Sosedje
Avtor: Ralf Westhoff Režiserka in avtorica glasbene opreme: Tijana Zinajić Prevajalka: Anja Naglič Dramaturginja: Alenka Klabus Vesel Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf: Matic Hrovat Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Nastopajo: Nataša Tič Ralijan, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič, Veronika Železnik k. g., Kaja Petrovič (AGRFT), Nejc Jezernik k. g. Datum in kraj premiere: 6. oktober 2023, Mestno gledališče ljubljansko, Mala scena Datum in kraj ogleda: 17. oktober 2023, Mestno gledališče ljubljansko, Mala scena
Novo gledališko sezono Male scene MGL je odprla igra nemškega režiserja, scenarista in producenta Ralfa Westhoffa Sosedje (Wie sind die Neuen), priredba istoimenskega filma iz leta 2014. Komedija režiserke Tijane Zinajić izpostavlja medgeneracijske razlike med prebivalci dveh stanovanj, ki si delijo strop oziroma tla, a navidezno nič več kot to.
Na začetku predstave spoznamo Anne (Nataša Tič Ralijan), Johannesa (Jožef Ropoša) in Eddija (Tomo Tomšič), stare prijatelje in sostanovalce iz študentskih let, ki se “na stara leta” odločijo preseliti v skupno stanovanje. Nihovo idilično (ali bolje rečeno idealistično) sobivanje prekine poznanstvo s sosedi v stanovanju eno nadstropje višje. Katharina (Veronika Železnik), Barbara (Kaja Petrovič) in Thorsten (Nejc Jezernik) so mladi študentje, ki nad odnosom svojih novih sosedov niso navdušeni in že na začetku je jasno, da bo njihovo sosedsko življenje polno neprijetnosti in nepotrebnih težav. Igra že na začetku napove, da bo medgeneracijski problem med mladimi in starimi (starimi in novimi) predstavljen z nasprotne perspektive, kot smo večinoma navajeni:
Novi (stari) najemniki nenehno žurirajo, povzročajo hrup, ne čistijo skupnega stopnišča… Nasprotno pa mladi študenti, ki so preobremenjeni z bližajočimi se izpiti, potrebujejo mir, tišino za učenje, zahtevajo spoštovanje pravil. Torej se na majhnem prostoru (tako v sami igri kot na gledališkem odru) zvrsti veliko število humornih situacij s komedijskim potencialom.

A obrnjena optika svetov obeh generacij je žal prikazana zelo površinsko (na trenutke celo površno). Seveda podoba žurajpčih starcev kontra stresne mladine ponuja vpogled v način življenja dveh generacij, vendar na koncu izpade bolj kot karikatura. Sentimentalni spomini Anne, Johannesa in Eddija na študentske čase, polne zabave, prijateljstev, pa tudi angažiranosti in boja za ideale v revolucionarnih časih njihove mladosti, se soočijo z načinom življenja Katharine, Barbare in Thorstena, katerih prioritete so študij, kariera, individualna sreča – brez hrupnih zabav ali protestov na ulicah. Ta na glavo obrnjeni svet dveh generacij ne ponuja prostora za poglobljeno analizo zgodb likov, niti priložnosti za razmislek ali poistovetenje z razmerami, v katerih so se znašli.
Sprva nerešljivi konflikti in situacije, v katerih se med igro znajdejo predstavniki dveh diametralno nasprotnih svetov, se na koncu sicer iztečejo v nekakšno harmonijo, povezanost in željo po prijaznem sosedskem sožitju, vendar se zaradi načina upodabljanja likov in razporeditve njihovih moči že od samega začetka zdijo neenaki, nepravični. Že od prve predstavitve vseh likov in njihovih prostorov je prisotno veliko nasprotje: predstavniki starejše generacije so oblečeni v mladostna, pisana oblačila, njihovo stanovanje je polno rož, knjig in steklenic alkohola. Na drugi strani (oziroma eno nadstropje višje) stojijo trije mladi študentje v neizrazitih belih srajcah, njihovo stanovanje je polno hladnih barv, minimalistične opreme, vsi trije so nenehno zagledani v zaslone prenosnikov in telefonov.

