William Shakespeare: Macbeth
V poklon 400. obletnici smrti Williama Shakespearja so se v SNG Drama Ljubljana odločili uprizoriti njegovo igro o psiholoških in fizičnih posledicah, ki jih nosijo politične ambicije osebnega častihlepja – Macbetha. Kako naj bi se ustvarjalci uprli čaru dramskega teksta, ki bazira na zgodovinsko izpričanih ljudeh, je obdan z meglico mitološkega, in je nastal izpod peresa enega največjih svetovnih dramatikov? Režiser Igor Pison se je tekstu povsem prepustil in ga skupaj z dramaturginjo Evo Kraševec temeljito prečesal, razdelal in v skoncentrirani obliki uprizoril na odru Male drame.
Motivno bogata zgodba tragične usode škotskega plemiča Macbetha je v verziji Igorja Pisona prostor do zadnjega kotička napolnila s sanjskimi podobami živali na dveh nogah, okvirjenimi podobami vojne, ki visijo na lesnem skeletu prostora, katerega polovica je udobno oblazinjena in pripravljena za vse psihološke vojne znotraj Macbetha samega. Vojna, v kateri se je Macbeth izkazal, se je končala, povojna norija se umirja in tu se Macbethova psihološka vojna komaj začenja. Iva Babić kot Hekata napove Banquovo in Macbethovo usodo – kot usoda in narava, ki ves čas bedita nad nami in manipulirata z našimi odločitvami, se Hekata poigrava z vojakoma. Iva Babič se s skoraj nenehno prisotnostjo Hekate na odru, ki se enkrat zakrinka v enega izmed morilcev, drugič v veščo, zajca ali celo Lenoxa vmešava v človeška življenja in drastično spreminja potek dogajanja, tako kot bogovi v Antiki. Hkrati pa z nenehnim nagovarjanjem gledalcev in obračanjem igralcev proti nam poskrbi, da smo skupaj z njo soudeleženci pri igri usode z malim človekom, medtem ko ostalim likom igrivo polaga svoje besede v usta.
Intimna postavitev v prostor, ki kot varno oblazinjena soba v norišnici zagotavlja Macbethu, v izvedbi Bojana Emeršiča, da skozi intimno doživljanje postopoma stopnjuje svoj lik do usodnih dejanj, s pomočjo skrbno nizanih verzov in predirnih, vendar natančno usmerjenih pogledov. Edino, kjer Macbeth kot lik izgubi kredibilnost in ne sočustvujemo več z njim, je po izvenscenskem umoru Duncana, ki ga kot umirjenega in veseljaškega kralja upodobi Zvone Hribar. Barbara Cerar se izogne upodobitvi Lady Macbeth kot hladnokrvne žene povzpetnika, temveč prikaže prepričljivo žensko, ki ne zaide v pretirano dramatičnost, kar pa ji onemogoči upodobitve vzročno posledične Ladyine norosti. Da so ustvarjalci zares podrobno in natančno prebrali dramsko besedilo, se kaže tudi v umeščeni, moderni in cinični upodobitvi Malcoma, ki ga igra Rok Vilhar. Igralci hkrati igrajo po več vlog – Klemen Janežič se poigra v vlogah naivnega Fleancea, enega izmed morilcev in kot enega izmed vešč.
Kostumografija Belinde Radulović preseli zgodbo o divjakih iz divje Škotske v moderni svet, kjer je kostumografsko najzanimivejši lik Lady Macbeth, ki v prvem delu kot ženska, ki je po naporni ter neprespani noči najmočnejša, ko poleg spodnjih hlačk obleče tudi srajco svojega moškega, hkrati pa si v drugem delu potrjuje svojo priigrano vladavino s kraljevskim bliščem in krznom.
Igra s prostorom (po premoru) je Igorju Pisonu omogočila, da smo kot majhni otroci, ki slišijo prepir staršev, doživeli tisto intimno doživetje, ki ga v dramskem delu zakrivajo verzi, in tako spretno odstrl zaveso javnega nastopa do vladarjeve vse bolj manično paranoične zavesti. Vendar se drugi del predstave zapleta sam v svojo dolžino, medtem ko se v resnici celotna situacija razpleta. Nadvlada narave nad modernim človekom, ko se tri vešče (Iva Babić, Klemen Janežič, Zvone Hribar) skrijejo pod maske gozdnih živali, doseže vrh, ko vešče držijo skoraj mrtvemu Macbethu glavo pokonci, da dokončno sliši usodne besede Macduffa (Zvone Hribar).
Igriva odločitev ustvarjalcev, da so se namesto tematike povzpetništva odločili za tematiko igre usode s psiho človeka, ki mu je obljubljena moč, se jim je obrestovala. Predstava, ki s svojo čarobnostjo in na trenutke “trashy estetiko” na oder »nameče« še mnogo drugih mogoče spregledanih gledaliških elementov, očara, in sicer s tekstom, ki je izjemno maskulativen, vendar ohrani tragičnost, ki pa ni jokava. Zaradi te obilice funkcionalnih domislic Macbetha v režiji Igroja Pisona ne moremo zaobjeti v eni potezi, kot se tudi ne moremo dokopati do prave človekove esence le v enem pogovoru.
