4. 4. 2022 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Težko je biti bog

Režija: Aljoša Živadinov Zupančič
Avtorja priredbe in prevajalca: Nika Korenjak, Aljoša Živadinov Zupančič
Dramaturginja: Nika Korenjak
Scenografa: Maruša Mali, Aljoša Živadinov Zupančič
Kostumograf: Claudi Sovre
Avtorja glasbe: Renato Kalem, Simeon Perich
Avtorica videa: Neža Knez
Lektorica: Tatjana Stanič
Nastopajo: Jure Žavbi, Peter Frankl, Veronika Drolc, Nika Korenjak, Maja Sever, Petra Govc
Datum premiere: 25. marec 2022, SNG Drama Ljubljana
Datum ogleda: 25. marec 2022, SNG Drama Ljubljana

Na Malem odru SNG Drame Ljubljana se je 25. marca 2022 predstavil režiser mlajše generacije Aljoša Živadinov Zupančič z avtorskim projektom Težko je biti bog, ki je poprej bival zgolj kot istoimenski roman bratov Strugacki, leta 1989 pa je dobil tudi filmsko adaptacijo. Prvotno delo, torej ruski znanstvenofantastični roman, se ozira predvsem na vzpon totalitarizma, ki pa ga režija predstave prav tako spretno privzame za svoj glavni in relevantni obravnavani motiv.

Antona dona Rumato (Jure Žavbi) v uprizoritev in aktivno dogajanje prikliče domnevna višja sila (avdiovizualni klic »Anton«), ki jo lahko smatramo bodisi za božansko entiteto bodisi za dobesedni glas ljudstva. To je pod vlado fantazijskega Arkanara ogroženo, saj se dogaja t. i. in ponovno aktualen beg možganov. Don Rumata pa že precej na začetku izpostavi vitalnejša vprašanja: kako bi živeli, če bi umorili ali izbrisali renesano in humanizem, kaj bi bil naš smisel, kako bi delovala državna ureditev. Glavni lik uprizoritve nas po svojem nakazanem ponovnem rojstvu s skoraj poosebljeno opozicijo trenutnemu splošnemu družbenemu stanju popelje neposredno v dejanje bega intelektualca, ki se boji trenutnega vladarja, saj ta, kot je namignjeno, svoje odločitve v svojih poznih letih prepušča svetovalcu donu Rebi (Veronika Drolc).

Težko je biti bog. Foto: Peter Uhan

S smotrno dramaturgijo, ki jo nakazujeta tako okrnitev in raba besedila kot zgodba (ta je razmejena in analitično pripovedovana na način, da ohranja gledalčevo pozornost in mu skozi prizore zgoščeno, a razumljivo podarja znanje o svetu, ki ga gledamo), nas uprizoritev složno umešča v obstoječe dogajanje. Humorni vložki, vstavljeni v igro, ki sicer nosi kar nekaj ustreznega patosa, pa publiko skozi težjo tematiko ravno tako sprosti in na tak način pride moč igralskega ansambla najbolj do izraza. Skozi bolj zapletene dele teksta se igralci prebijejo lahkotno in suverenovodijo gledalko v misel, da je sicer ustvarjeni svet hkrati kompliciran in težek, predvsem za malega človeka, hkrati pa je vsake toliko opaziti motivni drobec, ki opazovalcu daje povod za srečo. Tako je zgrajena realnost na odru istočasno izredno realistična, določene distopijske prvine, prisotne v scenografiji (Maruša Mali, Aljoša Živadinov Zupančič), kostumografiji (Claudi Sovre) in samemu toku zgodbe pa nas včasih s svojo banalnostjo, občasno pa s svojim ekstremizmom, opozarjajo, da je, še dobro!, to res zgolj uprizoritev.

Režija pa za dramaturgijo ne zaostaja. Tekoči in smiselni dialogi so primerno oblikovani, kdaj se lahko zatakne le s težkim ločevanjem med posameznimi liki, saj nekatere stranske vloge igra ista igralka, kar lahko privede do manjše zmede. Vsekakor Živadinov dobro hodi po liniji med abstrakcijo in konkretnim, zaradi prvega predstava ohranja pozornost in sprostitev, zaradi drugega pa je gledalka v zgodbo investirana in sledi tematiki. Največji kontrast se opazi v miselnosti dona Rumate in dona Rebe, pojavlja pa se tudi v vzvišeni božanski prezenci osebe, skozi katero vstopamo v dogajanje, ter materialnosti okoli tega lika. Don Rumata je tako zelo očitno intelektualen in malodane tankočuten osebek, ki mu je dano videti širšo sliko, in da mu je za ljudi, kulturo in umetnost dejansko mar, dočim je don Reba precej jasno poosebitev gibanja, ki bi ga danes lahko primerjali z neoliberalizmom. Grabežljivost, oportunizem, častihlepnost, hlepenje po moči in zametek makiavelizma ga dobro opišejo – z njegovo pojavnostjo na odru si lahko gledalka odgovori na v začetku zastavljena vprašanja.

Težko je biti bog. Foto: Peter Uhan

V že omenjeni vzvišenosti dona Rumate pa se skriva nekakšna preprostost, prikazana tako z vozom, starim izumom, ki ga ta višja entiteta uporablja za transport. Voz celo velikodušno deli ali ga odstopi, večina njegovih materialnih posesti je minimalističnih. Sicer se preprostost odraža tudi v kostumografiji, ki zaradi svoje večinske nezapletenosti sloj ali stanje duha lika, ki kostum nosi, ne prikaže nič manj ustrezno. Tudi tu seveda pride do razlike med kostumom dona Rebe in dona Rumate, saj si slednji kaj hitro v pripovedi nadane približek oklepa zgornjega dela, don Reba pa je ovit v elegantnejšo črnino – simbol sloja, podjetništva, zaprtosti. Kljub kostumografsko-scenografski pomoči pa uprizarjanje sloni na igri, ki je precizna in dinamična, v njej pa se izkažejo tudi igralci stranskih likov, kot so infantilni Uno (Rumatov podanik; Peter Frankl), modrec in ujetnik sistema Budah (Petra Govc) ter povezovalni in pronicljivi Nevihtniki (Nika Korenjak, Maja Sever, Petra Govc).

Kot božanska entiteta, ki ji je jasno veliko več kot malemu človeku, nas don Rumata na koncu seveda opozori na naslov, ki nam že na začetku sporoči, da je težko biti v poziciji nekoga, ki vidi širše in razume več, če preostali ne sodelujejo pri njegovi viziji. Tematika, ki bi se tako morda obrnila v kakšno ironično satiro, je režijsko in dramaturško dobro dodelana, saj tranzicija med mediji roman-film-uprizoritev vsekakor ni bila lahko delo. Z močno igro in komunikacijo ter izredno dobrim razumevanjem med igralci lahko pride do izraza večina prebrisanih vložkov ali podporno nastavljenih elementov, hkrati pa publika brez težav sledi zgodbi, se vanjo poglobi in tako predstava hitro mine. Celostno zastavljena in dobro izpeljana nas opozori na morebitne vzporednice z aktualnim, istočasno pa nas še nasmeji in sprosti.

Lektorirala: Uršula Gačnik

Težko je biti bog. Foto: Peter Uhan