Ivana Djilas (po zgodbi Svetlane Makarovič): Veveriček posebne sorte
Zgodba Svetlane Makarovič o veveričku, ki zaradi svoje nezmožnosti skakanja postane stigmatiziran, je bralcem in gledalcem že dobro poznana, tokrat pa se je v plesno-gledališki uprizoritvi režiserke Ivane Djilas (ta je zgodbo tudi adaptirala) znašla na odru Plesnega teatra Ljubljana.
Že sam začetek napove, da bo šlo za predstavo, ki bo stremela k čim večji enakopravnosti odrskih elementov in ne bo dajala poudarka samo na pripoved o nesrečnem veveričku. Podobo gozda tvorijo štirje drevesni hlodi, ki so v resnici bobni, skozi predstavo pa se jim pridružijo še druga glasbila, ki pomagajo uprizarjati zvočno podobo narave (dež, grom itd.). Na splošno je scenografija (Ajda Vogelnik) precej okrnjena, sestavljajo jo le elementi, ki jih izvajalci na tak ali drugačen način uporabljajo. To omogoča, da osredotočenost gledalcev ostaja pri vseh drugih bolj zanimivih in pomembnih elementih, kot so zgodba, zvok, gibanje in glasba. Kostumi in maske, ki jih je ustvarila Barbara Stupica, so malo bolj pisani in predvsem bolj nazorni, a ostajajo dovolj preprosti, da pozornost ni preusmerjena izključno nanje, temveč jim omogoči, da liku dodajo še eno dimenzijo.
Štirje izvajalci (Maša Kagao Knez, Blaž Celarec, Vito Weis, Joseph Nzobandora-Jose) uprizarjajo različne gozdne živali, a nikoli ne gre za stereotipno imitacijo tega bitja, temveč njihov gibalni jezik sloni na nekih lastnostih premikanja te živali. Tako zajec na odru sicer res skače, a zato uporablja trampolin, veverička pa nikdar ne vidimo z rokami, pokrčenimi pred prsnim košem. Še najbližje imitaciji je Maša Kagao Knez, ki poleg veveričkove mame zavzema vlogo race, edinega nebesednega lika. S pomočjo piščali in izvrstnega gibanja tej živali oblikuje komično osebnost, pri kateri se jasno razberejo njene replike v interakcijah z ostalimi soigralci. Kljub temu, da gre za plesno-gledališko uprizoritev, pa v njej ni najti samostojnih plesnih točk, ki bi abruptno prekinile ritem predstave, kakor to na trenutke uspe pevskim delom. Le-ti so včasih popolnoma nemoteči ter pripomorejo k razgibanosti, včasih pa v svojem namenu interakcije s publiko postanejo malo preveč nastopaški in ustvarijo občutek prekinitve, kot da bi šlo za muzikal.
Interaktivnost in zanimiva uporaba odrskih rekvizitov uprizoritev Veveriček posebne sorte vseskozi ohranjata dovolj zabavno, da ohranja pozornost tako otrok kot tudi odraslih in se tako odkupi za premalo poudarka na gradnji napetosti. Na koncu se namreč zazdi, da veveričkova težava z nezmožnostjo skakanja ni bila osrednja tematika predstave, ampak le podlaga za druge elemente predstave. Prav to nepoudarjanje moralnega nauka zgodbe pa je tisto, kar delu doda neko novo vrednost, saj gledalca zapusti z raznovrstnimi vtisi in mu pusti možnost, da sam najmočneje doživi tisti aspekt predstave, od katerega lahko v tistem trenutku največ odnese, pa naj bo to zgodba, pesmi, zvok ali gibanje.
