Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek: “Rada prepuščava, da vsak sodeluje po svoje. Zato na nek način improvizirava, da vsak dojame ples po svoje. Na koncu želiva, da ostane dober občutek.”

Gašper Kunšek in Žigan Kranjčan sta mlad plesni tandem, ki skupaj in vsak zase zavzemata ne le slovenske, temveč tudi tuje plesne odre. Trenutno ju lahko vidite v plesni predstavi Chorus v Kino Šiška, ki je premiero doživela že 12. septembra. Fanta se že na odru ponašata z močno prezenco, ki se zares daje za gledalce in se preliva z odra med stole publike. Na pogovoru pa prav s tako deročo strastjo govorita o plesu, nadaljnjih ciljih in prihajajoči ponovitvi predstave Chorus.

Mojca Podlesek: Da razčistimo kakšne nepotrebne nesporazume že na začetku. Kako vidva naslavljata predstavo: Chorus ali zbor ali kor ali kako drugače?

Gašper Kunšek: »Chorus«.

Žigan Kranjčan: »Chorus«, ampak meni je kul, ker je to lahko tudi »core« (ang. središče, op.a.), ki v bistvu nima veze s predstavo, s plesom pa vsekakor.

MP: Kako je prišlo do vašega sodelovanja? Jan Krmelj je pri Chorusu namreč gledališki režiser, vidva sta plesalca in koreografa, v predstavi nastopajo tudi drugi plesalci, pridruži pa se tudi Žiganov brat glasbenik Kristijan.

ŽK: Prijavili smo se na razpis Kulturni evro 2016 v Kino Šiška in ker midva sama nisva znala tega ubesedit, nama je Jan pri tem pomagal in spisal. Midva sva mu zadala le neke smernice.

GK: Ravno v času, ko sva delala najin duet, smo se družili in potem smo sodelovali tudi na AGRFT. Ujeli smo se in Chorus je bil zmagovalni projekt na natečaju.

MP: Kako je potekala naveza med režiserjem, koreografom, plesalcem in glasbenikom pri tej predstavi?

ŽK: V bistvu smo delali to tako, kot da tega sploh ne bi bilo. Ampak to je pač težko.

MP: V predstavi se vse združi v neko organsko celoto. Tudi glasbenik ni le postavljen v ozadje, temveč v danem trenutku postane glavni akter. Kako so razdeljene vloge v vajini predstavi?

GK: V bistvu se je to povezalo že prej, ko smo s Kristijanom delali njegov avtorski projekt v Amsterdamu; neka naveza med plesom in živo glasbo. Tam so bili štirje glasbeniki jazza in midva. Že tam smo poskušali raziskovati mejo med glasbenikom, ki je hkrati tudi akter in ne le ozadje, ki bi igral glasbo. Ravno takrat sva z Žiganom delala skupaj. Meni z njim ni bilo problem delati, morala pa sva sprejeti še Jana v najino sceno in potem se je razvila debata. In je bilo »the best«, ker Jan je nama popolno nasprotje. Jan ima namreč druge interese in estetiko in skozi to se je odprla tretja sfera. Res je bilo dobro, ker če bi delala sama, bi se stvari odvile popolnoma drugače.

MP: Naslov predstave »Chorus« bi lahko bil namig na tragiški chorus, vendar je vse prej kot to. Vaš chorus molči, je skupina ljudi, ki pa komunicira preko plesa, hkrati pa ni v ozadju, kjer bi le komentiral dogajanje, temveč je dogajanje samo. Kako sta vidva raziskovala sodelovanje take skupine na odru, iz česa sta izhajala?

ŽK: To je samo naslov, ki s koreografijo nima neke prave veze. Meni je bolj fascinantna zadeva, da se zbor, skupina ljudi dobi in je takoj jasno videti, kdo je kdo. Pogovarjal sem se z Andrejo Kopač, ki noče več delati stvari, pri čemer je ona le zunanji opazovalec. Zdaj ima željo, da se vsi poslušajo in da skupaj delajo. V zboru se vidi, komu paše ta prispevek udejanjit in na kakšen način. Vsak išče lasten »drive« (ang. gonilo op.a.), ki na koncu vedno pride ven. Izkaže se, da imamo vsi isti »drive«, hkrati pa imaš lahko različne ideje, vendar si vsi želimo vedno v isto smer. Vsaj po izkušnjah sodeč. Je pa odvisno, s katerega stališča pristopaš do zadeve. Jan ima bolj teoretsko sceno, midva pa sva bolj praktična, tudi če imava ideje, ki so lahko filozofske. To bodo že napisali drugi. Naju zanima, kako to praktično zgleda in kaj ta efekt potem naredi gledalcem. Da jim naredi »ju-hu- hu«. (smeh). In odvisno je od vsakega posameznika, koliko vloži v projekt in koliko je odgovoren za cel kolektiv. Pri Chorusu je namreč zanimivo, kako je lučkar Bučo (Borut Bučinel) v nekaterih momentih vpadel v proces dela s svojimi hudimi idejami. Kristijan je prav tako vpadal in je napisal neko strukturo, skozi katero smo šli naprej, jo posvojili in nadaljevali delo.

