Ljubezen skozi nesrečne konce
Ivana Bodrožić: Sinovi, hčere
Založba: No!Press
Leto izida: 2026
Prevod: Mišo Renko
Roman Sinovi, hčere (2026) že z naslovom nagovarja vse. Vsi smo nekogaršnji sinovi ali hčere. Ko pridemo na svet, je to naša prva in hkrati doživljenjska vloga, naše prvo odnosno razmerje. Vsi smo torej potomci naših prednikov in s tem dediči in dedinje tudi njihove preteklosti. Čeprav gre za najbolj očitno in naravno vez med generacijami, ta vez deluje z veliko močjo in je določujoča ne samo za posameznika, ampak tudi za družbo. V sebi nosi vzorce, navade, disfunkcionalnosti in travme, kar pa je pogosto preintenzivno, da bi ostalo znotraj družinske celice, ter se zato širi in trči ob same družbene strukture. Ivana Bodrožić, večkrat nagrajena in mednarodno uveljavljena hrvaška pesnica in pisateljica, v romanu analizira družinske in družbene okoliščine, ki posameznike kategorizirajo, omejujejo ter jim otežujejo iskanje ljubezni in svobode. Predvsem pokaže, kaj se zgodi s tistimi najranljivejšimi in odpira vprašanje, kako naprej, ko je strah močnejši celo od ljubezni.
Roman je sestavljen iz treh delov, vsak pripada svojemu prvoosebnemu pripovedovalcu. Poglavja učinkujejo skoraj kot ločene, zaključene celote, saj vsak pripovedovalec dobi prostor, da neprekinjeno spregovori svojo resnico, brez da bi vanjo posegali drugi glasovi in jo poskušali skaziti. Med branjem tako postopoma zaznavamo trke, razhajališča in skupne točke vseh treh perspektiv, ugotovimo, kako drugačno težo so imeli nekateri dogodki za vsakega izmed pripovedovalcev, iz kje so izvirali prepadi in nerazumevanja med njimi ter zakaj so družbene okoliščine njihov soobstoj še oteževale. Prva pripovedovalka je Lucija, ki po prometni nesreči ostane prikovana na posteljo in kljub budni zavesti lahko premika le oči, v drugem delu pripoveduje Dorian, Lucijin partner, v tretjem delu pa Lucijina mama.
Avtorica roman stopnjuje počasi, ne prehiteva z informacijami, marsičesa sploh ne imenuje direktno in se na splošno izogiba brezkompromisnemu diagnosticiranju. Pa ne zato, ker si česa ne bi upala povedati, ali ker bi kaj želela prikriti oziroma namensko ostati nejasna, ampak ker preprosto ni treba, da vsaka stvar dobi svoj tehnični ali strokovni termin, da bi lahko upravičevala svoj obstoj in bila razumljena. Dorian, Lucijin fant, je transmoški, a beseda trans v romanu sploh ni uporabljena. Avtorica sega onkraj kategorizacij in se izogiba vsakršnim nepotrebnim očitnostim. Zna predvidevati, kaj bo njena pisava sama po sebi vzbudila v bralcu in zato pušča dovolj prostora, da se bralčeve misli lahko nadaljujejo tudi po prebranih straneh. Slog v romanu je zelo bogat, natančen in oprijemljiv, skoraj telesen, k čemur pripomorejo predvsem mnoge komparacije in metafore. »Prebujam se, kakor bi me valovi vrgli na obalo. Brodoloma se ne spomnim, toda nasedanje na ostre čeri zavest je trajalo tedne.«
