Kje gledati Odisejo?

Pred kratkim je v kinih izšla Odiseja (The Odyssey, 2026) režiserja Christopherja Nolana. Težko pričakovana adaptacija Homerjevega epa je sprožila ogromno medijskega diskurza. Poleg dejstva, da gre za prvo veliko hollywoodsko priredbo starogrškega epa po Troji iz leta 2004 (tokrat v režiji bolj priznanega režiserja, kot je Wolfgang Petersen), pozornost vzbuja tudi zdaj že predvidljiva polemika glede igralske zasedbe. Ker imam v življenju dovolj drugih skrbi, se ne obremenjujem z barvo kože Helene Trojanske ali spolno identiteto igralca, ki upodablja grškega vojaka Sinona. Prav tako nisem ne strokovnjak za klasično grško književnost ne velik ljubitelj režiserja, zato se s takšnimi spori nisem ukvarjal. Sem pa pred ogledom Odiseje naletel na drugo dilemo – kje gledati Nolanov najnovejši blockbuster?

Do tega vprašanja me je privedlo oglaševanje, ki film predstavlja kot avdiovizualni spektakel, namenjen velikim ekranom. V primeru Odiseje je to kar največji ekran – IMAX. Filmski format, ki se je v zadnjih dveh desetletjih uveljavil kot vrhunec filmske izkušnje in tehnologije, naj bi bil po mnenju režiserja tudi zaželen način ogleda njegovega najnovejšega dela. Posebnost in vrednost tega formata je snemanje na 70 mm širok filmski trak, ki ima 15 perforacij (majhnih pravokotnih luknjic ob robovih filmskega traku) na sličico. V primerjavi z običajnim filmskim trakom, ki je širok 35 mm in vsebuje pet perforacij, je posamezna sličica na IMAX traku približno desetkrat večja. To omogoča najvišjo kakovost slike na največjem filmskem platnu v razmerju 1,43 : 1, kar zajema praktično celotno vidno polje gledalca v dvorani.

Takšno snemanje zahteva ogromne IMAX kamere, ki jih je Nolan v preteklosti uporabljal za posamezne prizore v svojih filmih že od Viteza teme (The Dark Knight, 2008). Odiseja je prvi celovečerni film, posnet izključno z IMAX kamerami. Skupaj z najsodobnejšo zvočno tehnologijo ta format zagotovo ustvari izvrstne pogoje za ogled priredbe klasičnega epa. Na žalost pa IMAX kina nimamo v Sloveniji; najbližji je čez hrvaško mejo, v Zagrebu. Preden pa se odpravimo na odisejo po slovenskih avtocestah ali pa – Zevs ne daj – z našimi Slovenskimi železnicami (vrednimi lastnega poglavja v Homerjevem epu), naletimo na posebnost zagrebškega CineStarja. Ta namreč uporablja zastareli digitalni format IMAX Xenon – tako imenovani »Liemax«.

Obstaja več različic formata IMAX, ki se med seboj razlikujejo predvsem po vrsti projekcije, velikosti platna in posledično kakovosti slike. Digitalni IMAX Xenon format, ki ga uporabljajo v Areni Zagreb, velja za najslabšega med njimi. Najbližja alternativa, ki je še vedno dosegljiva z avtom v enem dnevu, je Cineplexx v Gradcu. Tam uporabljajo laserski projektor, ki zagotavlja ostrejšo in svetlejšo sliko, vendar je ta še vedno omejena na razmerje 1,90 : 1, ki je bližje temu, česar smo vajeni v običajnih multipleksih. Pri oglaševanju Odiseje za IMAX je bila še posebej izpostavljena vseobsegajoča, monumentalno visoka slika razmerja 1,43 : 1. Na družbenih omrežjih je bilo mogoče zaslediti promocijske videe, ki primerjajo različne formate in njihova razmerja stranic. Poseben poudarek je bil namenjen količini kadra, ki ga pri »inferiornih« formatih (tistih, ki niso v razmerju 1,43 : 1) preprosto ne vidimo. Nolan tukaj ni dvoumen: film je v celoti posnel s kamerami za projekcijo v formatu IMAX 15/70 (15 se nanaša na količino perforacij, 70 na širino traku v milimetrih). Njegova umetniška vizija je tisto, kar vidimo v kinih, ki omogočajo to projekcijo. Tisti, ki nimajo dostopa do njih, po režiserjevi logiki gledajo slabšo ali nepopolno različico njegovega filma.

Kako daleč pa moramo iti, da si ogledamo Odisejo, kot si jo je Nolan zamislil? Vse do Prage, kjer najdemo edini IMAX kino v srednji in vzhodni Evropi, v katerem je možna projekcija formata 15/70, na svetu pa je tovrstnih kinov vse skupaj le 41. Christopher Nolan torej meni, da je njegovo delo zares namenjeno le 41 prizoriščem na celem svetu (od katerih se velika večina nahaja na globalnem severu). To stališče je zanimivo v kontekstu njegovega bojevitega zavzemanja za kine in vztrajanja pri tem, da so sestavni del filmske izkušnje. Med pandemijo covida-19 je v članku za Washington Post kine označil za »ključni del ameriškega družbenega življenja«. Tako ključni, da je njihov obstoj po pandemiji treba subvencionirati. Tri leta kasneje se je odločil prekiniti dolgoletno partnerstvo z Warner Bros. zaradi njihove odločitve, da bodo filme istočasno izdali v kinu in na pretočnih platformah. Oppenheimerja in Odisejo je zato posnel z Universal Studios.

