Ulf Nilsson: Nasvidenje
Kako v današnjem (pre)hitrem času in prostoru, ko se oddaljujemo od sebe in drugih, spregovoriti otroku o tako zahtevni temi, kot je smrt? Minevanje življenja je v naši družbi toliko bolj naporno in tudi frustrirajoče, saj živimo v strahu pred staranjem in smrtjo, ki je vedno stresen dogodek, na katerega se racionalno ne moremo pripraviti. A kako otroku vendarle predstaviti minevanje in ga soočiti s smrtjo kot neizogibnim delom življenja?
Predstava za otroke od petega leta starosti dalje Nasvidenje režiserke in avtorice likovne podobe Jasne Vastl se poskusi soočiti ravno s tem. Knjižna predloga predstave je slikanica švedskega pisatelja Ulfa Nilssona iz leta 2002 (izvirni naslov Adjö, herr Muffin). Lutkovna miniaturka o minevanju, kot pove podnaslov predstave, (spre)govori o gospodu Avgustu, ki se spominja svojega življenja, ko se od njega hkrati že poslavlja. Tako skupaj z lutkarjem Branetom Vižintinom potujemo po življenju gospoda Avgusta, dokler le-ta zadnjič ne zapre svojih oči. Gospoda Avgusta spremlja še glas dečka (Lev Jocić k.g.), ki v off-u bere pisma, ki jih pošilja gospodu Avgustu (lutka skupaj z lutkarjem odpira pisma tekom predstav) in se po otroško sprašuje o smrti, minevanju – in življenju.
Tako nas predstava v tridesetih minutah zapelje v poetično popotovanje, na katerega se odpravimo z Branetom Vižintinom. Ta na začetku pride na oder na svoj poligon, ki je na prvi pogled samo preprosta lesena miza, a se taista miza le v nekaj trenutkih transformira v poligon raznovrstnih spominov gospoda Avgusta, ki jih Brane Vižintin kot nek vodja dogajanja, a ne del njega oblikuje v interakciji z ročno lutko gospoda Avgusta (spogledujeta se, kimata – a vedno v tišini, nikoli ne spregovorita) in hkratno uporabo malih scenskih pripomočkov, kot so hrib, paluba ladje, postelja in cvetlice – med njimi pa regratove lučke, ki so simbol krhkosti naše življenja, ki lahko zbledi, ne da se sploh zavemo, kdaj …
Dogajanje poteka gladko in je dramaturško oblikovano kot potovanje po spominih (dramaturgija Ajda Rooss), v primernem ritmu in brez zastajanj ali naglice. Delno se fabulativni lok oblikuje prek otroškega glasa v off.u, ki vodi spomine, delno pa prek hitrega spreminjanja scenografije oz. dogajalnega prostora – le-ta pa nikoli ni dobeseden, ampak vedno asociativen, saj dopušča otroškemu gledalcu, da si sam predstavlja vse širine krajev gospoda Avgusta in njegovih soljudi. Kvaliteta predstave je praktičnost in hkrati estetskost tako scenografije kot tudi lutk – te so preproste lesene, na okončinah pa imajo magnetke, ki dopuščajo medsebojno povezovanje lutk, njihov medsebojni dialog in fizični stik, ki nadalje odpira nove mizanscenske rešitve (kot so npr. držanje za roke, vzpon na hrib, nabiranje rož ipd.) in ustvarjajo nove podobe, prijetne očesu in ganljive srcu. Dodaten dodelan atmosferski element je tudi glasba (Polona Janežič, soustvarjalec glasbe Eduardo Raon), ki na pravih mestih podčrta dogajanje in ga stopnjuje, umirja in valovi z njim ter na koncu obstane v tišini, ki gospoda Avgusta zaziblje v njegov zadnji spanec.
Predstava ponudi nov pogled na smrt kot naravni del življenja, pri tem pa ne moralizira ali vsiljuje, temveč vso občinstvo – tudi nas, starejše, spodbuja k premisleku o soočanju z nečim, na kar se nikoli ne moremo zares temeljito pripraviti. Izguba ljubljene osebe je travmatičen dogodek, ki se lahko še kako močno dotakne tudi otroka, zato je pomembno, da o tem razmišljamo in (mu) dajemo prostor za (glasno izražanje ali ne) paleto čustev in dogodkov, ki jih mora predelati. Predstava, ki govori o minevanju, pa hkrati neločljivo spregovori tudi o življenju, lepoti na videz preprostih in nepomembnih dogodkov in nas navsezadnje spodbudi, da se zavemo, da je življenje neprecenljiv dar, ki ga moramo ceniti in (iz)živeti z ljubeznijo in spoštovanjem.
