Skrivnostne sledi nalivnih peres
Anjet Daanje: Pesem štorklje in dromedarja
Založba: Mladinska knjiga
Leto: 2026
Prevod: Mateja Seliškar Kenda
V času hitenja, nenehnih hitrih premikov in vztrajanja v neizprosni naglici se zdi poprijeti za roman, ki ima v prevodu 624 strani, precejšen izziv. A že po prvih straneh nas roman pisateljice Anjet Daanje (1965), ki predstavlja enega najprodornejših glasov sodobne nizozemske knjževnosti, čvrsto prime med svoje platnice in nas ne izpusti vse do konca. Za roman je avtorica, ki živi in ustvarja v Groningenu, prejela obe najpomembnejši nizozemski literarni nagradi – Libris Literatuur Prijs in Boekenbon Literatuurprijs. Leta 2025 so nizozemski in flamski kritiki roman razglasili za najboljšo knjigo 21. stoletja, njeno drugo delo (ang. The Remembered Soldier) pa je bilo v prevodu Davida McKaya – ki je poskrbel tudi za prevod Pesmi štorklje in dromedarja v angleščino – nominirano za prestižno nagrado The International Booker Prize 2026.
Osrednjo točko romana, okrog katere se vije razkošna pripovedna spirala, predstavlja fiktivna pisateljica Elize May Drayden, ki je v času svojega življenja napisala zgolj en roman Haeger Mass, ta pa se je po prvotno zadržanem kritiškem sprejemu prebil v sam vrh angleške književnosti. Ta fiktivni roman, ki ga je Elize napisala pod psevdonimom, so recenzenti »pokopali, in čeprav niso imeli pojma, kdo je avtor tega čudaškega romana, so ga ostro napadali tudi osebno.« Fiktivna avtorica je v romanu kot osrednji lik prisotna le posredno, skozi različna pričevanja, saj že kmalu izvemo o njeni smrti. Nobena skrivnost ni, da se avtorica pri snovanju lika Elize May Drayden močno opira na resnično pisateljico Emily Brontë in njeno življenje in delo Viharni vrh, pri tem pa ne upošteva le biografskih podatkov in do obisti raziskane zgodovinske krajine viktorijanske Anglije, ampak se tudi motivno in tematsko sklicuje na literarno tradicijo gostkega in psihološkega romana tega obdobja. V romanu pomenljivo zasledimo misel, ki pravi: »V knjigi, kot je naša, ne smemo spregledati vasice po imenu Bridge Fowling, ugnezdene v yorkshirskih hribih. Vas je namreč osupljiv primer, kako pokrajina vpliva na literaturo in kako lahko literatura po drugi strani spremeni pokrajino.«
V Pesmi štorklje in dromedarja bralec v enajstih poglavjih, ki so spretno prepletena, obenem pa delujejo tudi kot samostojne celote, sestavlja drobce uganke in postopoma spoznava podobo življenja skrivnostne pisateljice. Te drobce tvorijo zapisi biografov, pričevanja raziskovalcev, družinskih članov, prepisi pisem in kritiški odzivi. Tako se skozi roman kot glavna tema hipnotično javljata smrt in vpliv, ki ga lahko ima neko življenje na druga. Življenje neke pisateljice tako trese zapleteno stkano mrežo številnih usod, hkrati pa je vprašanje o tem, kakšna je bila v resnici, kako je živela in kdo je bila, nenehna uganka, ki ji bralec, tako kot večina likov v romanu, ne more v celoti priti do dna, prav tako pa njene identitete ne oblikujejo dejstva, ampak interpretacije, špekulacije, osebne perspektive in tudi določeni družbeni okviri.