Nolanovi predanosti mediju filma lahko pripišemo tudi njegovo vztrajanje pri praktičnih posebnih učinkih, ki meji na megalomanijo. Za prvi test atomske bombe v Oppenheimerju so simulirali resnično eksplozijo, pri upodobitvi različnih bitjih, ki jih Odisej sreča na svojih potovanjih, pa je Nolan prav tako minimiziral uporabo CGI učinkov. Poleg tega je tako kot številni drugi režiserji jasno nastrojen proti uporabi umetne inteligence pri snemanju filmov, označil jo je za trojanskega konja.

V luči tega je vztrajanje pri formatu, ki je omejen na 41 kinov po svetu, preprosto kontradiktorno. Kako so lahko kini »sestavni del ameriškega družbenega življenja«, če je kinov, v katerih lahko predvajajo režiserjevo vizijo, v ZDA samo 25? Strah, da bo umetna inteligenca oskrunila filme, je legitimen, toda ali ni to, da morajo kini večinoma izrezati več kot četrtino kadra, prav tako oskrunjanje? Nolan želi rešiti film, ampak vztrajanje pri formatu IMAX 15/70 ustvari nasproten učinek. Tako kot pretočne platforme ga zgolj komodificira na nov način in s tem omejuje dostop do njega. Obisk kinov res upada, a zdi se, da iskati krivca v naraščajočih cenah vstopnic ali pa gentrificirani obliki modernih multipleksov ne pride v poštev, saj bi rešitev terjala zmanjšanje profitov za korporacije, ki si lastijo filmsko industrijo. Nasprotno, celotno izkušnjo želijo prodati na nov način, in to potrošnikom, ki imajo več denarja. Da sploh ne izgubljamo besed o znanju, ki ga gledalec potrebuje, da razločuje med širinami trakov in količino perforacij na filmskih sličicah.

Kini so res ključni za medij filma, vendar ne zato, ker bi morali Odisejo gledati v razmerju stranic 1,43 : 1 v 4K s 70-milimetrskega filmskega traku s 15 perforacijami. Kot je Nolan sam prepoznal v svojem članku iz leta 2020: »To so prostori veselega druženja, kjer delavci množicam, ki prihajajo preživeti večer s prijatelji in družino, ponujajo zgodbe in priboljške.« (p. a.)

Na mojo srečo sem dobil točno takšno priložnost: Piknik kino na gradu Neuhaus v Tržiču, kjer sem bil po naključju na obisku pri starših. Piknik kino je projekt Kina Bežigrad, v okviru katerega poleti organizirajo projekcije na prostem na različnih lokacijah po Sloveniji. Po spoznanju, da se mi 70-milimetrski trak s 15 perforacijami na sličico ne zdi toliko vreden, da bi se odpravil na odisejo na Češko, sem se odločil film gledati kar v Itaki. Tržič nima več redno delujočega kina že od leta 1998, kar nakazuje na dejstvo, da razširjenost tega načina gledanja filmov res upada. Brezplačna projekcija Odiseje na dvorcu Neuhaus pa nam sporoča, da to ni posledica pomanjkanja interesa občinstva.

Terasa pred prenovljenim gradom je bila premajhna za vse obiskovalce, ki so se morali na kreativne načine razporediti po travniku v parku Radetzky ter s svojimi kamperskimi stoli in piknik odejami uskladiti položaje, da si med seboj ne bi zakrivali pogleda na napihljivo filmsko platno. Kakovost projekcije res ni bila najboljša in zaradi naravne svetlobe v uvodnih prizorih ni bilo zares mogoče razbrati, kaj se dogaja. Ampak celotna izkušnja mi bo nedvomno bolj ostala v spominu, kot pa če bi Odisejo gledal v Odiseji v BTC-ju, ki bolj kot na epsko prizorišče spominja na letališki terminal. Različne interakcije med Tržičani na projekciji pa so me spomnile na najpomembnejši vidik kina, in sicer na to, da gre za prostor združevanja, ki ga moramo nujno braniti v atomiziranem in komodificiranem svetu, v katerem živimo.

Christopher Nolan je eden izmed vse redkejših velikih hollywoodskih režiserjev, ki še vedno poskušajo razvijati filmsko umetnost. Zaveda se, da je film lahko in da mora biti več kot zgolj vir dobička. Sam zagotovo ne bi trdil, da je IMAX edini način, na katerega lahko ljudje uživajo v Nolanovih filmih. Velik uspeh Odiseje, ki bo po vsej verjetnosti postala njegov najbolj dobičkonosen film, pa dokazuje, da IMAX za veliko večino gledalcev ni pogoj. Prav zaradi režiserjevih načelnih stališč in preteklih del lahko od njega pričakujemo še več. Če je res tako zvest filmski umetnosti, bi se moral zamisliti o svojem elitističnem vztrajanju pri formatu IMAX. V nasprotnem primeru ni bistveno drugačen od direktorjev pri Warner Bros. in Netflixu, ki s slepim sledenjem diktatom trga na koncu omejujejo potencial tega medija.

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tinkara Jukič