Turingov stroj

Režiser: Ivica Buljan
Igrajo: Nejc Cijan Garlatti, Timon Šturbej, Nika Korenjak
Prevajalec: Ignac Fock
Scenografija, oblikovanje luči in video: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte
Kostumograf: Alan Hranitelj
Komponist: Andrej Makor
Izvajalci glasbe na posnetku: Meta Fajdiga (klavir), Jaka Trilar (violončelo), Andrej Makor (bariton solo)
Snemanje in zvočni mastering: Milko Lazar
Lektor: Jože Faganel
Asistentka režiserja: Nika Korenjak
Producenta: Branislav Cerović, Sandra Ristić
Datum in kraj premiere: 29. 8.2021, Mini teater
Datum in kraj ogleda: 12. 5. 2023, Mini Teater 

Tragična zgodba Alana Turinga, angleškega matematika, logika, računalnikarja in kriptologa navdihuje vrsto umetnikov in piscev, ki jih očara njegov briljantni um, nežna narava, krute okoliščine v katerih je deloval in živel ter njegov enormen vpliv na človeštvo. Režiser predstave Turingov stroj, Ivica Buljan, se je oprl na dramsko delo francoskega avtorja Benoita Solesa, ki je dramsko fabulo zgradil na motivih Hugha Whitemorea: Breaking the Code in romana Andrewa Hodgesa: Alan Turing – The Enigma ter ustvaril presunljivo predstavo o pionirju umetne inteligence, humanistu, tekaču in konzumetu Disneyevih risank. Avtor Benoit Soles je zapisal: »To je zgodba o človeku, ki teče.« (iz spremnega besedila programskega lista) In lahko bi dodali, da teče kot pomnilniški trak Turingovega stroja, ki teče neskončno v levo in desno in pomni neskončno količino podatkov.

V obe smeri časa, v preteklost in prihodnost v enakomerno zmerno hitrem tempu teče tudi obravnavana predstava Turingov stroj. Etape, torej časovni prizori iz Turingovega življenja, si ne sledijo v kronološkem redu a to niti malo ne načne koherence. Tovrstni diskurz deluje poživljajoče in zviša nivo zanimanja, poleg tega pa v predstavo vnese življenjsko dinamiko in soustvarja vtis kompleksnosti in živosti zgodovinske dobe, družbene klime in intimnega občutja Turinga, ki ga v predstavi odlično odigra Nejc Cijan Garlatti. Subtilne telesne geste (prekrižane roke na prsih, prepleteni prsti na hrbtu, mimika rahlo priprtih in komaj vidnih trzljajev ustnic) so odslikava notranjega hrumenja (pod)zavesti matematika, ki se neskončno trudi dešifrirati trivialne znake iz okolja. Kompozitum Cijan Garlattijevih detailnih mimičnih trzljajev ustvari prikupnega in strastno anlitičnega genija v kratkih hlačah.

Buljanu z meta pristopom (preboj četrte stene s premikom Timona Šturbeja med publiko in osvetlitvijo te vključi gledalce kot akterje publike na Turingovem predavanju), ekonomičnostjo in igralci – poleg Cijana Garlattija igrata v predstavi še Timon Šturbej, ki igra vse vloge drugih, policijskega inšpektorja, ljubimca, izdajalca in Nika Korenjak, ki igra Sneguljčico in Turingov alter ego – uspe na odru Mini teatra vdihniti življenje in poustvariti krute okoliščine, ki so botrovale obupu znanstvenika, ki ni zmogel boja s pritlehnostjo, enoumjem in filistrstvom. Fluidna prehajanja (menjava prizorov, vezana na določeno obdobje, in menjava vlog, ki jih poustvarja Timon Šturbej) so izpeljana lahkotno in z minimalnimi intervencijami (sprememba drže in mimike igralca, intenzivnost luči, položaja igralcev na odru …), a uspejo gledalca čvrsto umestiti v dogajalno pripoved, da lahko v lahnem teku sledi čustveno doživljajskem svetu Turinga. Neprekinjena prisotnost igralcev na odru pomembno prispeva k zmerno hitremu tempu predstave, ki ga mestoma podpre enakomeren ritmični vzorec glasbe (komponist Andrej Makor), ki spominja na otroško izštevanko. Iz te kontinuitete v predstavi, ker natančno vemo, da ne more teči v nedogled, se poraja zlovešč občutek tragičnega konca.

