Brett Bailey, William Shakespeare, Giuseppe Verdi: Macbeth
Kar je Faust za Pandurja, je Macbeth za Bretta Baileyja. Južnoafriški režiser se je tokrat že tretjič soočil soočil s trenutno izjemno priljubljenim (so)besedilom med umetniki. Po premieri Dunsinane v MGL in pred premiero Macbetha v ljubljanski Drami ter sočasno s predvajanjem Kurzlove ekranizacije je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v sklopu festivala Shakespeare za vedno gostovala skupina Third World Bunfight s svojo najnovejšo adaptacijo Shakespearove najkrajše tragedije oz. Verdijeve opere.
Oba ključna elementa predstave – torej besedilo in glasba – sta nastala (oz. bila izbrana) po motivih Macbetha; besedilo je po Shakespearju v sodobni sleng priredil režiser sam, Verdijevo glasbo pa je za predlogo uporabil Fabrizio Cassol. Bailey je zasedbo močno skrčil na zgolj najnujnejše: Macbeth, Lady Macbeth in Banquo kot solisti ter sedem igralcev, ki so sestavljali zbor. No Borders Orchestra pa je v tokratni uprizoritvi sestavljalo le 12 članov, namesto celotnega opernega orkestra.
Za Baileyjeve predstave je značilno, da tematizirajo afriško politiko, kulturo ali zgodovino, in tako je tudi pri Macbethu. Kot je pred časom v kontekst Afrike postavil že Medejo in Orfeja, je tokrat storil z Macbethom. Dogajanje o častihlepnem ter požrešnem paru, ki ga na koncu pogubi prav to, kar ga sprva ustoliči na prestolu, je postavljeno v Demokratično republiko Kongo v leto 2012. S tem, ko tako drastično prestavi dogajanje, univerzalnost zgodbe popelje na novo raven – ne samo, da se lahko dogaja kadarkoli in kjerkoli; vsakič znova je bolj prepričljiva in vsakič znova se nam rodi nov Macbeth. To je tudi osrednje sporočilo Baileyjeve tokratne priredbe – na koncu gospod in gospa M. sicer umreta, toda čarovnice že prerokujejo prihod novega častihlepneža, prihod novega Macbetha. Vsak naslednji voditelj ima torej potencial biti slabši in krutejši od njegovega predhodnika.
Bailey torej na primeru Macbetha predstavi delovanje politike v kapitalizmu, obregne se pa tudi ob begunsko krizo ter nujnost umetnosti. Z zgodbo v zgodbi prikaže afriške državljanske vojne, boj za diamante in druge rudnine, ki jih drago preprodajajo v zahodnem svetu, državljani pa stradajo ali umirajo v vojni. Gospod in gospa M. brezsramno zapravljata bogastvo, nagrabljeno skozi vojne in nasploh živita ekscesno življenje. Kot simbol neokusnosti njunega življenja je postavljen prizor, ko sedita na kavču s tigrasto prevleko in sta oblečena v variacije oblačil s tigrastimi in vojaškimi vzorci. Celotna scenografija je postavljena iz elementov, ki jih ljudje najdejo v kleti ali na odpadu. Ker pa gre za zgodbo potujočega igralskega ansambla, ki nekje odkrijejo kup zapuščenih rekvizitov in potem z njimi odigrajo Macbetha, to le še doda k avtentičnosti uprizoritve in v celoti izpolni svoj namen.
Na sredini je oder, oziroma bolj piedestal, z leve obdan z zborom igralcev ter na desni z glasbeniki, s čimer se režiser vrača k pred-wagnerjanski postavitveni tehniki. Kot najpomembnejši scenski element pa se pojavi platno z video projekcijo, na katerem se izmenično vrtijo informacije o stranskem dogajanju in motivi iz vsakdanjega življenja Afričanov in diktatorjev – slike umrlih vojakov nasledi denar z Macbethovo podobo na sredini. Scenografija se skupaj z Macbethovo okrutnostjo razvija tako dolgo, dokler na koncu ne ostanejo le še na kole nabite lobanje.
