9. 10. 2021 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Under Construction

Avtorji: Počemučka / Nataša Keser, Klemen Kovačič, Karolína Kotrbová,
Aljoša Lovrić Krapež, Filip Mramor, Domen Novak, Nejc Potočan, Filip
Štepec, Miranda Trnjanin
Nastopajo: Nataša Keser, Klemen Kovačič, Filip Mramor, Domen Novak,
Miranda Trnjanin
Režija: Aljoša Lovrić Krapež
Dramaturgija: Nejc Potočan
Svetovalec za gib: Filip Štepec
Scenografija in kostumografija: Karolína Kotrbová
Vodja tehnike: Grega Mohorčič
Tehnična podpora: Brina Ivanetič, Žan Rantaša
Fotografija: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel
Video: Borut Bučinel
Urednica gledališkega lista: Tery Žeželj
Oblikovanje gledališkega lista, spletne strani in nalepk: Grupa Ee / Mina
Fina, Ivian Kan Mujezinović
Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber
Producentka: Anja Pirnat
Produkcija: Gledališče Glej
Podpora: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana
Zahvala: Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v
Ljubljani
Datum premiere: 25. 6. 2021, Gledališče Glej
Datum ogleda: 25. 9. 2021, Gledališče Glej

Počemučka kolektiv s sodelavci nas je v tokrat v Gledališču Glej očaral z Under Construction, predstavo, ki prevprašuje, kje je mesto skupnosti in kdo je posameznik v njej, kaj je v njegovi moči, kako lahko, če lahko, uspešno prispeva k spremembi, ki tako neizbežno prihaja. Ta večno relevantna, v sodobni družbi pa celo pereča vprašanja si mora na neki točki zastaviti vsak sam, zaradi česar Under Construction navkljub izredno duhovitemu uprizarjanju resno poseže v lenobno miselnost po liniji najmanjšega odpora, h kateri se nas večina pogosto zateka. Za razliko od njihove Piano and Screaming (2019), ki deluje kot fragmentirana kritika ali vsaj ozir na določene aspekte videza družbe, ima Under Construction rdečo nit in celostno vsebino, ohranja pa bistrost režije (Aljoša Lovrić Krapež) in hudomušnost izvedbe.

Na scenografsko (Karolína Kotrbová) domiselnem, že tako neobičajnem odru Gledališča Glej, nas pričakajo štirje pulti, stoječi med stebri, in štirje igralci (Klemen Kovačič, Filip Mramor, Domen Novak, Miranda Trnjanin), sedeči na pultih. Njihova prva akcija je prazne pulte zapolniti s kuhinjskimi pripomočki, dekoracijami in hrano. Med njimi nato Filip vodi majhen avto na daljinsko vodenje, hkrati pa so elementi na pultih pripovedno personificirani ali modificirani v prikaz delov kraja, v katerem se zgodba odvija (šopki v vazicah tako postanejo drevoredi, košara s sadjem tržnica itn.). Inovativna maketa nas, sicer zunanje opazovalce, bolj umesti v osebno doživljanje zgodb prebivalcev, ki so med seboj tesno povezani.

Under Construction. Foto: Borut Bučinel

Po okvirni zgodbi nas igralci suvereno ponesejo natanko v središče in povod dogajanja (to je nekoč postavljeni in sedaj porušeni stolp, predstavniki mesteca pa se odločajo o njegovi ponovni izgradnji). Stolp, ki je povezovalni element sicer dokaj raznolike družbe, simbolizira tako zgodovino kot hipotetično prihodnost mesteca, saj se celotna vsebina predaja vsaj asociativnim vložkom danega stolpa, če že glavnina določene umeščene zgodbe ni ravno stolp. Glasovanje (o že omenjeni ponovni izgradnji stolpa) predstavnikov mesta se prične z županovim (Filip Mramor) vadenjem motivacijskega govora, ki ga igralec neverjetno spretno obarva s telesno pripovedjo, ki popolnoma sovpada z izrečenimi besedami. Ta segmentirani in ponavljajoči se monolog nekako začrta izrazno pot celotne predstave, saj nam s konsistentno komiko podaja zgodovinsko vrednost obravnavane družbe, negotovost prihodnosti, negotovost v lastno namembo obstoja, nostalgično atmosfero in spontanost; slednja je še ena opazna in močna točka predstave oziroma celotnega ustvarjalnega kolektiva.

Ta sicer subtilno nagovarja publiko, sploh, ko je na odru aktiven po le en igralec. Tako prizor pristno in osebno zaživi, publika se čuti del mesta in prebivalcev v njem, zaradi česar se bolj emocionalno investira v zgodbo. Z mozaično konstrukcijo forme, kjer se nam zgodba počasi sestavlja z drobci pripovedi in izpovedi, sta tako režija kot dramaturgija (Nejc Potočan) dosegli optimalno sodelovanje. Celotno odrsko dogajanje je videti kot najbolj naravno možno, četudi se liki na hipne trenutke spreobrnejo v karikature.

Under Construction. Foto: Borut Bučinel

Med samim zborovanjem pa prav vsi liki (za kar lahko zasluge pripišemo tako režiji kot igralcem) najdejo svojo izraznost in delujejo kot kompleksne osebe z individualnimi zgodbami in spomini, doživljanjem. Osredotočenost (so)ustvarjalcev Počemučke na neko zanimanje, vedoželjnost, drugačnost in preizkušanje tu res pride do izraza, še posebno s skoraj neopaznimi, a brilijantnimi trenutki, kot so denimo jasnovidkina očala, s katerimi in le s temi lahko jasno vidi, torej postane jasnovidna. Dobro vključen in ustrezen preblisk je ravno tako klasičen tekmovalen odnos do sosednjega kraja, ki ga liki imenujejo zgolj ‘tam’ ali pa le namignejo z glavo v smer ‘tega’, gib pa pospremijo z mrkim pogledom. 

Ta kolektivnost, združena v boju proti sosednjemu kraju in v soodločanju o stolpu, pa je lahko celo utesnjujoča. Če so zgodbe vseh prebivalcev povezane, če ustvarja dejanje nekoga naključnega nujne in neizbežne posledice za nekega drugega naključneža, če je zgodovina, če je vzročnost-posledičnost tako močno prisotna v vsakem izmed njihovih življenj … kdo potem vpliva na koga in s čim? Kako se izgraditi kot samostojna identiteta v situaciji, prežeti z neprijetno in (lokalno) vplivno zgodovino, kako pozabiti, nasloviti ali spremeniti svoje (neuresničene) sanje in cilje? Kako pridobiti nazaj svojo namembnost, če je prihodnost vendar tako nejasna in spremenljiva z vsakim dejanjem?

Under Construction. Foto: Borut Bučinel

S komično zastavljenimi eksistencialnimi in posledično (ali vzročno?) družbenimi vprašanji nas Počemučka konstantno opozarja na nekaj. To nekaj je verjetno usmerjeno v srž samega posameznika, vprašanja, ki so zaradi dinamične forme in spretne igre tako subtilno zastavljena, se v jasni obliki lahko pokažejo le v gledalcu; nekako deluje, kot bi se vprašanja prilagodila točno vsakemu individualnemu osebku, mu osvetlila pogled, ki je bil prej zatemnjen ali pozabljen. In na vsaki točki, ki bi lahko privedla do repeticije ali zgolj gledalčevega nezanimanja, se predstava nepričakovano preoblikuje, s tem pa v nas ohranja radovednost in pozornost. “Samo, da igramo,” trdi Počemučka. “Samo, da igrajo,” pa pravimo gledalci.

Under Construction. Foto: Borut Bučinel