18. 4. 2022 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Vse mora ven

Koncept, avtorstvo: Alja Lacković
Soavtorstvo: Manca Trampuš, Petra Peček
Oblikovanje luči: Urška Vohar
Tehnična asistenca: Kristina Kokalj, Janko Oven
Kostumografija: Slavica Janošević
Izdelava kostumov: Slavica Janošević, Alja Lacković
Mentorstvo in zunanje oko: Vita Osojnik
Kreativna producentka: Katja Somrak
Nastopajo: Alja Lacković, Manca Trampuš, Petra Peček
Datum premiere: 17. 3. 2022, Plesni teater Ljubljana
Datum ogleda: 7. 4. 2022, Plesni teater Ljubljana

Interaktivna gibalno-zvočna predstava z naslovom Vse mora ven je v Plesnem teatru Ljubljana pod konceptualnim vodstvom plesalke Alje Lacković doživela premiero 17. 3. 2022. Povod za stvaritev tega dela je bilo koronsko obdobje s pričetkom na začetku leta 2020, ko so se bile uprizoritvene umetnosti zaradi protikoronskih ukrepov primorane umakniti z odrov in je bila posledično večina ustvarjanja (predvsem v neinstitucionalnih sferah performative) onemogočena. Tri ustvarjalke in performerke (Alja Lacković, Petra Peček in Manca Trampuš) je združilo prav zamrtje ustvarjalnih procesov, to pa so nato preslikale v svoje individualne izrazne ventile, ki so v tej predstavi tako posamezno izraženi kot medsebojno prepleteni.

Sprva je s povabilom publike na oder nakazana kolektivnost tako ravno aktualne ujetosti v situacijo kot malce metakonceptualne note odrskega uprizarjanja (skoraj nemogoče je uprizoritev ustvariti in izpeljati popolnoma sam); publika namreč kjer ta sodeluje pri ogrevanju pred uprizoritvijo (nato pa se namesti nazaj na sedišča). Z interaktivnostjo tako sicer dokaj zaprto formo pretvorijo v polodprto, kar poveže ustvarjalke z  občinstvom do te mere, da se slednje kasneje v dogajanju lažje poveže z intimnimi izpovedmi in liričnimi aspekti nasploh. Ti so sicer sprva prisotni v trojni kontrastnosti giba (na ritmično dihalne znake je gib bodisi aktiven bodisi pride do zastanka), ki jo kasneje še jasneje s podobno metodo prikažeta plesalki Peček in Lacković, medtem ko Trampuš skupaj z določenimi gledalci gradi zvočno sliko, ki je ključna za vodenje giba plesalk. S čedalje intenzivnejšim dogajanjem in sčasoma tudi unisono, a vseeno personalno koreografijo, pride do izraza naslov. Lackovič je prva, ki dograjuje Trampušin živ in posnet »loopan« zvok s svojim zvočnim izrazom, med določenim delom koreografije pa svojo utesnjenost prikaže s slačenjem svojega kostuma.

Vse mora ven. Foto: Drago Videmšek, Manca Trampuš

To je druga točka, ki privede do bolj odprte forme, saj se ustvarjalke ob tem dogodku začnejo smejati verjetno navidezni patetičnosti Lackovićinega dejanja, kar najprej publiko privede v investiran skoraj začetek odnosa z ustvarjalkami. Šibka točka v tem delu je le, da smejalni obrambni mehanizem na odru vztraja kanček predolgo, vsekakor pa ga to naredi še bolj realističnega, saj se zazdi, da bi ta smeh samim sebi kaj kmalu lahko privedel v drugačno obliko dajanja čustev in bremen iz sebe.Ker njihovo sodelovanje temelji na uravnoteženem konceptu simetrije in podpore, je precej očitno, da tudi Trampuš in Peček pousvarita individualen trenutek poka čustvenega in mentalnega ventila. Prva to stori z osebno izpovedjo, druga pa z ekstremističnim zapletanjem kostumografskih elementov na svojem telesu, gre pa celo korak dlje od drugih, in sicer s tem, da na neki morebitni točki zloma ne obupa, temveč v prenesenem pomenu le še bolj pritiska nase. Ob podpori soustvarjalk je vsaka izmed njih skladno pripeljana do svoje osebne meje tolerance pritiska, kar se zdi, da je poanta celotne uprizoritve, saj gre za prevpraševanje preslikave posameznikovega lastnega izliva in ali se ta lahko preoblikuje v neko kolektivno podobo ter kakšna je slednja, če se to primeri. To idejo podpira tudi kostumografski aspekt (Slavica Janošević), ki barvno zasnuje podobo skupine ustvarjalk, a jih istočasno ustrezno individualizira. Scenografsko je oder skoraj gol, na njem so le mizica s prenosnim računalnikom in mikrofon, oba sta v rabi za glasbeni vidik. Celotnemu dogajanju v gibu in zvoku je v pomoč in podporo tudi nežno, a taktno umeščena svetloba (Urška Vohar), ki nam da vedeti, kakšno je dejansko občutje odrskih teles. Ustvarjalke s to uprizoritvijo opozarjajo, da je v odnosnosti tako na odru kot v osebnem življenju pomembna neka refleksija vsega doživetega in jo lahko potencira ravno tistih nekaj soljudi, s katerimi tvorimo družbo, vse omenjeno pa je prikazano na mikaven in simpatičen način, ki ideje ne vsiljuje, temveč jo na gledljiv način in smotrno podaja publiki.

Lektorirala: Uršula Gačnik

Vse mora ven. Foto: Drago Videmšek, Manca Trampuš