Besedilo oziroma dialogi so nabiti s podatki in pomembnimi detajli iz Turingovega znanstvenega dela (pomen Fibonnacijevega zaporedja, Turingov stroj, Turingov test, Teorija umetne inteligence, dešifriranje nemških šifer v II. svetovni vojni …), kot tudi iz njegovega žalostnega zasebnega intimnega življenja (srečanje z ljubimcem pred nočnim klubom, prizor jutranje rutine z njim , prizor razhoda), ki ni preseglo površnih odnosov. Na odru gledamo izrazito neuravnotežene dialoge, ki Turinga z namigovanji inšpektorja in ljubimca smešijo in ponižujejo (»Ti manjka en kolešček v glavi, ane?«). V bistvu je to vse, kar vidimo: dva igralca v intenzivnem fizičnem in verbalnem dialogu ter prispodobo (Nika Korenjak). Podoba čednega, občutljivega, rahlo tesnobnega znanstvenika, z nekolikanj upognjeno držo, krivenčenjem prepletenih prstov na rokah, jecljanjem in spoštljivo vljudnim komuniciranjem zbuja občutek neznatnosti genija. Teče, vozi se s kolesom, igra šah in gleda Disneyeve risanke, najraje Sneguljčico in sedem palčkov. Vse to enako in do konca strastno, brez rezerve. Kaznovan in obsojen zaradi istospolne usmerjenosti za kazen sprejme hormonsko terapijo in si v osamljenosti sodi sam.

Energična in precizna igra Nejca Cijana Garlattija in Timona Šturbeja predstavlja motor predstave, ki ga poganja moč intelekta, širina duha in nenazadnje fizična vzdržljivost. Osupljivo je, ker nič od navedenega v predstavi ne popusti niti za hip. Kreacija likov in dogodkovna intenzivnost terjata prefinjene modifikacije telesnih izrazov predvsem pri Šturbeju, ki menja vloge. Pa tudi pri Cijanu Garlattiju, ki modifikacije ohranja 90 minut. A tu telesnost razumem kot izraz notranjega doživljanja sebe, drugih, situacij in intelekta zato merim na duhovno in intelektualno kreacijo likov. Vloga Sneguljčice in potencialnega Turingovega duha sicer ni tako izrazita. Se pa izkaže v sklepnem prizoru, ko Cijan Garlatti in Nika Korenjak menjata oblačili in v nejasnem koncu kdo Turing je, zrelativizirata pomen spola. Oba, tako Korenjak v Turingovih kratkih hlačah, kot Cijan Garlatti v Nikini obleki sta Turing. A kdo od njiju je bolj on? Sklepni prizor izriše vso tragiko politične moči nad intimo posameznika in procesa subjektivizacije skozi moč, ki definira spol.

Buljan z umetniškim kolektivom razgalja teror povprečne večine, skupnosti nad subjektom, ki nazadnje ne zmore niti koraka več, pa je zmogel mentalne in fizične maratone. A hkrati ustvari igriv in svetal lik Alana Turinga, ki zasije v vsej svoji mogočni genialnosti in otroški naivnosti. »Ko boste gledali na svojem zaslonu utripajoči kurzor vedite, da vam mežikam.«, pravi Cijan Garlatti v predstavi, ki v publiko butne z golo telesnostjo v paru. V predstavi Turingov stroj so gradniki uprizoritve podrejeni dialogu v besedi in telesih, ki se medsebojno ilustrirata z namenom prepričljive oživitve Turinga in zgostitvi kinestetične atmosfere. Publika po dolgem aplavzu tiho obsedi.

Lektorirala in uredila: Živa Kadunc