Sofokles: Antigona

Na velikem odru ljubljanske Drame se je konec januarja odvila premiera uprizoritve enega najpomembnejših dramskih besedil – Sofoklejeve Antigone v prevodu Kajetana Gantarja. Režijo in dramaturgijo sta prevzela slovenski gledališki sceni znan tandem: Eduard Miler in Žanina Mirčevska.

Predstava je scenografsko (Branko Hojnik) umeščena v Antigonino grobnico, minimalistično zasnovan siv prostor, katerega stene postanejo objekt projiciranja slik in besed (oblikovalec videa: Atej Tutta). Projekcije so minimalistične, njihova vloga pa je predvsem izpostavljanje citata iz Sofoklejevega dela: “Samo v pustinji lahko vladaš sam”. Puščava na projekciji je tudi edino, kar je videnega iz zunanjega sveta in predstavo spremlja od dviga požarne zavese do njenega končnega spusta. Prostor tako usmeri gledalčev fokus na igralce in njihovo igro.

Uprizoritev se začne s podobo Antigone, ki gleda v svoje obešeno truplo, nato pa le-to izgine in zgodba se časovno vrne na začetek. Igra je deklamatorna, kar se poudarja tudi z večinoma nepremično držo igralcev pred mikrofoni. Tu se izkaže Nina Ivanišin – s svojim močnim glasom doživeto vpije Antigonino idejo, ki odmeva med sivimi stenami in pušča pečat, ki ga je skozi predstavo težko pozabiti. Je močna in konsistentna. Pravo presenečenje je tudi Jurij Zrnec, ki ga imamo po dolgem času končno možnost videti v resni, tragični vlogi Kreona, ki tokrat ni prikazan črno-belo. Večinoma je ta lik namreč interpretiran kot zlobni antagonist, ki pošlje nečakinjo v smrt ali pa kot razumnež, ki deluje v skladu z zakonom. V tokratni interpretaciji pa je Kreon le človek z obema prej omenjenima aspektoma. Človek, ki ne sme pozabiti, da je le človek. Nasproti njemu je Antigona, še en lik, ki je v tej uprizoritvi dobil osvežitev. Antigona ni ženska, ki stori tragično napako in jo nato v zadnjem monologu z deklamatornim patosom opravičuje z besedami: “Za umrlim možem drug dobi se mož,/ za izgubo sina sin rodi se drug /…/”, temveč je pogumna ženska, ki se zaveda prekletstva svoje družine in ga zato želi prekiniti. Zoperstavi se oblasti, a ne iz nevednosti ali usodne sestrske ljubezni do brata, ampak zaradi jasne ideje, ki jo nosi. Uprizoritev na nek način aludira tudi na njene incestoidne prednike, kar je razvidno iz njene gestike, ki asociira na fizično deformacijo. V uprizoritvi se zato v njenih replikah pojavijo tudi deli replik iz Sofoklejeve drame Kralj Ojdip, predzgodbe uprizorjenemu besedilu.

V vlogo zbora je stopil Damir Avdić, ki z elektično kitaro spremlja celotno dogajanje in ga dopolnjuje z uglasbenimi komentarji. Zbor se tako oglaša v bosanskem, tujem, a slovenskemu sorodnem jeziku, kar sprva preseneti, a kmalu dobi svoj pomen. Zbor je objektivna “pamet” predstave, ki govori v jeziku, ki ni vedno stoodstotno razumljiv in si ga liki lahko interpretirajo po svoje. Presenetljivo njegova vloga ni povsem objektivna, ampak v nekaterih delih predstave jasno stoji za Antigonino idejo, kar je razvidno predvsem iz kemije, ki jo lika ustvarita na odru. Njegovi avtorski glasbeni vložki odlično dopolnjujejo predstavo, saj se pojavijo po ključnih dejanjih in tako gledalcu ponujajo možnost za razmislek o tem, kar se je ravnokar zgodilo.

