S trezno glavo v kozmično grozo
Michel Houellebecq: H. P. Lovecraft: Proti svetu, proti življenju
Založba: LUD Literatura
Leto izdaje: 2025
Prevedla: Suzana Koncut in Martin Justin
Michel Houellebecq, pogosto omenjan kot enfant terrible sodobne francoske književnosti, je splošni javnosti poznan predvsem po svojih kontroverznih, a priljubljenih romanih, kot sta Osnovni delci (1998) in Podreditev (2015), v katerih nase opozarja z nezadržno kritiko zahodnega liberalizma in individualizma ter s surovostjo svojega izražanja. Že z Osnovnimi delci je v Franciji sprožil pravo literarno nevihto, morda še širšo, vseevropsko kontroverzo pa je dosegel s Podreditvijo, v kateri je pero obrnil v prihodnost in si zamislil distopično podobo Francije, v kateri leta 2022 oblast prevzamejo skrajni islamisti, ki državo oblikujejo po svoji podobi. Zveni precej reakcionarno, kajne?
Kontroverzna pa niso le Houellebecqova dela, kakor je morda veljalo za Lolito Nabokova, ki je bila pogosto oglaševana in brana v nasprotju z avtorjevimi željami in samim sporočilom teksta – kontroverzen je sam Houellebecq. Na primer: nekoč je islam označil za »najbolj neumno religijo«, spet drugič se je označil za »islamofoba«, tretjič pa je Izrael opisal kot »bolj moralen od Palestine« ter mu v zadnjih letih večkrat izrazil trdno podporo.
A kaj ima vse to skupnega z H. P. Lovecraftom? In Houellebecqovim esejem o Lovecraftu, mimogrede njegovim knjižnim prvencem, ki ga je objavil tri leta pred svojim prvim romanom in pred vsemi kontroverzami? V resnici precej veliko, saj se nam, če vsaj okvirno poznamo Houellebecqa, med branjem njegovega eseja izrišejo številne utripajoče vzporednice med njim in klasikom grozljivke, o katerem piše.
Avtor seveda ni mrtev, nikoli ni bil. No, H. P. Lovecraft kot biološka oseba je morda mrtev, a naše poznavanje njegovega značaja in kontekst njegovega življenja ostajata živa. Avtor je vselej hkrati živ in neživ. Schrödingerjev avtor, če želite. Njegova dela lahko beremo in interpretiramo z upoštevanjem konteksta roke in glave, ki sta jih napisali, lahko pa jih ignoriramo (a ponavadi počnemo oboje hkrati, se ambivalentno zibamo med ja in ne, na koncu pa pristanemo na ja in ne). In prav ta dinamika tvori samo jedro eseja Proti svetu, proti življenju, v katerem Houellebecq analizira Lovecraftovo prozo – najprej samo na sebi, nato pa jo postavi še v perspektivo avtorjevega življenja. Oba postopka sta lepo zajeta že v samem naslovu eseja, ki s preprostima frazama izrazi tako kozmično dimenzijo nečloveškega proti človeškem, ki zaznamuje Lovecraftova dela, kot tudi avtorjev osebni prezir do sveta in tega, zaradi česar je življenje ljudem v splošnem vredno življenja. Pa preidimo k samemu eseju.
Proti svetu, proti življenju je ljubezensko pismo Lovecraftovi prozi. To je prvi – in tudi najbolj vztrajen – vtis, ki ga dobimo, ko knjigo odpremo. Houellebecq Lovecraftov pristop k pisanju opiše kot poezijo, pogosto navaja dolge odstavke, se navdušuje nad njegovimi sintagmami ter poje hvalospeve njegovemu odporu do vsakega realizma. Pri tem pa tudi sam že od prvega stavka dalje – »Življenje je boleče in polno razočaranj.« – posega po poetičnem jeziku in svoje teze zastavlja v hiperbolah, s čimer se približa slogu avtorja, o katerem piše. Tako denimo izvirnost Lovecraftovih del primerja s Homerjem in srednjeveškimi junaškimi epi ter jih označi za »utemeljitvene mite«. Ali pa se spusti v lastne oznake sveta, ko zapiše ne le, da je odraslost »pekel«, temveč celo, da živimo v odvratnem svetu, »v katerem se strah stopničasto in koncentrično nalaga do neizrekljivega razodetja … v katerem je naša edina zamisljiva usoda to, da nas bo zmlelo in pogoltnilo …«. Mestoma niti ne vemo, ali avtor zapisuje lastne misli ali se le zliva z liki Lovecraftovih zgodb.