GK: Naslov tudi izhaja iz najinega temeljnega zanimanja. V duetu sva namreč raziskovala, kako se skozi improvizacijo ustvari nek pogovor med plesalci in kako se dejansko poslušati. In zato je tudi ta Chorus skupnost, ki deluje po določenih pravilih. Se pravi, da se morajo plesalci med seboj znati poslušat, morajo znati delovati skupaj. Ideja tega naslova je prišla iz razumevanja drug drugega.

MP: V predstavi pride do nenehnega razpadanja skupine na posameznika in druge in ponovno sestavljanje v celoto, ki pa še vedno ohranja karakterizacijo posameznih plesalcev. Kakšno je razmerje posameznik – celota, solist – zbor v predstavi?

GK: Tu ni časa, da daš enega na eno stran in drugega na drugo. Šli smo bolj na splošno od tega. Ko sva to raziskovala v duetu, sem ugotovil, da najbolje funkcionirava skupaj ravno v momentu, ko sem tudi sam najbolj s seboj. Ko sem najbolj odgovoren že sam zase.

ŽK: Do tega pride, ko nekoga dejansko poslušaš, da ne delaš po svoje. Da poskušaš nekoga poslušati do konca, ne da bi si vmes že sestavljal odgovor, temveč, da mu šele ob koncu sproduciraš odgovor na vse skupaj. Nekoč davno, v teh antičnih časih in še prej, so bile skupine plesalcev. Pri Chorusu smo izhajali iz tega, da čim se je en odcepil iz skupine, postal solist ali heroj, se je na drugi strani oblikoval zbor. Naša ideja je bila, da pridemo do te točke, ko se skupina ljudi zadeli
na zbor in heroja. Potem pa, da to raziskujemo v nadaljnjih projektih. Čeprav bi bilo lahko gonilo predstave, da nekdo izstopi in se vrne nazaj v zbor, nikoli ni prišlo do nekega popolnega izstopa iz skupine, torej, da bi postal to heroj. Tako se začnejo
kreirati arhetipi.

GK: V predstavi so se ti arhetipi enostavno menjali, da noben solist zares ni izpostavil in je energija lahko potovala dalje.

MP: Kaj je vajino glavno zanimanje pri plesu, v katero smer razvijata svoj ples?

ŽK: Mene vedno bolj zanimajo odnosi. Gib nima povezav. Imaš principe in si povezan, da telo dela sam po sebi in imaš še vseeno vmes polno odnosov. Ni časa, da bi gibe spreminjali v odgovor v formi giba, temveč ti odnos do soplesalca
spremeni gib. In kako jih torej dejansko strukturirati, saj odnosi tako ali tako vpadajo. Vprašanje je kako narediti dramo znotraj ljudi, ki so si totalno blizu in kdaj pride na plan tista prava energija, ki pa jo vsak bere drugače. Ogromno ljudi je bralo predstavo na ogromno načinov. In to nama je všeč.

GK: To je fora. Rada prepuščava, da vsak sodeluje po svoje. Zato na nek način improvizirava, da vsak dojame ples po svoje. Na koncu želiva, da ostane dober občutek.

ŽK: Da nam uspe prenesti energijo do gledalcev. Zato je Chorus uspel, ker je energija prišla čez vse do gledalcev. Ni pomembna zgodba, temveč dramaturgija te neke energije, naj se sliši še tako ezoterično.

GK: Da pride do vzpostavitve nekega življenja.

MP: Torej vidva delata svoje predstave z mislijo, kaj bosta gledalcu ponudila oziroma, da bosta proizvedla neko gesto, ali želita le komentirati določeno tematiko?

GK: Ne želiva producirati neke družbene geste, temveč da se stvar preprosto zgodi. Danes imava lahko tu predstavo, ki jo improvizirava, jutri pa bo že z isto predstavo drug moment. Vprašanje je kako se temu prilagoditi, da gledalcev ne siliš z svojo sceno, ki si si jo umislil.

ŽK: Malo sem bral o teoriji gledališča in sodobne režije. Zanimivo je, da gledališki režiser ni tako stara pojava in čudim se, kako še vseeno pri improvizaciji nihče ni šel še bolj globoko. Seveda so bili neki poskusi, kot so na primer Grotowski, ki pa je
potem zašel v sistem in bolj v šamanske vode. Vsi ostali principi komentirajo ali pa zelo racionalizirajo. Nas pa zanima to, da navkljub improvizaciji, res vemo kaj delamo in, da to ustvari efekt ali občutek ali atmosfero. Največ kar se lahko naučiš je, kako se ukvarjat z ljudmi. To smo se tudi mi naučili pri tem projektu. Za vsakega posameznika je to terapevtski moment v smislu skupne rasti.

MP: Lahko bi rekli, da se upirata diktatorstvu znotraj delovnega procesa?

GK: Ja, predvsem neki hierarhiji.

