Učinek
Režija: Eva Nina Lampič Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografinja: Jasna Vastl Kostumografinja: Gordana Bobojević Avtor glasbe: Aleš Zorec Video: Dani Modrej Lektorica: Klasja Kovačič Oblikovalec luči: Vlado Glavan Igrajo: Polona Juh, Rok Vihar, Eva Jesenovec, Klemen Janežič Premiera: 10. februar 2021, SNG Drama (splet)
S spletno premiero Učinek, 10. februarja, smo lahko ponovno vstopili v Malo dramo, tokrat skozi perspektivo kamer. Vrnili smo se v poznan tempelj domišljije, v gledališče, ki ustvarja svetove, melje pereča vprašanja, vendar nas je tokrat pustilo zunaj emocionalnih svetov likov, v katerih se skriva srž besedila Učinek – kjer divjajo pereča vprašanja o resničnosti izkustva.
Življenje pa ni sterilno. Sestavljeno je iz nočnih pobegov iz klinike, nesrečnih pripetljajev, ločitev, izgube spomina ali zgolj naključnih zaljubljenosti in življenju ne moremo mu pobegniti. Učinek je drama o vprašanju resničnosti izkustva. Je ljubezen zgolj skupek hormonov? Usoda? Naključno srečanje dveh ljudi v pravem trenutku? Na drugi strani pa se porodi tudi vprašanje o depresiji, njenih vzrokih in posledicah. Dramatičarka Lucy Prebble je z dramo Učinek raziskovala ravno to, predstava v režiji Eve Nine Lampič pa na eni strani pusti temo čustev in se rajši odloči za trd in surov razrez drame, ki ga uokvirjajo klinični izrazi, bolnišnične halje in navajanje natančnih odmerkov zdravil, temu pa kljubujejo spomini, zunanji svet in preprosto – človeška impulzivnost.
Drama se odvija v bolnišničnih prostorih med štirimi različnimi osebami, ki do čustev, razumevanja ljubezni in posledično sebe gojijo vsak svoje laično ali profesionalno mnenje. Tristan (Klemen Janežič) in Connie (Eva Jesenovec) se prostovoljno pridružita eksperimentu, ki ga organizirajo na kliniki. Dr. Lorna James (Polona Juh) vodi projekt testiranja novih antidepresivov. Objektivnost je v medicini nujna, vendar je objektivno zdravniško mnenje skoraj nemogoče ohraniti, saj se izkaže, da tudi njo nadzoruje Dr. Toby Sealey (Rok Vihar). Čeprav je okvir drame razdelan po prizorih glede na dnevne doze antidepresivov, se sama zgodba vsebinsko razplasti na dva dela.
V bivalnih prostorih pa se pred našimi očmi razvija ljubezenska zgodba med dvema popolnoma različnima človekoma, ki se sprašujeta, ali so njuna medsebojna čustva, ki kipijo med njima, posledica tablet, ki jih vsak dan uživata, ali je njuna medsebojna privlačnost naravnega izvora. Momenti, ko testiranca zaužijeta dnevno dozo, kot takti razdeljujejo dramo, hkrati pa, če jih pogledamo enega za drugim, razkrijejo razvoj karakterjev. Zaradi identičnega postopka, skorajšnjega rituala, zaznamo višanje temperature v zgodbi, ki se stopnjuje, saj z drobnimi vendar učinkovitimi spremembami v igri vsi trije (Polona Juh, Eva Jesenevec in Klemen Janežič) temperaturo spretno dvignejo do vrhunca.
Dr. Toby Sealy se v tej komorni zasedbi sprva vzpostavi kot lik postranskega pomena, predstavnik višje sile, zato že takoj na začetku na njegovo ključno pozicijo v fabuli grobo opomni monolog. Tako vsebinsko kot estetsko je odmik od glavnega toka zgodbe tako močan, da navkljub solidni igralski izvedbi zmede. Temperatura predstave do tega momenta še ni narasla dovolj za razkritje gonila ene izmed dramskih oseb, ki pa na koncu niti ni ključnega pomena. Skozi čas se razkriva temačno ozadje Dr. Lorne James, ki ni tako nepristranska, kot se zdi na prvi pogled. Njena preteklost počasi pronica skozi zgodbo, pod njeno haljo se menjajo pisane najlonke, belim odrskim lučem pa kljubujejo topli toni iz spominov, ki jo navsezadnje pahnejo čez rob. Polona Juh odigra lik zdravnice, ki se želi na podlagi eksperimenta dokazati, strogo, osredotočeno in zavzeto, vse do končnega trenutka, kjer obleži v ponovnem objemu depresije.
Na tem mestu zajadrajmo na vizualni nivo predstave. Gledališča se v zdajšnjem času soočajo s težavo – predvajanje predstav preko spleta izključuje prav tisti, ključni element gledališča, ki ga obožujemo – moment sočasne prisotnosti v prostoru, soustvarjanje energije, ki se pretaka med igralci in gledalci. Tisti občutek, da nismo zgolj opazovalci, temveč smo prav tam in tedaj del neke zgodbe. Filmi so popolnoma druga kategorija kot gledališke predstave ravno zato, ker operirajo z različnimi orodji, edina rešitev gledaliških predstav preko spleta pa je, da filmska orodja sprejme in se jim delno tudi podredi. Učinek svoj učinek doseže prav zato, ker so v samo zasnovo predstave umestili filmska orodja, s katerimi operira režija. Bližnji prizori Klemna Janežiča, ko se prebuja, nam dopuščajo za kanček bolj osebni pristop. Gledališki hibrid, ki je nastal z uporabo kamer, je kadriranje prilagajal tudi kontekstom momentov predstave, kjer Tristanu in Connie na njunem pobegu sledimo kot nekemu youtube videu, medtem ko njihove pogovore na hodniku spremljamo skozi kamero, ki ima podobne dimenzije kot varnostne kamere ali distocijo pogleda, značilnega za vratna kukala. Kadriranje predstave je bilo do konca izkoriščeno, kar bi lahko rekli tudi za poskus flashback momenta med doktorjema, ki pa zaradi vsebinske in vizualne kontrastnosti od celotne predstave sprva preseneti.
Učinek je predstava, ki se je svojega nastajanja namensko lotila s premislekom, v kakšnem formatu mora biti. Gledališka igra je v Sloveniji globoko in trdno zakoreninjena v intencionalno gledališko igro, katere epicenter je prav Drama. Vendar so na primeru Učinka igralci dokazali, da vsi od nastopajočih gojijo senzibiliteto, ki jo potrebuje kamera. Zavoljo tega so se bili ustvarjalci primorani popolnoma podrediti novim zahtevam, se prilagoditi in jih aplicirati. Mogoče se predstavi ni uspelo bolj poglobiti v pereča vprašanja o resničnosti izkustva, vendar se vrednost te predstave skriva drugje. Učinek predstave Učinek se bo zagotovo meril tudi z zgodovinsko umeščenostjo. Kakšen hibrid med filmom in predstavo bo zavoljo posebnih pogojev nastal? Kje bo na tej premici pozicionirana predstava Učinek? To je mogoče pogovor, ki ga lahko nadaljujemo čez nekaj deset let. Upam, da iz gledaliških sedežev, kjer bomo spet dihali zgodbe, čustva in izkustva skupaj z gledališkimi ustvarjalci.
