6. 3. 2022 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Smrtno resno

Prevajalec in avtor uprizoritvene zamisli: Boris Ostan
Dramaturginja: Ira Ratej
Režijski sodelavec: Stefan Metz
Oblikovalka zvočne opreme: Darja Hlavka Godina
Lektor: Martin Vrtačnik
Oblikovalec svetlobe: Pascal Mérat
Igra: Boris Ostan
Datum premiere in ogleda: 24. februar 2022, MGL

Prva slovenska uprizoritev dela Smrtno resno (När det kommer till kritan, 2017) švedskega avtorja Niklasa Rådströma (1953) se je odvila 24. februarja 2022 v Mestnem gledališču ljubljanskem, avtor njene uprizoritvene zamisli in edini izvajalec na odru pa je Boris Ostan. Knjiga, po kateri je ustvarjal v sodelovanju z dramaturginjo Iro Ratej in režijskim sodelavcem Stefanom Metzem, je fuzija prozne zgodbe in poezije in nosi poglavitno bivanjsko vprašanje o smislu vsega ter očara že kot samo literarno delo, iz švedščine pa ga je prevedel in kot dramsko besedilo modificiral prav Ostan.

Smrtno resno. Foto: Anka Simončič

Ostan s suvereno igro vstopi v prostor, v katerem smo gledalci razporejeni v enovrstnem krogu, in z močnim stikom s publiko pritegne že na samem začetku. Interakcija z gledalci deluje popolnoma naravno in skozi dinamično ter analitično uprizoritev zgodb, ki so prilagojene odru (dogajanje pa skače med posameznimi narativami) ostaja igralčeva pozornost popolnoma kompaktna. Tudi dikcija, ki je večini nenaravna, saj je pravorečno pravilna, in ki določenim igralcem kdaj uide izpod jezika, je Ostanu tako domača, da te v pripoved sprejme ne le izredno intrigantna vsebina, temveč tudi celotna igralčeva prezenca, morda celo karizma.

Skozi precej preprosto dramaturško strukturo, a toliko kompleksnejše preskakovanje med posameznimi temami, ki so sicer vse bolj bivanjske, se Ostan tako na pripovedovalsko-predavateljski način naslanja na publiko, medtem ko zapolnjuje celoten prostor tako v zvočnem kot gibalnem smislu. Veliko te zapolnitve mu omogoča black box prostor, po katerem Ostan riše s kredo tako po stenah kot po tleh, kar še poudarja predavateljsko tendenco. Z risbami in zapisom okrepi našo vpletenost v eksistencialistične notne zapise, ki so že v besedilu predstavljeni poetično, hkrati pa tako lucidno, da skoraj šokira. Redkejši zvočni vpadi petja kitov ali nemoteče, rahlo tenzične podlage (oblikovalka zvočne opreme Darja Hlavka Godina) pa lepo zavijajo posamezne prizore v smiseln tok in uprizoritvi dodajo še nežen podprostor odrskega prostora. Slednji je pomembno oblikovan tudi s svetlobo, ki prefinjeno, a na trenutke dramatično, igralcu pomaga izstopiti iz ene pripovedi v drugo, iz ene miselne sfere v drugo (oblikovalec svetlobe Pascal Mérat).

Smrtno resno. Foto: Anka Simončič

Uprizarjano besedilo ima namen vrnitve običajnega človeka v stanje osuplosti. Ker v sodobnem svetu velikokrat spregledamo čudovite in neverjetne podrobnosti, ki v resnici delajo življenje veliko in čarobno, je Ostanova blaga, a gosta prisotnost tista, ki nas popelje nazaj k otroškim vprašanjem, otroški osuplosti nad svetom, otroškimi premisleki in »aha« momenti. V tej predstavi ugotovimo, da je to mogoče storiti z zelo malo truda, rečmi in znanja: potrebno je zgolj opazovanje, sprejemanje in dokončno sprejetje. To še posebej velja za premislek o lastni minljivosti, ki nase navadno opozarja le, ko smo blizu konca ali je blizu konca kdo izmed nam bližnjih. Tokrat pa smo bili na nežen, a asertiven način opomnjeni na konec, začetek, življenjski krog, ne da bi nam ustvarjalec na odru pridigal ali skušal spreobrniti našo mentaliteto, kar se tiče smrti. Vse, kar ta predstava podaja, so gola, a v estetske besede zavita dejstva: morda fiktivna, a vendarle dejstva. In čemu ne bi za spremembo svojih misli prepustili toku nečesa drugega, vseprisotnega, nežnega, osupljivega in navsezadnje zavednega?

Lektorirala: Uršula Gačnik

Smrtno resno. Foto: Anka Simončič