Žene v testu

Režija: Živa Bizovičar
Dramaturgija: Iva Štefanija Slosar in Nik Žnidaršič
Scenografija: Maruša Mali
Kostumografija: Nina Čehovin
Oblikovanje zvoka: Gašper Lovrec
Svetovanje za petje: Melani Popit in Matej Kastelic
Avtor videa: Janez Škrlec
Lektura: Jože Faganel
Oblikovanje svetlobe: Bor Ravbar
Igra: Nataša Keser (Tapomladna), Ivana Percan Kodarin (Tapoletna), Barbara Žefran (Tajesenska), Zvezdana Mlakar (Tazimska)
Datum in kraj premiere in ogleda: 4. november 2022, SNG Drama Ljubljana

Na Malem odru SNG Drame Ljubljana se je 4. novembra odvila že dlje pričakovana premiera predstave Žene v testu, ki se umešča v program Čakajoč Supermana, v njem pa SNG Drama podaja možnost delovanja mladih režiserjev, ki so še precej na začetku svoje kariere. V tem primeru je to diplomirana gledališka režiserka Živa Bizovičar, ki je z dramaturgoma (Iva Š. Slosar in Nik Žnidaršič) izbrana besedila (Ena mat, Sveta voda, Oče Rožman za mizo sedi, Nuna Jerica, Smrt čevljarjeve ljubice, Preljube sestrice, Prekleta deklica – hudičeva nevesta, Pobelelo polje, Me močno glavica boli, Mati proda otroka, Lepš’ga drevesa nej na svet, Še kiklco prodala bom, Kdor pije alkohol, Hribčki, ponižajte se, Voznica, Angelček, varuh moj, Diber večer, bogdaj, Pa ta pesem je preč) zbrala in umestila v dramsko uprizoritev, ki se ravna po motivih slovenskih ljudskih pesmi, zaradi česar zastavi tematsko rdečo nit ljudske zapuščine prednic.

Letni časi so temelj uprizoritve, poosebljajo pa jih igralke. Nataša Keser kot Tapomladna odrašča in šele spoznava svet, kar je odlično prikazano prav na začetku uprizoritve, ko se začuti njeno pristno navdušenje in čudenje nad nam povsem običajnimi rečmi, pusti pa se voditi skozi prva spoznanja. Pri tem jo vodi Tapoletna, ki jo igra Ivana Percan Kodarin, ta pa je v obdobju odraščanja, naivnosti in prvih življenjskih izkušenj. Predstave tako ne moremo gledati skozi prizmo linearnega časa in zgodbe. Zastavljena je ciklično, saj sledi cikličnosti življenja samega, prav tako kot skupnosti, ki smo jim pripadali v nekem drugem družbenem času nastanka (i)zbranih ljudskih pesmi in običajev, v kratkoročnem smislu glede na leto in letne čase, dolgoročneje pa lahko tematiko letnih časov preslikamo na tok življenja osebe ali bolje: skupnosti.

V vsakem izmed (precej jasno, a nikakor nerodno razdeljenih) sklopov na štiri letne čase, na štiri obdobja v življenju, konec koncev na štiri ženske, se ena izmed igralk postavi v ospredje. Temu ustreza tudi izbor ljudskih pesmi, pa naj imajo te pripovedovalno ali poučevalno vlogo, na trenutke so celo posmehljive. Tudi z nevokalno primerno izgrajeno zvočno podobo (Gašper Lovrec), ki smo jo doživljali subtilno prek zvočnikov, se besedila in žensko ljudsko petje sprimejo v suverene celostne sekvence. Prav te so odličen pokazatelj organskosti, ki jo tako igra kot režija v predstavi omogočajo, morda vsaj časovno, če že ne celo družbeno oddaljeni tematiki navkljub. S takimi in podobnimi odrskimi posegi nam približajo sedaj že precej oddaljeno ljudsko zapuščino, ki pa ni predstavljena kot ideal ali kot potvarjena vzporednica sodobnosti, temveč zgolj kot to, kar je.

V cikličnosti predstave in dogajanja nam torej ni predstavljena začrtana zgodba, ki bi ji morali slediti. A v tem prisotna alegoričnost, na videz preprosta, a de facto igra s pravo mero patosa, režija, ki že pušča neko sled v slovenskem preformativnem prostoru in režiji složna, smiselna in subtilna dramaturgija nam namigujejo na idejo oz. vprašanje. Kaj se je v sodobnem času spremenilo napram časom stvarjenja ljudskih pesmi in kaj je ostalo enako?