ŽK: Vprašanje je, kaj znotraj tega je demokracija. Ampak, da je scena popolnoma svobodna med delom, pa tudi ni mogoče. To smo tudi ugotovili.

GK: Občutek, da smo vsi »na free« in enakovredni je super, ko pa vse začne propadati, se mora avtomatsko vedeti, koga se posluša. Ne gre pri Chorusu, da vsiljuješ neko svoje lastno mnenje. Potem bi bil občutek, da je to moja avtorska scena in so to moje lutke.

ŽK: In super je, ko kdo vpade s svojo idejo. Če pa v primeru, da moja ideja ne »za dogaja« ostalim, to ni v prid projektu. Kako bi v primeru, da nikomur ne dogaja dva tedna pred premiero, sploh kaj naredili?

MP: Kakšen je proces dela znotraj tako demokratično oblikovanega kolektiva?

GK: Proces je malo drugačen, ker je projekt nastal zaradi procesa iz katerega se učiš. Če že v naprej veš kaj moraš narediti, se nič osebno ne razviješ. Čim pa je tok misli in izmenjav med ostalimi odprt, se odprejo nezavedne scene vsakemu posebej. Moja nezavedna scena reflektira na njegovo in začnejo se sprožati neozaveščene stvari z obeh strani. Drug drugemu pomagava, da se očisti – da se sam sebe ozavesti. Emocionalno je meni v tej predstavi največji efekt nastal, ker je bil proces sestavljen na moji osebni ravni in ne za ceno rezultata.

ŽK: Vsi smo bili subjektivno, odkrito, popolnoma notri. Jan je bil najbolj objektiven opazovalec. Zanimivo je bilo, kako verjameš v to, da nekaj moraš sestaviti in niti ne veš ali bo vse šlo čez. Imaš le vero v svoje delovanje, čeprav dotičnega cilja ni.

MP: Kako sta osebno zrasla s pomočjo Chorusa?

GK: Chorus mi je dal motivacijo, da še več delam za ljudi in z ljudmi. Lahko delam sam in »jamm-am« zase in mi je lahko to dovolj. Ko pa delam predstavo, delam, da se gledalcem nekaj zgodi, da jim nekaj dam.

MP: Predstava je bila tudi podnaslovljena kot “performans o izvoru glasu in skupnosti“ in za vaju je to torej nek dogodek, pri katerem se dajeta za gledalce. Kaj pričakujeta nazaj?

GK: Kot performerju mi je super, ko mi ni neprijetno iti po koncu predstave ven med publiko in komaj čakam na odzive. Meni je nekaj najlepšega, da se jim to preprosto dogodi, da so srečni ali nasmejani. Nasprotno pa so predstave, ko mi je po predstavi težko iti do ljudi, ko vem, da jim nisem dal tega, kar bi lahko.

MP: Kaj želita, da predstava sproži v gledalcu?

GK: Najbolj me zanima, kako ljudi peljati skozi celotno predstavo. Podoben način sva imela pri gostovanju v Bratislavi, kjer sva že v prvem delu nagovorila publiko, da bi z enim od njih plesala. In sva se jim odkrito dala.

ŽK: Ko smo ugasnili glasbo in sva prosila, da nekdo z nama zapleše, je bil sprva odgovor ne. Potem se nama je pridružila neka gospa iz ozadja. In iz tega se je razvila situacija in naprej energija.

GK: Po tem, ko sva se midva obrnila nazaj v naju, nazaj v najin odnos, so bili gledalci zato popolnoma notri in so naju spremljali. S pozornostjo so bili totalno priklenjeni na naju, ker so naju prej spoznali. Če pa je tu postavljena četrta stena, kot pri vseh teh sodobno plesnih performansih, se plesalec le preigrava sam s seboj.

ŽK: Midva tudi poveva, da je vse popolna improvizacija. Da ne »fejkaš«.

GK: Važno je, da ne »fejkaš scene«, ja (smeh).

ŽK: Ko so vsi gledalci zares notri, je to magija.

GK: Ravno to sem najbolj začutil v Chorusu, kjer je podoben efekt, čeprav je bil velik oder in še vedno malo četrte stene.

MP: Če se torej vrnemo na Chorus. Premiera je bila septembra 2017, tokrat pa predstavo ponovno postavljata na oder. Kakšno verzijo lahko pričakujemo tokrat?

ŽK: Na nekaterih mestih je vse skupaj disfunkcionalno in skozi to smo iskali funkcionalnost. In težko je to plesati, ker ne gre čez in izpade preveč didaktično. Bomo videli.

GK: Ker tu ponovno nastopi vprašanje odnosov. Disfunkcionalno z disfunkcionalnim se izniči in je moment kar na enkrat funkcionalen. Vse to je zanimivo. Če bomo dobili več financ, bomo naredili novo, večjo stvar. Prvotni plan je, da je Chorus velik zbor, ki je razširjen tudi na druge stroke, kot so glasbenik in igralci.

ŽK: Da je čim večja masa ljudi.

***
Foto: Borut Bučinel