Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi
Novomeška Goga
Ko vstopiš v dvorano, te oblije občutek, da si pozen, da zamujaš na nek dogodek, ki se je že začel, saj se igra prične s prihodom prvega gledalca. znajdeš se na prizorišču, med igralci in osupel slediš koloni, ki je namenjena na konec dvorane, kjer čakajo stoli, namenjeni publiki. z leve prihaja pretresljiv glas Mirne žene, ki se na robu med življenjem in smrtjo ziba v gugalniku. nato sedeš in se poskušaš namestiti udobneje od okolja, v katerem si se ravnokar znašel in čakaš še na ostalo polovico padalcev, ki iščejo pot do stola. na sceni najprej opaziš vrtljiv okrogel oder. prav. ljudje še vedno prihajajo v dvorano. počasi se privajaš na novo situacijo, ki se odvija pred teboj, pomešano s hrupom prihajajočih ‘zamudnikov’. čedalje bolj te vleče vrtljiva Goga, dokler se vsi ne posedejo. Ravnohrib v vlogi umrlega Naddavkarja stopi pred ljudi in z neprekinjenim pogledom predira četrto steno. dobesedno predira. oči se mu svetijo in ne moreš ne gledati naravnost vanje. v belem in z metlo v roki stoji in predira glave gledalcev.
Grumov Dogodek v mestu Gogi (1930) je zavezan ekspresionizmu. Prehod k poetiki avantgardizma je sprožil Grumov stik s poznim Strindbergom in še bolj z ”avtonomnim gledališčem” ruskega režiserja Tairova, po katerem je Grum povzel ”vertikalno konstrukcijo”, simultano oz. fragmentarno dramsko tehniko, pa tudi prvine pantomime, marionetnega gibanja in klovnovskega burkaštva. V Gogi 2015, v priredbi Jaše Kocelija in Eve Mahkovic je vertikalno konstrukcijo nadomestil osrednje postavljen oglati vrtljivi oder, ki okrnjeno zasedbo likov (seveda z vrtenjem) predoča občinstvu. Okolica odra je pravzaprav še vedno oder/prizorišče dogajanja oziroma po gogovsko, čakanja na dogodek. Dogodek se kakopak ne zgodi, domnevna smrt Haninega posiljevalca Otmarja Preliha se izkaže le kot kvazidogodek v vsej tej kvazirealnosti. Dramsko delo je že samo po sebi postavljeno v prostor in čas, ki sta težko določljiva, pri čemer umeščenost v konkreten zgodovinski čas tu ni ključnega pomena. Kakor lahko duhovito beremo v pamfletu, so tokratni Gogovci, tako kot njihovo besedilo, deloma adaptirani in osvobojeni nekaterih jezikovnih in drugih elementov, ki bi jih umeščali v drugo, konkretno okolje in delovanje (umor Preliha se na primer namesto s svečnikom skuša izvršiti z električnim tokom). Mojstrsko se tako povežejo sprevržena vprašanja o smrti in samomoru in adidas trenerke. In čakanje. Kaj čakajo? Zakaj se nič ne zgodi, nič ne spremeni? Zakaj je to delo lahko danes tako aktualno in se s svojo kvazirealnostjo tako dobro prilega globalno razprostirajočim se, pa vendar tako omejenim prosperitetam današnjega ”svobodnega individuua”? Na kaj lahko v končni fazi zreduciramo človeško svobodo? Grum bi, in tudi je, freudovsko izpostavil seksualne gone, ki so, potlačeni, lahko vzrok (in povod? ) za razcvet norosti, v vseh niansah psihoz in nevroz. Sprevrženost, dekadenca, morbidnost obtičanja v stanju nedogajanja, nespreminjanja. Zopet kvazirealnost, v kateri živimo, nezmožni kritičnega mišljenja in delovanja.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teatra (NM) in Bunkerja, Ljubljana ustvarja odlično priredbo slovenske klasike z duhovito kostumografijo in vrhunsko igro, pri čemer ostaja brezčasno ujeta v irealnem miljeju.
