Vinko Möderndorfer: Mali nočni kvartet
Krstna uprizoritev Malega nočnega kvarteta izpod avtorske in hkrati režijske taktirke Vinka Möderndorferja je svoje mesto zasedla na odru Prešernovega gledališča Kranj. Ganljiva in pretresljiva zgodba o čisti in najmočnejši ljubezni staršev do življenja svojih otrok sooči dva ekonomsko različno situirana para in ju prisili, da najdeta skupni jezik – jezik src svojih otrok.
Nesreča nekoga je lahko za drugega sreča in v tem preseku se krešeta dva svetova: svet premožno šibkejše Mejre (Vesna Jevnikar) in Emirja (Peter Musevski), katerih sin Andrej se je ravnokar ponesrečil ter postal, kakor ga poimenuje avtor, leteča banka organov (LBO), ter svet premožnejšega Andreja (Miha Rodman) in Barbare (Vesna Slapar), staršev deklice Tanje, ki umira zaradi šibkega srca. Življenje bi ji lahko podaljšalo le novo srce, srce Andreja, ki ga živega ohranjajo le še piskajoče naprave v bolnišnici.
Obe družini združi usodna noč, polna trenj, tesnobe, sočutja, ki jo že na začetku predstave napovesta igra svetlobe in zvoki godal. Očiščen prostor na odru z okvirjeno sobo, ki ločuje svet osebne tragedije od globalnega sveta okoli, pozornost usmeri na konflikt dveh svetov in štirih sfer posameznikov. Ustvarjalci to taktično prikažejo skozi repetitivne prepire, ki se drug od drugega ločujejo le po kančkih postopnega odkrivanja karakterjev in nazadnje izzvenijo v skupni žalosti, ki situacijo privede v harmonično melodijo odprtega konca. Ritmično komponirani prizori, ki asociirajo na Mozartovo Malo nočno glasbo, vdihnejo imenu drame nove razsežnosti. Zgodba ustvari kvartet posameznikov – duet dveh parov, staršev, ki so si diametralni tako v socialnem kot tudi etičnem in etničnem vidiku ; gledalca pusti polnega tesnobe, ki se projicira skozi Mejrino kar preveč odsotno spremljanje moške konfrotacije in zapostavljanje želja žensk. Andrej in Emir tako skozi preagresivna in celo nastopaška dogovarjanja zapostavljajta možno tolerantnejšo in bolj premišljeno rešitev, ki bi jo lahko ponudili predstavnici nežnejšega spola. Igra temelji na dialoškem boju, katerega manko besednega udejstvovanja Mejre in Barbare v primerjavi z njuno skoraj nenehno prisotnostjo na odru izvablja občutek nemoči in determiniranosti končne odločitve. Kar uspe ženskima likoma, pa je ravno vzbuditev simpatije do kontradiktornosti njunih individualnih materinskih ljubezni, ki si po spletu okoliščin stojita na nasprotnih straneh, vendar hkrati obe želita le najboljše svojim otrokom. Möderndorfer s pomočjo dramaturgije Blaža Lukana pogrezne bolečino ob stiski staršev v globino razkoraka med življenjskimi etikami, predvsem Emirja kot zagovornika konservativne celovitosti življenja in modernega Andrejevega kapitalističnega vidika, da denar lahko kupi vse – tudi srce ali življenje človeka. Šele tik pred koncem se namreč zavejo skupne točke preko dihanja umirajoče hčerke skozi zvočnik in robčka posušene krvi tako rekoč že mrtvega sina, ki ju med seboj povezuje brezpogojna ljubezen njunih staršev.
Repeticija besedila ter enostavnost v igri pusti prostor za poistovetenje gledalca z eno ali drugo stranjo zgodbe. Möderndorfer se loteva tematike darovanja organov na pravi način z umestitvijo situacije v današnji čas in prostor ter oblikovanjem temu primernih moderno tipiziranih likov, vendar je na koncu to kljub vsemu le uprizoritev teksta, ki mu z udejanjenjem na odru ni dodala nobene višje vrednosti; po drugi strani pa bi s prevelikim poseganjem v naravno dinamiko igre, ki jo narekujejo besede same, lahko izmaličili čistost celotne uprizoritve. Tako izgubljanje otroka iz trpečih likov tudi v odrski izvedbi Malega nočnega kvarteta izvleče to najčistejše, kar gane vsakogar s kančkom empatije.
