15. 1. 2022 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Vibracija posamezne strune

Koreografija in ples: Katarzyna Chmielewska, Magdalena Reiter, Jakub Truszkowski
Video, scenografija, oblikovanje luči: Atej Tutta
Glasba: Radosław Duda
Dramaturgija: Rok Bozovičar
Kostumografija: Jelena Proković
Grafično oblikovanje: Michał Kołodziej
Stiki z javnostmi: Urška Comino
Producenti: Magdalena Reiter, Tina Dobnik (SI), Michał Jankowski (PL)
Produkcija: Zavod Mirabelka (SI), Teatr Dada von Bzdülöw (PL)
Koprodukcija: Veleposlaništvo Republike Poljske v Ljubljani
Partnerji: Bunker, Teatr Wybrzeże, GAK, Klub Żak, Inštitut Adama Mickiewicza – CULTURE.PL
Poljska premiera: 18. 12. 2021, Teatr Wybrzeże, Gdańsk
Predstava je sofinancirana s sredstvi Mestne občine Ljubljana – oddelka za kulturo, Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Mestne občine Gdansk, Inštituta Adama Mickiewicza “Poljska kultura na svetu”
Datum premiere: 10. 12. 2021, Stara mestna elektrarna Elektro Ljubljana
Datum ogleda: 11. 12. 2021, Stara mestna elektrarna Elektro Ljubljana

V Stari mestni elektrarni Elektra Ljubljana se je 10. decembra 2021 dogodila plesna predstava z naslovom Vibracija posamezne strune, ki je nastala pod koreografskim (ter plesnim) nadzorom Katarzyne Chmielewske, Magdalene Reiter in Jakuba Truszkowskega

Vsi trije plesalci so bili prisotni na s projekcijskim platnom razpolovljenem odru, na trenutke pa se je zaradi njihovega v živo snemanega giba zdelo, kot bi se telesa plesalcev množila; dober primer tega je na začetku prisotno glede na odrsko dogajanje pohitreno gibanje, ki smo ga gledalci snemanega lahko opazovali na platnu. Na trenutke je bilo premikanje plesalcev, ki je izhajalo iz osnovnih gibalnih veščin, denimo hoje in obratov, na posnetem pospešeno do te mere, da se telesa na platnu ni več prepoznalo, kar je dalo vtis brezčasnega, a v neskončnem trenutku ujetega časovnega intervala.

Vibracija posamezne strune. Foto: Darja Štravs Tisu

Z metodo pospešenega posnetka in na trenutke snemanja na ‘loop’ je bilo gibanje na platnu resnično videti kot od blizu posneta vibracija strune, za katero se zdi, da obstaja na več mestih hkrati. Z dvema kamerama (ena postavljena pred in druga za platno) se je uprizoritev pomnogoterila v razsežnosti, ki jih gledalci nismo mogli več zaznavati istočasno in zbrano. Kompleksnost predstave je tako ležala v samem aspektu opazovanja in opazovanega. Začeten glasbeno, tehnično in konceptualno dodelan del se je kaj hitro sprevrgel v sicer zabavno in večno estetsko koreografijo, v kateri so bili prisotni vsi trije plesalci naenkrat. Koreografija je temeljila na že omenjenih gibalnih sferah, ki pa so bile tokrat variirane v krajše, čedne repetirane fraze, te pa so prav tako variirano (največkrat v kanonu, prostorsko zrcaljene ali pa v kombinaciji obojega) izvajali performerji. S tem so sicer želeli prikazati nehoteno gibanje, ki za razliko od začetka ni prikazano s pomočjo video medija, a vendar so zakasnjeni dueti in gibalni dialogi (zaželene asinhrone časovnice in naključnih srečanj teles/točk, ki determinirajo živ prostor) učinkovali bolj kot klasično estetsko prelivajoča permutacija slik in scorov.

Omenjena sekvenca je bila prvi opomnik o nečisti dramaturgiji, saj je nakazovala zaključek, ki ga še nekaj časa ni bilo (a ga je uprizoritev pravzaprav nakazala kar nekajkrat). S sicer sekvencioniranim in razparceliranim, a zadovoljivim konceptom je uprizoritev tekla skoraj preveč složno, malodane de facto po zapisanem, temu navkljub pa je bilo moteče, da se je kar malo razvlečen del kontaktne improvizacije (med katero se je zdelo, da želi skupinska – torej trio izvedba – biti oziroma postati duet; ravno tako je bilo videti, kot bi bodisi resnično improvizirali bodisi zanemarili vaje tega segmenta predstave in ga suvereno surovega postavili na oder) obravnaval kot možnost srečanja v realnem prostoru, v katerem se fizični stik obravnava kot edina “singularna točka”. Ta skupna izkušnja prostorske bližine je bila označena kot edino možno presečišče obstoja dveh ali večih individuumov (med gibom), medtem ko se je na začetku ukvarjala zgolj s časovno komponentno.

Vibracija posamezne strune. Foto: Darja Štravs Tisu

Z vmesnim delom variacij postavitev v prostoru, izseki fraz in nakazanimi intrigantnimi nameni vsakega individuuma (med kontaktno improvizacijo) ter, jasno, prvim in dramaturško, izvedbeno, prav tako pa glasbeno in svetlobno močnim odsekom, se je uprizoritev rešila v gledljivo in estetsko formo, ki jo najbolj podira le njej lasten koncept. Z metamorfozo od antropomorfnih (snemanih in manipuliranih) odrskih teles do zabrisanosti giba v drugačnih časovnih okvirih predstava ne uspe izpostaviti zmanjševanja razdalj med telesi, saj se na dogajanje osredotoča bolj kot ne ločeno prostorsko ali časovno; pogosto se zgodi, da gledamo odrsko situacijo zgolj prostorsko, časovnost pa takoj po prvem segmentu pozabimo nekje v ne tako oddaljeni skonstruirani brezčasni preteklosti. Video prostor, ki je sicer dovršeno oblikovan, pa se skrije za elementom, ki ga Vibracija posamezne strune neuspešno vzpostavlja: lastna pravila prostora in časa, ki ju označujejo edino potujoča dokumentirana telesa. Konceptualni zmedi navkljub pa je predstava gledljiva in gib prijetno estetsko umeščen v prostor-čas, pa kakršenkoli naj ta že bo.

Vibracija posamezne strune. Foto: Darja Štravs Tisu