Pisanje Anjet Daanje se tako bere kot mojstrsko napisan roman, ki prehaja med različnimi slogi; klasičnim proznim, pisemskim, dokumentarnim, akademskim, kritiškim in literarno-zgodovinskim. Skrivnostno življenje pisateljice v romanu je še posebej privlačno tudi zato, ker pri nekaterih biografih povzroča pravo obsesijo in neustavljivo težnjo po razumevanju misteriozne in psihološko zapletene ženske, katere življenje so pomembno zaznamovali tudi odnosi, ki jih je imela s svojima sestrama. Tudi ta del karakterizacije se močno naslanja na Emily Brontë in njeni sestri Anne in Charlotte, ki jih je povezovala globoka strast do književnosti, pisanja in ustvarjanja domišljijskih svetov. Hudomušno in v bistri referenčni maniri tako v romanu preberemo, da sta: »Sredi devetnajstega stoletja v Bridge Fowlingu živeli pisateljici Millicent in Eliza May. /…/ Čeprav sta napisali le vsaka po en roman, danes nedvomno veljata za najslavnejši sestri pisateljici na svetu in s tem častnim naslovom prekašata celo Charlotte, Emily in Anne Brontë.«
Avtorica zgodbo na določenih mestih tke kot spretno zasnovan misteriozni triler, zanos biografov, ki mrzlično odkrivajo dejstva o preminuli pisateljici, pa bralca prepričljivo povabijo s sabo na to skrivnostno pot. Pri tem se na primer javlja perspektiva Agnes Chambers, ki ji je pod roke prišla skrivnostna knjižica z izvirimi zapisi Elize May Drayden in so jo kasneje obtožili ponarejanja dejstev, iz tretjeosebne perspektive njene hčere pa izvemo, da: »/…/ se vse vrti okrog vprašanja, kako so različni deli knjižice povezani med sabo, enkrat, ko bo to ugotovila, bo imela v rokah ključ do Elizinega razmišljanja, razlago nastanka njenega romana, morda celo njene prezgodnje smrti /…/ za zapiski [se] skriva nekaj globljega, genialnega, nedvomno, prišla jim bo do dna in nato o njih zapisala prelomno knjigo, ki jo bodo vedno omenjali v isti sapi kot Haeger Mass.« Kaj vse raziskovalcem pomaga interpretirati pisatelja in njegovo življenje, se kaže tudi v zapisu nekega drugega avtorja, ki zapiše da: »Z naslovnic številnih knjig, ki o njej in Haeger Mass izidejo po letu 1960, vzvišeno zre v svoje bralce, kar ima določene posledice tudi za značaj, ki ji ga pripisujejo biografi, in vpliva celo na sodbe, ki jih kritiki izrekajo o njenem čudaškem, zagonetnem romanu.« Pomemben ključ pri razumevanju romana so tudi številne prevedene pesmi Emily Brontë, ki so skrbno vtkane med poglavja in vsebinsko usklajene s tematskimi poudarki poglavij.
Do potankosti izdelana in preučena dimenzija romana je tudi čas, ki se, podobno kot roman sam, razkošno pne v veličastnem obsegu treh stoletij, kar dodatno poudarja idejo o teži nekega življenja in ustvarjanja. V kompleksnem prepletu usod, ki v oziru na neustavljivo hitenje časa trajajo le hipec, obstajajo trenutki, ko pride do sinhronicitet in se navidezni kaos povrne v red. Prav takšno ponavljanje in vračanje ohranja spiralno strukturo razpleta dogodkov, ko se – čeprav v drugem času in ob drugem dogodku – stvari spet sestavijo v smiselno celoto. Proti koncu romana tako eden od likov v povezavi s fizikalno-teoretskim dojemanjem časa razmišlja:
»Predvsem doživljamo sebe, ne pa sveta okoli sebe /…/ Na kvantni ravni živimo v nepredstavljivem kaosu, iz tega kaosa smo narejeni tudi sami, naše telo, naše misli, in v tem kaosu ni Časa, ker se eno kaotično stanje spremeni v naslednje kaotično stanje in se zato zdi, da se nič ne spreminja. Šele ko pogledamo s praga našega poenostavljenega, pospravljenega sveta velikih stvari, občutimo spremembo in s tem Čas. Ta Čas je naša nesposobnost, da bi videli svet takšen, kot je v resnici.«
Anjet Daanje je v študij snovi za pripravo romana vložila veliko napora in prodorne natančnosti, zanimivo pa je, da je na njeni nizozemski spletni strani dostopen tudi seznam literature, ki ji je pomagal kot referenca pri snovanju te veličastne sage. Med seznamom literature tako najdemo celoten opus sester Brontë in številne biografije, književne študije in kritiške zapise, ki preučujejo njihova dela, prav tako pa dolg seznam romanov drugih literarnih virov. Prevod v slovenščino Mateje Seliškar Kenda, ki ohranja slogovno razgibanost, jezikovno plastenje in slikovite opise, je velik uspeh, delo pa pomembna obogatitev repertoarja tuje prevodne književnosti v slovenskem prostoru. Vsekakor gre za ambiciozno, veličastno delo, ki se bo zaradi svoje misterioznosti in temačnega vzdušja gostkega romana še posebej prileglo v hladnejših in mračnejših mesecih.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
