13. 10. 2017 / Oder
Mojca Podlesek (1995) je diplomirana dramaturginja, ki med iskanjem svoje življenjske namembnosti nadaljuje študij na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Kot urednica odrske redakcije na spletni platformi Koridor – križišča umetnosti in sodelavka kulturne redakcije Radia Študent brusi svoje kritiško pisalo. Tudi prosti čas zvečer najraje preživlja v gledališču ali pa doma v glasnem prebiranju dram. Svojo zbeganost poskuša pretovoriti v literarne zapiske, drame, poezijo ali neke druge oblike literature, ki bi ustrezala hipnemu svetu. Trenutno ji je najbolj ljuba oblika instagram objav, kratkih zgodb in vsega kar je povezano s pravljicami.

Žigan Kranjčan, Gašper Kunšek, Jan Krmelj: Chorus

V torek, 12. 9. 2017, je v okviru festivala radikalnih teles Spider in v sodelovanju s CoFestivalom na odrskih deskah Katedrale v Kinu Šiška premiero doživela plesna stvaritev, pod katero so se podpisala vzpenjajoča se imena slovenskega plesnega in performativnega sveta; Žigan Kranjčan, Gašper Kunšek in Jan Krmelj. V predstavi z naslovom Chorus so se Žiganu in Gašperju na odru pridružili tudi njuni plesni kolegi Sara Janašković, Kristyna Sajtošova, Teja Modrijan ter Alexander Tesch.

 

 

Predstava je nastala kot zmagovalni projekt razpisa za Kulturni evro 2016 in okronana s takim nazivom tudi ne razočara. Dramaturški lok predstave je precej enostaven, saj se predstava začne s skupkom teles plesalcev, ki organsko nadaljujejo gibe drug drugega. Organska celota, ki jo predstavljajo vsi skupaj, se giblje skozi prostor kot eno telo in kasneje razpade na posamezne dele. Solisti skozi prostor – in svoje telo v njem – odkrivajo okolico in preigravajo svojo fizično vlogo v njem. S tem jasno nakažejo iskanje liminalnega trenutka, preden se organsko telo človeka osamosvoji, poimenuje, umesti v družbo ter ožigosa.

 

 

Takoj, ko se organska celota razkropi na posameznike, jih je človečnost hitro poveže v skupnost oziroma zbor. Nestabilnost družbenega skupka ponovno hitro razpade, tokrat na dve strani, moško in žensko, kar nam je poznano iz antične dramatike. Naloga zbora v antični dramatiki je predvsem predstavljanje situacije ter komentar celotnemu dogajanju, v Chorusu pa zbor sam postavlja svojo situacijo. Rdečo nit predstavlja njihova notranja dinamika, ki odzvanja v različnih kontekstih.

 

 

Medtem ko je gledališko režijo pri večini plesnih predstav skoraj nemogoče ločiti od koreografije, tu izčiščenost režijskega koncepta izkristalizira celotni potek koreografije, koreografa pa sta skupaj s plesalci poskrbela za to, da potek predstave delouje intrigantno, saj ples ves čas gradi na odnosu vsaj različnih dualnosti: organsko – neorgansko, celota – posameznik, ti – jaz, jaz – družba, ženska – moški, mi – vi, nastopajoči – drugi nastopajoči, vsi nastopajoči – gledalci. Vsi ti komplementarni pari se pojavljajo na odru znotraj zbora plesalcev in vanj povlečejo ne le gledalce, temveč tudi tiste izvajalce predstave, ki včasih ostanejo zakriti in skriti v ozadju.

 

 

Izpostaviti je treba tudi glasbo Kristijana Kranjčana, ki na odru nastopa nezakrito in je na njem ves čas prisoten, pa čeprav le ob strani. Glasba se prilagaja zgodbi in skupaj s plesom postane ključni, nerazdružljivi element. S tem, ko se razvija družba plesalcev ter družbena koreografija, tako tudi glasba in ta družba vzpostavita medsebojno vez ter enkrat ena, drugič druga med seboj prelagata pozicijo vplivnega in vplivanega. V točki, ko se situacija na odru izkristalizira v situacijo koncerta, Kristijan Kranjčan ni več le izvajalec glasbe. Kot lik glasbenika tudi zaživi, kot eden izmed glavnih akterjev predstave.

 

 

Lepota predstave je v vidnem in slišnem, kjer je prostor za besedo, vendar ni potrebe po verbalnem sporazumevanju. Drama, v kateri zbor ne potrebuje replike, temveč živi skozi didaskalije. Ples je obarvan z modernimi pristopi individualnega izraznega plesa in koncepti “dance battle-a”, hkrati pa tesno prepleten z idejno nitjo predstave. Čeprav bi lahko predstavo lahko razdelili na različne partide, nas pelje iz enega ekstrema v drugega. Le malokrat se potek predstave zasuče v novo smer, tako kot se človeška družba le redkokdaj spremeni z revolucijo. Po navadi se počasi privajamo, spreminjamo in sprejemamo spremembe kot samoumevne posledice dejanj.

 

 

Chorus, kor ali zbor, kakorkoli ga že poimenujemo, so avtorji podnaslovili kot “performans o izvoru glasu in skupnosti“. Idejna nit se plete okoli vprašanja, kako sta gib in telo povezana, hkrati pa naslavlja vprašanje družbenega napredka in spreminjanja skupnosti, ki pa se zaradi izdelane ideje ne more izogniti, da ji ne bi pripisali momenta družbene geste.

_599c098528878