Ena izmed glavnih tem romana je telo – žensko telo, trans telo, telo ki je bolno, ranljivo, pretepeno, zlorabljeno. Doživljanje sveta vseh treh protagonistov je močno povezano z njihovo telesno izkušnjo. Lucija je po prometni nesreči nepokretna in zato povsem odvisna od zdravnikov in medicinskih sester, ki jo umivajo, preoblačijo, hranijo in previjajo. Njeno telo molči, izgubilo je moč, zdaj ne uboga več nje, ampak druge. Če je prej bežalo, se skrivalo in s svojim molkom kaznovalo druge, zdaj z nezmožnostjo govora kaznuje njo samo. S takšnim stanjem je Lucija prestopila meje normativnega in celo naravnega, brez vzdrževanja njeno telo namreč ne bi preživelo. Podobno mejo je prestopil tudi Dorian, sploh v procesu tranzicije, ko se je gibal nekje vmes in se znašel v prostoru, ki se upira binarnosti. Takšnih vmesnosti in nejasnosti družba ne prenese, jih ne razume in se jih posledično boji. Roman opisuje neločljivo povezanost telesa z družbenimi normami, ki težijo k temu, da se nenormativna telesa odstrani, izobči ali vsaj popravi. Telo, takoj ko vstopi v javni prostor, postane tudi politično, hkrati pa je nekaj najbolj osebnega in intimnega, je medij, prek katerega komuniciramo našo notranjost, vzpostavljamo stik z drugim. Avtorica pokaže, da je telo lahko kletka, lahko je svoboda, paradoksalno pa je lahko tudi oboje. Dorian se je v svojem telesu od nekdaj počutil ujetega, saj njegova zunanjost ni bila skladna z njegovim spolom, prav telesne spremembe pa so bile zanj tudi osvobajajoče. Po prvih vidnejših telesnih spremembah hitro opazi tudi spremembe v percepciji drugih ljudi, odkar ga doživljajo kot moškega. »Dovolj je, da dvignem roko, da se pojavim, da zakašljam da opozorim, pa me jemljejo resno, me bolje plačajo, se mi ne posmehujejo, me ne izkoriščajo, nimajo opolzkih pripomb, me ne klofutajo, me ne izključujejo.« Na lastni koži občuti, kaj v družbenem smislu pomeni biti ženska, kaj stopiti v vmesni prostor in kaj pomeni biti moški. Čeprav gre za isto osebo z drugačnim telesom, se je družba na Doriana v vsakem obdobju odzvala drugače. Avtorica postopoma in z občutkom odstira plasti najprej izgubljanja in nato ponovne prilastitve telesa ter z majhnimi, vsakdanjimi prizori pokaže, kako takšna neskladnost vpliva na posameznika in ljudi okrog njega, ter kako velik vpliv ima na to družba. Avtorica na ta način Dorianovo izkušnjo ločitve od telesa metaforično poveže z Lucijino. Paradoksalno se je tudi ona morala ločiti od telesa, čeprav je bila v njenem primeru ta ločitev bolj patološka, da je lahko svobodno razmišljala. S tem se vzpostavi še ena vez med sicer tragično ločenima likoma. Poveže ju metaforično, zunaj njune ljubezenske zgodbe, ki pa je tudi sicer že glede na dogajalni čas v romanu predstavljena le kot del preteklosti. Ko beremo, se ne dogaja več, je že minila, njeni ostanki so vpisani le še v drugi osebi ednine, ki jo Lucija in Dorian v svojih pripovedih uporabljata za naslavljanje drug drugega.
Ljubezen je tako druga velika tema romana, ki jo Ivana Bodrožić spretno vpleta med spomine in travmo svojih likov. Podobno kot telo tudi ljubezen postane politična (ali vsaj politizirana), takoj ko ljubimo napačno telo. Ljubezen med Lucijo in Dorianom je, še preden se zares rodi, obsojena na neuspeh.
»Mislim, da sva žarčila. Lahko je zdaj pametovati, kaj je bilo to, vendar bi rekla, da je bila to najina zgodba. Najina skupna prihodnost. Izžarevala sva potencial, ki je že v začetku onemogočen. Nezdružljivost. Nisva se držala forme, iz katere je sestavljena večina naših življenj /…/. Najine želje so se razlile preko meje dovoljenega.«
Njuna ljubezen je bila od začetka do konca boj za obstanek.