Podobno kot liki Houellebecqovih romanov je tudi Lovecraft v zasebnem življenju čutil izjemno svetobolje, ki nam ga esejist razkrije z nekaterimi navedbami iz njegovih premnogih ohranjenih pisem (v življenju naj bi jih napisal več kot 100 tisoč!). Morda najbolj poveden in duhovit je prvi citat eseja, v katerem Lovecraft pravi: »Tako zelo sem sit človeštva in sveta, da me lahko nekaj zanima, samo če vsebuje dva umora na stran ali če obravnava neizrekljive grozote, izvirajoče iz zunanjih prostorov.«
Kar se tiče Lovecraftovih besedil samih na sebi, se Houellebecq v eseju spoprime z nekaterimi najpogostejšimi kritikami Lovecraftovega sloga, denimo da naj bi bili njegovi liki preveč enodimenzionalni in prazni ali da njegov slog trpi zaradi obupno melodramatičnih opisov groze. Vsako posebej jih prepričljivo in z veliko strasti ovrže – oziroma jih iz navideznih slabosti preinterpretira v vrline. In ne glede na to, kako dobro smo seznanjeni z Lovecraftom, nam Houellebecq s premišljeno izbiro navedkov iz njegovih del barvito ponazori svoje argumente in z analitično gorečnostjo v nas vzbuja željo, da bi odložili esej in šli (ponovno) brat Senco nad Innsmouthom ali Cthulhujev klic. Čeprav večino eseja posveti kontekstu nastanka besedil, samim besedilom pa le nekaj deset strani, v tem uspešno zagovarja tezo, da glavni presežek – in modernistična inovacija – Lovecraftove groze ni nujno v njeni slikovitosti, temveč v tem, kako poetično »zibanje stavkov« dosledno združuje s skrajno faktičnim, znanstveno-enciklopedičnim izrazjem, s tem pa ustvarja izkušnje, ki zrcalijo doživljanje modernega sveta.
Toda Lovecrafta visoko čisla prav zaradi prej omenjenega svetobolja, izraženega ne le v vrsti nečloveške groze, temveč tudi splošnih mizantropiji, pesimizmu in obupu, ki prevevajo njegove zgodbe. Kot že mnogi avtorji v zadnjih nekaj desetletjih Houellebecq tukaj izpostavi okoliščino, ki Lovecrafta verjetno najbolj zaznamuje v očeh sodobnih bralcev: njegov goreči rasizem. Čeprav o njem vemo predvsem iz Lovecraftovih pisem, je jasno prisoten že v samih zgodbah, v katerih je izvir nečloveškega pogosto neposredno povezan s praksami »primitivnih« ljudstev. Nenavadni, satanski rituali in telesne degeneracije v zgodbah skoraj brez izjeme izhajajo onkraj morja, od drugih ras, otoških ljudstev in Zahodnjakov, ki so se pečali z njimi. Sicer vsakdanji strah pred neznanim se tako prelije v strah pred onostranskim zlom, mentalnim in telesnim propadom – ali čim hujšim.
Tovrstni odrazi rasizma so v samem tekstu jasni, tudi če ne vemo nič o Lovecraftovih osebnih stališčih, a z izjemo nekaterih bolj eksplicitnih podob niso tako vsiljivi, da bi pokvarili branje. A globlje, kot se spustimo v njegove zgodbe – ali ob tem še pisma –, jasnejši postaja vpliv močnih rasističnih občutij avtorja – kakorkoli zlovešča, žalostna ali patetična naj bodo. Houellebecq meni celo, da Lovecraftova rasistična konceptualizacija tujca, Drugega, kroji in poganja osrednjo dinamiko vsake srhljivke: odnos med storilcem in žrtvijo. Kot zapiše, »vloga žrtve v njegovih novelah večinoma pripade omikanemu, zadržanemu in dobro vzgojenemu profesorju z anglosaške univerze – torej prej človeku, kot je on. Mučitelji, služabniki neimenljivih kultov pa so skoraj vedno mestici, mulati, mešanci ‘najnižje vrste’. V Lovecraftovem svetu okrutnost ni prefinjeno intelektualna. To je živalski nagon, ki se odlično ujema z najbolj zlonosno neumnostjo. Uglajeni, prefinjeni posamezniki rahločutnih navad … pa so idealne žrtve.«
Vprašanje, ki se zaradi tega pojavlja v liberalno-progresivnih diskurzih na spletu, je zato pogosto naslednje: Ali bi morali Lovecrafta črtati oz. kenslati? Je navduševanje nad Lovecraftom v 21. stoletju passe ali celo neokusno? Neetično? Seveda ne. Lovecraftova dela so veliko več kot zgolj vsota avtorjevega rasizma. So napeta in vznemirljiva, lahka za branje, hkrati pa avtor v njih zatipa zelo specifičen občutek nemoči in majhnosti nasproti nepregledno ogromnemu svetu. Občutek, ki še toliko bolj resonira z nami danes, v času milijarderjev in milijard ljudi v nenehnem stiku, v času stopnjujoče se podnebne krize in ekoanksioznosti, občutka, da se kljub vsej svobodi, ki jo papir prenese, zdi, da nikakor ne moremo vplivati na širši, preširoki svet okoli nas. Svet, ki je tako širok in nepregleden, da nas že sam pogled nanj osamlja, kakor Lovecraftove like osamlja njihovo poznavanje zunanjih sfer, v katerih živijo tuja in nepopisljiva, nepregledna bitja. In na čase nepredstavljivo okrutna.
Toda konec koncev je H. P. Lovecraft mrtev, in to že skoraj stoletje. Če bi bil še živ – ali živel še pred kratkim a la Michael Jackson –, bi bili njegovi bralci morda pred kompleksnejšo dilemo. Kot so – smo – morda bralci Michela Houellebecqa, samooklicanega islamofoba in še kaj. Ampak: Schrödingerjev avtor. In pod črto je njegova knjiga Proti svetu, proti življenju vznemirljivo branje, polno odstavkov, ki nas zbodejo in nam dajo misliti. Poetično-esejistično delo z močno izraženim slogom in velikim značajem, ki se ne boji biti predrzno. Delo neohlajene strasti, ki pa vendarle ohrani trezno glavo. Vsej kozmični grozi navkljub.
Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