Stranska lika Hajmona (Nik Škrlec) in Tejreziasa (Saša Pavček) igrata povezano z glavnimi igralci, hkrati pa sta iz predstave dovolj izvzeta, da ne preusmerita pozornosti z Antigoninega boja s Kreonom. Eden bolj zanimivih stranskih likov je Tejrezias, ki z mešanico ženskega in moškega spola v jeziku povzroča nelagodje in tako prisili k razmisleku o tem, kaj slepi videc v antičnih dramskih besedilih sploh predstavlja. Je nekdo, ki lahko napove dogodke v naprej; v tragedijah je to katastrofa, ki sledi zaradi zmote lika. Pri Kreonu je ta zmota praktično nerešljiva, saj bi katera koli od njegovih odločitev rezultirala v smrti vsaj enega tebanca. Če ostane trden pri svoji odločitvi, bo izgubil nečakinjo in sinu odvzel nevesto. Če pa svoj ukaz umakne, sicer reši življenje svoji sorodnici, a izgubi zaupnico naroda, saj se niti sam ne bi držal lastnih ukazov, kar bi lahko rezultiralo v kaosu in pokolu. Karkoli torej Kreon izbere, ga čaka nesreča. Tejrezias ob takšnem razmisleku izgubi svojo vlogo tistega, ki bo tragični lik opozoril na njegove napake in ga pred njimi potencialno obvaroval (saj so te nerešljive), ampak se razvije v vlogo nekoga, ki gledalcu namigne, da mora razmišljati o tragični zmoti Kreona. Morda je Tejrezias zato še bolj zborovski od zbora in v svojem preskoku iz enega v drug spol simbolizira idealnega gledalca, ki zmote vidi, razume in interpretira.

Vloga Ismene (Iva Babić) je v uprizoritvi minimalizirana na le tiste replike, ki so ključne za razumevanje zgodbe. Njen odnos do situacije je hladen, sestrske ljubezni skorajda ni zaznati. Interpetacija se tako bolj kot na to, kar Ismena govori, osredotoča na podtekst. Tako igralka sicer govori v tragediji napisane replike, a njeno telo jim ne sledi, s čimer odlično ustvari dvom o Ismenini iskreni ljubezni do sestre, hkrati pa poudari njeno željo po življenju, ki je Antigona očitno nima.

Grobnih pridatkov (rekvizitov) v predstavi praktično ni, kostumografija (Jelena Proković, Neli Šturkelj) pa ni udarna, temveč je njena vloga predvsem simbolna. Antigona je oblečena v rdečo, ki predstavlja njen goreč boj. Zanimivo je, da se pod stražarjevo črno opravo skriva rdeče blago, ki morda predstavlja podporo Antigoni, kar razloži tudi občutek nedefiniranosti tega lika, saj se do Kreona obnaša enkrat prestrašeno, spet drugič posmehljivo in sarkastično. To privede do možne povezave z Antigono Dominika Smoleta, v kateri je paž tisti, ki po Antigonini smrti nadaljuje njeno idejo. Ismena in Hajmon sta oblečena v nedolžno belo in tako sevata svojo pozicijo – sta kriva brez krivde.

Čeprav so liki večinoma prisotni na odru in kakor ujeti v svoj lasten mehurček prepričanj stojijo pri svojem mikrofonu, oder vseeno večkrat zapustijo in se kasneje vrnejo. Ravno ta prihod likov na sceno skozi zadnja vrata je najbolj dinamičen del predstave, saj deluje, kakor da morajo v grobnico skozi ta edina vrata vdreti. Žal pa to dejanje ni konsistentno, saj igralci oder v zadnjem delu predstave začnejo zapuščati s strani in tako uničijo občutek, da je grobnica zaprta z vseh strani in so vrata edina možna “rešitev”.

V celoti je tokratna Antigona dovršena predstava, ki odpira mnoga zanimiva vprašanja v povezavi s samim besedilom, njegovimi uprizoritvenimi potenciali in starogrško tragedijo nasploh. Poleg tega nam uprizoritev ponuja tudi zanimive interpretacije likov, ki drzno odstopajo od pričakovanega/šolskega. V tem pogledu je Antigona SNG Drame Ljubljana uprizoritiev, ki lahko služi kot osnova za obuditev debat o delu samem in njemu podobnim besedilom.

(Citat iz četrtega odstavka: Sofokles. Antigona, Kralj Ojdip. Študentska založba, 2006. Prevod: Anton Sovre. Str. 35)