Zberi svoje ptice

Režija, koreografija in scenografija: Branko Potočan
Pianist: Matjaž Marinič
Dramaturgija in asistenca režije: Andreja Kopač
Glasba: Matjaž Marinič
Zvočni posnetek: Silvo Zupančič
Lektorica: Mateja Dermelj
Kostumografija: Slavica Janošević
Maska: Barbara Pavlin
Fotografije: Drago Videmšek
Igrajo: Jadranka Tomažič, Sandi Pavlin, Romana Šalehar, Draga Potočnjak,
Milan Marinič
Produkcija: Moment Maribor, Cankarjev dom, Slovensko mladinsko
gledališče, Kulturno društvo Parnas
Premiera: četrtek, 27. 5. 2021, Cankarjev dom Ljubljana

Premiera predstave Zberi svoje ptice ni bila zgolj še ena od premier letošnje sezone, pač pa bi lahko rekli, da je šlo za premiero ponovnega odprtja prostorov Cankarjevega doma, katerih dvoran že nekaj mesecev zaradi epidemioloških razmer nismo smeli obiskati. V četrtek, 27. maja 2021, smo si pod režijsko taktirko Branka Potočana po več kot pol leta v živo ogledali uprizoritev dela Drage Potočnjak Zberi svoje ptice, ki se dotika vprašanj odhajanja in neizbežne smrti. Probleme starostnikov, kot so staranje, bolezni, poslavljanje, predvsem pa obračunavanje skupno prehojene poti, odpira skozi star par, na poti v dom za ostarele. Tekst, napisan leta 2009, postaja iz leta v leto aktualnejši, saj je okoli nas vedno več starejšega prebivalstva, do katerega, resnici na ljubo, nimamo zares pravega odnosa. Ne vemo, kaj in kam bi z njimi, njihov tempo nam je prepočasen, zato jih vse pogosteje puščamo preslišane in prezrte. Vsega tega seveda Starka (Jadranka Tomažič) in Starec (Sandi Pavlin) na odru ne izrekata. Kot lepo povzema v metaforo zavit naslov, na poti v dom zbirata svoje ptice. Ptice, njune prelomnice, spomine, mladost, uresničene in neuresničene sanje, ki jih morata zbrati preden prispeta na končno postajo – dom za ostarele –, so edino, kar jima v tem trenutku preostane. Kljub temu da je njun dialog poln zbadljivk, prerekanj in nestrinjanj, je v dnu njunega odnosa še vedno čutiti močno prisotni naklonjenost in ljubezen. Neizogibno dejstvo, da morda čez noč ostaneta drug brez drugega, zato rojeva vrsto neodgovorljivih vprašanj in strahov. Pri vsem tem stalno izgubljajočem boju pa vendar ne prebijeta četrte stene, kar ju dodatno izolira in ustvari občutek osamljenega spopadanja s prihajajočim odhodom in iskanjem spokoja z življenjem. Predstavo zato lahko razumemo kot kritiko sodobne družbe, ki se z vsem svojim ravnanjem zoperstavlja smrti kot sestavnemu delu življenja ali pa kot alegorijo temu iztekajočemu se življenju.

Pri vsem tem seveda ne gre prezreti iznajdljive režije Branka Potočana, ki je s svojim gibalnim jezikom in drugimi gledališko–medijskimi rešitvami nedvomno podprl in omogočil pristno igro upokojenima 79-letnima igralcema. Nastopajoča, Jadranka Tomažin in Sandi Pavlin, v podcastu Cankarjevega doma Spremna beseda menita, da sta mnogo izrečenega na odru pravzaprav doživela na lastni koži. In ravno to je bilo izjemno dragoceno opazovati, dve z izkušnjami bogati personi, ki čisto v svojem ritmu, iskreno in entuziastično napolnjujeta in formulirata prostor odra.

Pričakovano je bila predstava izrazito gibalna – v njeno plesno estetiko nas že takoj ob pričetku povede let ptice (Romana Šalehar), ki poletava med zvoki klavirja (Matjaž Marinič), ki skozi celotno uprizoritev nekje v ozadju opominja na prihajajoč vstop v večnost. Posneti glasovi Starke in Starca ustvarijo drugačno percepcijo besed in dimenzijo giba. Dve tihi telesi, ki zdaj drsita skozi prostor, poln njunih izrečenih besed, se zdaj le nemo opazujeta in slednjič prebijeta zvočne posnetke ter vstopita v prostor tukaj in zdaj, v gledalcu ponovno načneta diskurz, ali je že banalen gib lahko komponenta koreografije na ozadju melodije besed. Celoten aspekt nudi tudi poigravanje z vprašanjem, ali gre pri vsem skupaj za neizrečene misli ali morda za že neštetokrat povedane. Morda pa je vse, kar slišimo, zgolj odmev v njunih glavah, spomin na preteklo in izživeto? Kljub kompleksni temi je predstava še vedno polna situacijske komike, ki privre na dan med pikrim zbadanjem starega para. Njune jezične opazke razbremenjujejo atmosfero in ustvarjajo občutek, da je tudi starost lahko polna in lepa.

V predstavo sta mestoma vpeljana tudi vidna prišepetovalca (Draga Potočnjak, Milan Marinič), ki protagonistoma narekujeta dele teksta. Ob poslušanju Spremne besede, kjer nastopajoča večkrat izrazita strah pred zapomnitvijo teksta, se sprašujem, ali gre pri uvedbi prišepetovalcev in glasovnih posnetkov za konceptualno potezo igre o pozabljanju in demenci ali se je slednja zlila z rešitvami, ki so bile potrebne za izpeljavo predstave.

Pomembno vlogo predstavlja tudi scenografija (Brane Potočan), sestavljena iz mnogih lesenih štorov, postavljenih po celotni ploskvi odra. Ti ponekod prevzemajo funkcijo predmetov, ki jih starca prenašata v dom, ustvarjajo prostore, v katerih se gibljeta, največkrat pa jih beremo kot »ptice«, ki jih na koncu postavita v visoko skladovnico, okoli katere se potem iščeta in ugibata, kako bo izgledalo življenje brez drugega.

Za konec bi se pridružila mnenju igralke Jadranke Tomažič, ki meni, da predstava ponuja redko priložnost vstopiti v svet dveh starejših ljudi in odkriti njegovo polno bogastvo. In kamor bi morali vstopati večkrat.

Lektorirala: Uršula Gačnik