Gregor Strniša: Slovenska popevka
Po lanskoletnih Ljudožercih SNG Drame Maribor se Gregor Strniša vrača na odre slovenskih institucionalnih gledališč – tokrat v Slovensko mladinsko gledališče, kjer smo si prejšnji teden lahko ogledali gledališki koncert po njegovih besedilih, Slovenska popevka. Nastal je v koprodukciji s Centrom za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Draga, ter tako pod režijsko taktirko Matjaža Pograjca na oder poleg profesionalnih igralcev postavil tudi ljudi s posebnimi potrebami.
Od samega začetka predstava v gledalcu vzbuja občutek, da se bo zgodilo nekaj pomembnega ter vrednega gledalčeve pozornosti, na kar opozori že vhod v dvorano, kjer že njegova sama postavitev obogati scenografijo (Tadeja Ažman), ki močno spominja na Slovensko popevko prejšnjega stoletja. Scenografija, ki jo zaznamujejo naravni elementi zelenja in rož, se ne ustavi ko gledalec stopi z odra, temveč se nadaljuje v prostor za publiko, kjer nas namesto stolov oziroma tribune pričakajo leseni štori. Slednji nas prisilijo, da predstavo zbrano spremljamo. V zadnjih vrstah štorov ni, zamenjajo jih stoli, in četudi morebiti ne sovpadajo v celostno vizualno podobo predstave, kažejo na prenapolnjeno dvorano – tako premiera kot tudi prva ter druga ponovitev so bile namreč predčasno razprodane, kar lahko pripišemo slovesu čustvene nabitosti in sporočilnosti predstave.
Kostumografija (Neli Štrukelj) in rekviziti (Dare Kragelj) v prvi glasbeni točki se oddaljijo od težnje k naravi in predstavijo fluorescenčne, neonske luči, ki z velikim vizualnim efektom močno zarišejo pot predstave, ta pa se že v naslednjem prizoru podre, saj se z dotičnimi odrskimi elementi ne srečamo več. Prizori so tako prikazani kataloško, napovedovalec (Željko Hrs) pa ne uspe v njihovem povezovanju, temveč pa vedno le napove naslednjo glasbeno točko z recitativnimi vložki. Spremlja ga za Slovensko popevko značilna projekcija, ki pa se na žalost nekajkrat ne pojavi in zato izgubi svojo konsistenco ter pomen. V prvih nekaj prizorih je gledalcu dan tako ključ kot tudi ključavnica za razumevanje glavne ideje predstave, zato naslednji prizori kljub svoji prisrčni povezavi profesionalnih igralcev z igralci s posebnimi potrebami izpadejo monotoni in v celostni podobi predstave ne presenetijo več ter ne odkrijejo nobenih novih vprašanj ali idej.
Kljub nekolikšni, predvsem vizualni, nepovezanosti predstave pa v njej vseeno lahko najdemo rdečo nit skozi ustrezen izbor pesmi ter ostalega teksta, ki predstavi opus Gregorja Strniše, saj poleg uglasbenih ter komercialno bolj poznanih pesmi predstavi tudi odlomke iz njegove poezije in dramatike. To omogoči preplet glasbe in recitacije Željka Hrsa, ki svojo vlogo sicer odigra odlično. Predstava deluje eklektično zaradi prepleta petja, glasbe (Silence, Jure Rubežnik) in plesa, ki vsebuje izvirne sodobno plesne in baletne točke ter gibe back vokalistov v nezgrešljivem stilu Slovenske popevke. Ime predstave je tako nenehno prisotno, a do samega konca ostane neutemeljeno – predstava se do Slovenske popevke ne opredeli in gledalca pusti z vprašanjem, če si je ogledal njeno parodijo ali počastitev. Ne moremo mimo dejstva, da so bili v predstavo vključeni ljudje z gibalno in mentalno oviranostjo, ki ji vdihnejo dušo ter jo že s svojo samo prisotnostjo povežejo ter razgibajo in držijo gledalčevo pozornost.
Njihov nastop uspe zasijati celo čez motive in tekste Gregorja Strniše. Po ogledu predstave z gledalcem ostane zadnji prizor, v katerem se predstavijo igralci s posebnimi potrebami, ne pa tudi ostali igralci, kar nekoliko omaje njihovo sporočilo o enakosti, uspe pa opozoriti na pomanjkanje njihove reprezentacije v naši družbi. Slovensko mladinsko gledališče uspe v svoji značilni politični angažiranosti opozoriti na odnos družbe do drugačnosti in s čustvenim nabojem predstave spodbudi k spremembi tako v dejanjih kot tudi v sami ideološki mentaliteti. Na odru, v gledališču, je vendarle lahko slišan prav vsak glas.