V nedvoumnih ponazoritvah obredov in posledično nam že odtujenega občutka pripadnosti skupnosti se ustvarjalci opredelitvi do tega vprašanja uspešno izogibajo, a vendar si lahko odgovorimo: sodobnost prinaša individualizem in običaje kot nekaj tujega. Temeljno pa ostaja enako (ali vsaj podobno) dojemanje ženskih družbenih vlog.

V ospredju je torej ženski lik, ki se v ta nek sveženj predstav, ki se predvsem trudijo s feministično podobo in umetno ustvarjenimi šibkimi zaledji »girl powerja«, ne vključi zlepa. Žene v testu namreč skozi ljudsko zapuščino slikajo podobe žensk, ki opravljajo ali so opravljale standardizirane vloge glede na življenjsko obdobje, ki so mu tedaj pripadale (otrok, najstnica, srednja leta, starka), pri tem pa se v nekaj trenutkih oddaljijo od klasičnega razumevanja vlog, denimo s preseganjem spolne vloge (Tapomladna si denimo želi vojskovati, Tajesenska pa ubije simbolnega novorojenčka). A prikazane deviacije in uporna dejanja so tu prikazani kot zametki progresije, napovedujejo pa spremembe za prednice. Tako je feministična nota osmišljena z bolj ali manj občutljivimi temami v pesmi, ki pa bi jih danes (ustvarjalci) z lahkoto prodali kot »you go, girl« mentaliteto individualizma in moči posameznice, a se raje obrnejo nazaj v času na vidik družbe, kamor sodijo zgolj tipizirani ženski liki, ne pa maškarada trendovskega feminizma.

Naj spomnimo na pomen letnih časov v uprizoritvi: medtem ko je v ospredje postavljen eden izmed njih, ena izmed igralk, druge predstavljajo zborček. Druga na drugo se zanesejo zgolj med prehodi (med letnimi časi; torej vlečejo dogajanje naprej), torej da v sekvencah, ki so osredotočene na en lik, preostale niso esencialen element tega prizora, med tranzicijami, ki pritičejo tem prizorom, pa se ustvari močna potreba po vsebinsko celostno vpleteni skupini igralk. Njihovi liki s skoraj pozabljenimi ženskimi običaji, navadami in pesmimi ter plesom osmišljajo cikličnost skupnosti. To predstavljata še Tajesenska (Barbara Žefran), gonilna sila družbe in tipična nosilka največjega deleža odgovornosti (saj predstavlja zrelo žensko, ki je recimo z materinstvom že opravila, je polna izkušenj, a je še v aktivnem obdobju svojega življenja), ter Tazimska (Zvezdana Mlakar), ki predaja znanje drugim preden umre. Njene močne in učinkovite akcije na začetku in na koncu (kar glede na dogajanje in atmosfero ter nenazadnje misel te uprizoritve slika že omenjeno cikličnost) kljub presenetljivo surovi in umeščeni igri v nas vzbudijo občutek, da gledamo klasično formo predstave v Drami (suveren začetek, najsi bo udaren ali subtilnejši, ki mu sledi prikazovanje dogajanja, kjer se ustvarja vse bolj intenzivna napetost, ko pride do nekega prevoja, ki je povod za bodisi telesno, vsebinsko bodisi idejno divjanje na odru, ki pa traja do dokončne umiritve; ta se navadno nekoliko vleče v konec) – to na srečo ni moteče in v Drami tisti trenutek tudi smo, a vsekakor se zdi potenciranje zadnjega divjanja, pa najsi bo to zgolj emotivno, morda malo odveč.

Iz preteklosti v sedanjost, ne obratno, in brez poseganja v péta besedila so ustvarjalci izvedli suvereno, intrigantno in sveže delo. Pri tem gre omeniti tudi domiselno scenografijo (Maruša Mali), slednja se na točkah sklada s preprostejšo, a efektivno in multipraktično kostumografijo (Nina Čehovin), ki absolutno še gradita na atmosferi in vsebinskem razvoju. Na nekaj točkah uprizoritve ju dopolnjuje tudi video (Janez Škrlec), ki atmosferi pritiče (kakor natančno oblikovana luč – Bor Ravbar), a na žalost ne pride do izraza zaradi mnoštva elementov in dogajanja na odru. 

Kljub manjšim zdrsom, ki razbijajo sicer subtilen tok dogajanja, vendar so glede na množico smotrnih, jasnih, močnih elementov te predstave seveda zanemarljivi, nas Žene v testu prepričajo s svojo globino in vsebinsko silnostjo. To bi prej pripisali že starejšim, uveljavljenim ustvarjalcem, kar pa je razlog, da je ogledano še bolj trdno. Če prepriča gledalce, ki jih ljudska zapuščina ne privlači neizbežno, je to eden izmed boljših indikatorjev dovršene predstave.

Uredila: Mojca Podlesek
Lektorirala: Uršula Gačnik