5. 4. 2015 / Oder

Akram Khan: iTMOi

Dobro uro trajajoče delo, ki je bilo svetovni javnosti prvič prikazano maja 2013 v Parizu, je bilo ustvarjeno ob 100. obletnici prve uprizoritve avantgardnega baleta Posvetitev pomladi skladatelja Igorja Stravinskega, ki je šokirala tedanje meščansko ljudstvo in se pozneje zapisala v zgodovino kot ena najpomembnejših umetniških stvaritev 20. stoletja. Podobno kot pred (zdaj že več kot) 100 leti, ko je mesto koreografa pripadlo razvpitemu Vaclavu Nižinskemu, se tudi pričujoča uprizoritev poslužuje divjih plesnih ritmov, raziskovanja starodavnih ritualnih praks in ohlapne narativne strukture. Nastala je v koprodukciji gledališč Sadler’s Wells London in MC2 Grenoble, Mestnega gledališča Luksemburg ter Evropskega umetnostnega središča Dresden v Hellerauu.

 

Spektakel, ki razbudi vse čute, se prične z glasnim krikom plesalca TJ-a Lowea, ki v pobesneli maniri kliče Abrahama in od njega zahteva žrtev v obliki sina edinca. Predstava tako že na začetku opozori na dejstvo, da bomo priča nečemu, česar si racionalno preprosto ne bomo mogli razložiti. Khanova namera namreč ni bila adaptacija Posvetitve pomladi, temveč predvsem raziskovanje zapletenega miselnega procesa Stravinskega. V njegovem slogu koreograf tako razdira ustaljene družbene in umetniške forme ter jih skupaj sestavlja na svoj lasten način, v katerem je — plesno gledano — moč opaziti močne ostanke njegove azijske dediščine (Khan, ki je bangladeškega porekla, se je v mladosti izuril v indijskem plesu kathak). S pomočjo prasketajočega obrednega kadila, ki se razleze po avditoriju, čarobno oblikovanih luči (zasluga oblikovalke svetlobe Fabiane Piccoli) in neopisljive količine energije, ki napolnjuje tako glasbo kot tudi ples fizično izjemno dobro pripravljenih članov Khanovega ansambla, nas iTMOi resnično zvabi v Igorjev, ali bolje rečeno, Akramov svet. Svet, v katerem sledimo dekletu, ki jo za žrtev izbere nekoliko strašljiva figura v belem, nekakšna matica, hkrati pa tudi usoda, je poln močnih, včasih duhovitih, pa tudi naravnost strašljivih prizorov. Ching-Ying Chien, izbranka, ki pleše svoji smrti naproti, je sprva v primerjavi z drugimi plesalci nekoliko neopazna: njen plesni izraz je nežnejši, gibi lahkotnejši. V dramaturškem smislu to poudari njeno nedolžnost in položaj žrtvenega jagnjeta, ki pa se v nadaljevanju predstave nesluteno okrepi in nazadnje popolnoma zavlada odru. Njeni gibi postanejo distorzirani, kot bi skozi njo stekel električen tok, prav takšna napetost pa raste tudi med ostalimi nastopajočimi, ki se jim kmalu pridruži zlovešča rogata pojava, morda spet aluzija na žrtvovanje, in kulminira v prizoru bičanja zaščitnika izbranke ter njenim dostojanstvenim odhodom v smrt. Nekovencionalen ritem prestave, v kateri včasih prelivajoče, včasih odsekano menjujejo razpoloženja in zelo različni slogi glasbe kar treh skladateljev (Nitin Shawney, Jocelyn Pook in Bena Frosta) je pri tem edini problematični element, vendar po drugi strani lahko predstavlja težavo le gledalcu, ki ga oder ni stoodstotno “vsrkal“ vase.

 

Predstava nas namreč, če se ji le prepustimo, pretrese v vseh čustvenih razsežnostih. To pomeni, da ji moramo popolnoma zaupati; kajti teren, ki ga Khan, dramaturginja Ruth Little in ostali sodelavci raziskujejo, nam je pravzaprav po toliko letih, odkar ga je na oder ponesel Stravinski, še bolj neznan kot prej. Tu namreč ne gre za onstranstvo; atmosfera, v katero vstopimo v trenutku, ko slišimo začetni krik, je tako tostranska, tako naravna, da je pravzaprav nihče več ne more razumeti, saj se še duhovnosti (če ji sploh lahko tako rečemo) lotevamo na racionalen način. In v tem pogledu je iTMOi stvaritev, ki je vredna asociacije z izvirno Posvetitvijo pomladi: v njej namreč vajeti prevzame narava v najširšem pomenu te eksploatirane besede in zapre usta še najbolj rigidnemu zaprisežencu strogih baletnih linij, ki jih v tej predstavi z lahkoto pogrešimo.

 

                         
Akram-Khan-Company-itmoi