Tragična, onemogočena ljubezen je sicer univerzalna tema, vseeno pa jo Ivana Bodrožić v romanu zasidra tudi v konkretne družbene okoliščine in ji prida kontekst. Sploh drugo poglavje romana se neposredno ukvarja s konservativnostjo in homofobijo sodobne hrvaške družbe, ki pa sta se še posebej razmahnili v času ratifikacije Istanbulske konvencije na Hrvaškem leta 2018. »Mesto je bilo prekrito s plakati, ki so ljudi, kot si ti, prikazovali kot pošasti, /…/ kot zlo sodobnega časa, ki bo povzročilo konec sveta, kot tiste, ki jih je treba iztrebiti.« Takšne vrednote v romanu pooseblja Lucijin brat Tomislav, ki se na ulicah pred podobnimi plakati slika, deli letake in se udeležuje tovrstnih shodov. Luciji vzbuja strah in prav trenutek, ko misli, da ga na ulici vidi prihajati nasproti, medtem ko se z Dorianom držita za roke, jo potisne čez rob, da sede v avto in zapelje pred vlak. Čeprav Sinovi, hčere ni klasičen queer roman, ki bi bil napisan, da bi iskal takšne oznake, ne gre spregledati, da v kontekstu sprejemanja Istanbulske konvencije, pa tudi v današnjem, ko je nacionalizem na Hrvaškem (in drugod) v porastu, da pomemben glas LGBTQ+ skupnosti. V paratekstu na koncu romana avtorica namesto zahvale ponudi opravičilo in zapiše, da je roman »najgloblje opravičilo vsem, ki so bili prisiljeni živeti na Hrvaškem med sprejemanjem Istanbulske konvencije, še zlasti tistim, ko so doživeli nasilje kot kompleksen družbeni pojav.«
Če se roman v prvem in drugem poglavju ukvarja z aktualnimi stanji (hrvaške) družbe, se zadnje poglavje obrača v preteklost. Pripoved Lucijine mame na pretresljiv način razgali moč medgeneracijske travme ter zakoreninjene in podedovane mehanizme patriarhata, ki uničujejo odnose znotraj družine. Ob prvem branju lahko tretje poglavje zato učinkuje kot povsem ločena zgodba, saj se na predhodni poglavji neposredno skorajda ne navezuje in, čeprav bi si morda želeli slišati več o tem, kako Lucijina mama zares doživlja svojo hčer in Doriana, je navidezna ločenost in nepovezanost poglavja s prejšnjima v resnici zelo premišljena. Lucija se je sicer zavedala, da so v njeni družini »črne dneve vselej in neizogibno dedovali po ženski strani«, preveč poenostavljeno in skoraj nekoliko posmehljivo pa si je razlagala, da so bili ti črni dnevi zanje »cilj, življenje pa sredstvo«. Takšna enačba je namreč kot prerokba, ki se jo le stežka uniči, in izkaže se, da temu tudi Lucija ni bila kos. Navzven zato mamina preteklost morda ni imela nobene zveze z življenji Lucije, Tomislava in konec koncev Doriana, v resnici pa je nosila vse odgovore. Za te odgovore se ponavadi ne potrudimo dovolj, da bi jih izvedeli, ali pa si ne upamo kopati pregloboko v družinsko zgodovino, krog pa se vseeno nadaljuje. Ker: »Kaj pa bi z dobrim po življenju, polnem slabega, lahko ga le spremeniš v tisto, kar najbolje poznaš.«
V tem lahko razumemo nekakšen fatalizem romana, ki govori o nezmožnosti izhoda iz družinske disfunkcionalnosti, ki »kot gozdni požar pogoltne vse, kar je na poti, dokler ena od oseb v tem nizu ne zbere dovolj poguma, da se obrne in sooči z ognjenimi zublji.« Luciji kot mnogim drugim to morda ne uspe, vseeno pa roman tragične usode ne generalizira. Prenašanja družinskih vzorcev in zakrnelih družbenih struktur ne predstavi kot preproste vdanosti v usodo, temveč kot zelo močne sistemske mehanizme, ki jih je težko zlomiti. Uspelo je prijateljicama Lucije in Doriana, lezbičnemu paru Olji in Dijani, ob Luciji pa se trudi tudi njena zdravnica. Ljubezni je tako v romanu kljub vsemu veliko. Čeprav se ne nahaja v srečnih koncih, jo najdemo v vztrajnem poskušanju, da bi uspela, pa tudi v obupu, iskanju, upanju in nenazadnje v strahu, za katerega je skoraj vedno predpogoj prav to, da imamo nekoga radi.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
