Ivan Tavčar: Visoška kronika

Lov na čarovnice, vojno nasilje, krivda in kes, morda tudi odsekani mezinček so motivi, na katere najprej pomislimo, ko kdo omeni Visoško kroniko, klasični roman domače književnosti, ki obravnava oddaljeni svet konca 17. stoletja. Ivan Tavčar je roman pisal med prvo svetovno vojno, tako da lahko razumemo njegovo aktualnost v času izida – kaj pa danes? Ustvarjalna ekipa, ki jo je okrog sebe zbral režiser Jernej Lorenci, je na odru sicer delila svoje vtise branja Tavčarjevega romana, vendar je ostala zasidrana v preteklosti.

Sama struktura uprizoritve je razdeljena na dva obširna dela (celotna predstava traja polne štiri ure!),  ki se med sabo atmosfersko povsem razlikujeta. V prvem delu imamo občutek, da smo bili prestavljeni v šolsko učilnico, kjer spremljamo na trenutke interaktivno, večinoma pa golo narativno podajanje literarnozgodovinskega ozadja romana. Bolj kot na klasično dramsko predstavo, postavitev spominja na dramo v izobraževanju, pri čemer se namesto učiteljice v vloge zgolj občasno vživljajo igralci. Izviren pristop se izkaže za gledalsko izredno zahtevnega in še podčrtuje razširjeno mnenje, da je roman Visoška kronika preprosto neuprizorljiv.  Vživljanje v umetniško delo je zaradi skoraj izključno narativne strukture prvega dela precej oteženo in posledično tudi vzdrževanje pozornosti. Pri tem nekoliko pomaga posrečeno izbrana igralska ekipa, ki jo sestavljajo Nina Ivanišin, Klemen Janežič, Aljaž Jovanović, Tamara Avguštin in Janez Škof. Igralci (sploh v prvem delu) niso vezani na posamično vlogo in prosto prehajajo med liki, vendar to počnejo tako mojstrsko, da ne ustvarjajo nikakršne zmede. Na tem mestu bi izpostavila izvrstnega Aljaža Jovanovića, ki je poskrbel za največ tako humornih kot zapomljivih vložkov, hkrati pa s premišljeno interpretacijo dodatno podčrtal ključne vsebinske motive.

Drugi del predstave zaznamuje dolgo pričakovani prehod od tekstocentrizma k scenocentrizmu, uprizoritev se pravzaprav šele tu zares začne. S pomočjo glasbenih (skladatelj Branko Rožman) in plesnih (koreograf Gregor Luštek) vložkov ter igro svetlobe (oblikovalec luči Pascal Mérat) se gradi povsem drugačna atmosfera,  kot smo je bili vajeni iz prvega dela. Ritem postane hitrejši in gledalci lažje spremljamo dramsko dogajanje. Minimalistična scenografija (scenograf Branko Hojnik) sicer ostaja enaka – velika miza s stoli, vendar ta predvsem v drugem delu funkcionira tudi kot dvignjeni oder. Še vedno so prisotni posamezni vstavki igralskih branj romana ter vtisi iz izleta po škofjeloških gostilnah oz. »terenskega dela«, kot ga v predstavi poimenuje igralec Klemen Janežič, vendar so te »meta replike« redkejše in občasno celo odvečne, saj razbijajo vzpostavljeno dramsko atmosfero. Gonilo dogajanja v tem delu sloni na prepričljivem Janezu Škofu, ki ganljivo upodobi težko uprizorljive notranje boje protagonista Izidorja.

Režiser Jernej Lorenci ostaja presenetljivo zvest izvirniku in z izjemo nekaj avtobiografskih igralskih duhovitosti vsebinsko ne posega v roman. Zvestoba izvirniku na prvi pogled deluje kot varna, a nadvse statična izbira, ki pa se nazadnje izkaže za dramaturško utemeljeno. Namesto klasičnega dramskega loka, spremljamo rastočo krivuljo, ki počasi vijuga proti najvišji točki in se tam nenadoma ustavi. Konec je ravno zaradi obsežne ekspozicije izredno nagel, skorajda odsekan, prinaša pa univerzalno sporočilo o neuničljivi moči ljubezni. Aktualizacija je prepuščena kar nam, gledalcem, ki smo podobno kot Izidor, glavni lik Visoške kronike, (pre)pogosto neodločeni, ali bi se ravnali po svojem srcu in vesti ali se podali v lov na čarovnice, če nam to velevajo višje sile …