Glavni del scenografije (Darjan Mihajlović Cerar) so prostori dveh stanovanj. Prostor ima gledališki potencial, zlasti začetna zasnova zgornjega stanovanja mladih študentov: v ozadju prizora vidimo velike škatle, ki ponazarjajo proces vselitve novih sosedov. Te “škatle” se odprejo, ko se sosedje prvič srečajo, in tako nastane še en prostor, zgornje stanovanje. Vendar je ta princip v celotni predstavi uporabljen le enkrat. Ves čas predstave so na odru prisotni vsi predstavniki obeh stanovanj, vendar je to moteče in iluzija ločenih prostorov ne deluje (a bi lahko, škatle so se razgrnile le v nekaj sekundah, konstrukcija je očitno funkcionalna, vendar funkcionalnost ni uporabljena). Problematični so tudi prehodi med različnimi prostori (spodnje stanovanje, zgornje stanovanje, skupni hodnik …) Sprva igralci upoštevajo “pravila” uprizorjene iluzije in imitirajo prehod iz nadstropja v nadstropje, čez nekaj časa pa iluzijo opustijo in prostori se združujejo nenaravno, kar naredi prizor kaotičen. Podobno je z uporabo zvočnih efektov (zvonjenje zvonca, loputanje z vrati …): akcije so natančno uprizorjene in časovno opredeljene le v začetnem delu predstave, postopoma pa se na to nekako pozabi in liki odpirajo/zaklepajo namišljena vrata brez logičnega zaporedja.
V zgodbi o medgeneracijskem boju je stereotipno in karikaturno prikazana le ena stran, ta boj je neuravnotežen: navsezadnje je veliko bolj logično simpatizirati in se poistovetiti s hipijevsko-idealistično Anne, dobrosrčnim in bistroumnim Johannesom ali donžuanom Eddiejem kot s histerično Katharino, neprilagodljivim in neprožnim (dobesedno) Thorstenom in arogantno Barbaro. Da bi razlike med njimi še poglobili, so replike študentov polne slengovskih besedil – njihova količina je na trenutke skoraj neznosna, moteča in posledično le še povečuje karikaturno podobo likov ter odvrača pozornost od dogajanja v zgodbi. Kljub temu imajo mladi igralci prednost: njihova igra je bolj dinamična, upodobitev samih likov je bolj pristna, sama igra je bolj dosledna.
V igri manjka tudi globlja psihologizacija likov – tudi ta je ena od sestavin, ki je obravnavana površno. Liki študentov, ki predstavljajo stereotipne značilnosti mlade generacije, doživijo značajsko spremembo le pod vplivom dejanj starejših sosedov, ne vidimo pa, kako se razvija njihov notranji svet, in tako nimamo prostora, da bi se z njimi identificirali. Prav tako le fragmentarno izvemo o prejšnjih življenjih spodnjih sosedov in ne poznamo v celoti njihovih motivov za skupno življenje. Pri Anni vemo, da gre za finančne težave, vendar je Johannesov namen dvoumen, kar zadeva Eddija, pa je na začetku še vedno na telefonu s svojim zdravnikom, od katerega naj bi izvedel slabo novico, vendar skozi igro ne izvemo, za kaj gre, ali je njegovo zdravstveno stanje motiv za selitev k starim prijateljem in ali diagnoza vpliva na njegova dejanja v odnosu s študenti.
Predstava Sosedje poskuša razbiti stereotipe o starejši generaciji, vendar na račun mlajše. Čeprav nihče ne more dvomiti o pomenu delitve in tradiciranja vrednot ter medosebnih odnosov, kar skušajo storiti liki iz spodnjega stanovanja, je krivično mlajšo generacijo prikazovati kot leno, individualistično, vase zagledano. Če na koncu predstave opazimo karakterno spremembo pri študentih, ki se pridejo opravičiti sosedom in jih povabijo na skupno zabavo, je na tej točki tudi na drugi strani potrebna samorefleksija: priznanje lastnih napak in nesosedskega odnosa. Skozi igro se liki povezujejo v prijateljske pare: Anne pomaga Thorstenu pri njegovih telesnih in duševnih blokadah, Johannes pripravlja Katharino na izpit iz prava, Eddi pomaga Barbari v njenem odnosu z zaročencem. Največja pomanjkljivost teh odnosov pa je, da se zdijo enostranski. Poudarjajo modrost in izkušnje starejše generacije, ne pokažejo pa, da ima tudi mlajša generacija kaj ponuditi in se zavzema za višje vrednote, kot le za karierizem in individualizem.
Uredila: Živa Kadunc
Lektorirala: Uršula Gačnik