Variacije na počasnost: TIME-OUT
Začetke raziskovalnega dela ekipe No!training Lab na področju performativne umetnosti najdemo v letu 2012, ko so se ustvarjalci osredotočili na analizo kvalitet in veščin performerja. Naslednji korak je ekipo popeljal v globljo teatrsko razčlembo umetniškega dela in uprizoritvenih strategij, vse skupaj pa se je decembra 2015 zaključilo s premiero romana Milana Kundere – »Počasnost«.
Roman je neke vrste lirična meditacija o času in pa tudi komentar o pobegu, pozabi, tehnologiji in človekovem telesu. V zgodbi zaznavamo poudarek dveh ključnih nasprotij – motiv hitrega modernega življenja na eni in motiv romantizirane analogne preteklosti na drugi strani. Osredotoča se na prikaz usod sprva nepovezanih in časovno oddaljenih likov (v centru pozornosti sledimo Madame de T. in njenem ljubimcu, Vincentu ter njegovi Juliji), ki se skozi zgodbo kljub oddaljenosti prepletajo in povezujejo.
Dramska verzija, ki v svoji izhodiščni in hkrati centralni točki zastavlja počasnost na način, kot jo Kundera tematizira v svojem romanu, nujno zahteva tudi preizpraševanje samega pojma: počasnost kot antipod hitrosti, počasnost kot letargičnost, brezbrižnost, lenoba ali zgolj odgovor na nujo? Predstava (ki se v slogu osrednje ideje romana začne z rahlo petminutno »zamudo«) elegantno zajame sekvence iz Kunderove literarne predloge, jih skladno z romanesknim dogajanjem dramsko zmanipulira in nadalje uspešno vzpostavi dinamiko šestih performerjev v dramskem prostoru-času.
Liki v drami so jasno opredeljeni do svojih ustreznih romanesknih podob na način, da korektno zajemajo grotesknost in simboliko karakterjev. Izvajalci nadalje vzpostavljajo suveren odnos ter stopajo v neposredno interakcijo s publiko, s čimer posledično dvigujejo stopnjo odrske dinamike in tudi interes gledalcev. Pozitivno izstopa tudi kombinacija polihroničnega sintetiziranja dramatičnih situacij in humoresknega pripovedovanja zgodbe o subjektivnem občutku minevanja časa. Kabarejski elementi, variacije v odrski dinamiki in lahkotna atmosfera nadopolnjena s kančkom nadrealizma dodatno pripomorejo k vzpostavitvi vseskupno očarljivega tona predstave. Uprizoritev poteka v enotnem, minimalističnem prostoru, ki je v svoji simbolični formi dvorec (kjer se odvija dejstvo v romanu), hkrati je pa tudi center bralčeve in gledalčeve domišljije, labirint neštetih delcev človeškega potenciala, razcepljene notranjosti in intime.
Morda je edina konkretnejša ovira v tem kontekstu prefrekventna uporaba gledališke zavese, element, ki loči prostor dogajanja in publiko. Zavesa namreč rahlo preintenzivno poudarja razcepljenost in razsekanost časovnih frekvenc ter posameznih fragmentov predstave/romana, po drugi strani pa morda publiki, ki ni seznanjena z literarnim delom Milana Kundere ponuja potreben čas za refleksijo in razumevanje. Pohvalno izkoriščanje zgoraj navedenega scenskega elementa je zabeležiti v delu glasbenega vložka.
Ekipa No!training Lab je s to predstavo dosledno zaključila svoj večletni performersko-raziskovalni laboratorijski projekt na način, da je harmonično ilustrirala roman Milana Kundere v luči vedno aktualnega vprašanja o časovnem relativizmu, sodobnem življenskem slogu in pomembnosti kratkih ali daljših pavz.
