26. 8. 2021 / Oder / Recenzija

Slaba družba

Režija: Vito Weis
Koprodukcija: Nova pošta (Slovensko mladinsko gledališče in Maska
Ljubljana), Moment 
Svetovanje za režijo: Žiga Divjak 
Svetovanje za gib: Nina Pertot Weis 
Svetovanje za glasbo in oblikovanje zvoka: Tomaž Grom 
Dramaturško svetovanje in pomoč pri konceptu: Žiga Divjak, Nina Pertot
Weis, Tomaž Grom 
Oblikovanje luči: Vito Weis, Igor Remeta 
Scenografija in kostumografija: Vito Weis 
Vodja tehnike: Igor Remeta 
Producentki: Tina Dobnik (Nova pošta), Nika Bezeljak (Moment)
Ogled: 14.5.2021, Nova pošta 

Slaba družba je avtorski projekt igralca in performerja Vita Weisa, ki je nastal v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda MaskainKUD-a Moment. Njegovi zametki segajo v leto 2019, a je (kot lahko preberemo v gledališkem listu) od začetnega koncepta (’empatija, dobrota, razdajanje’) po tem, ko ga je prežvečila pandemična ‘nova realnost’, ostalo bolj malo. Namesto tega se je idejna zasnova (v sodelovanju z Žigo Divjakom, Nino Pertot Weis in Tomažem Gromom) razvila v prevpraševanje same sebe, svoje gledališkosti in pomanjkanja le-te, vse skupaj pa prepletla z neizbežno osamljenostjo in praznino koronsko-zaprtega odra. V Slabi družbi tako odpade vse, kar tradicionalno asociiramo z gledališko predstavo in kar od nje pričakujemo – ostane pa prostor za raziskovanje vseh mogočih potencialnosti in možnosti, ki jih nudi živo gledališče.

Slaba družba. Foto: Nada Žgank

Projekt pravzaprav ni ‘predstava’ v klasičnem pomenu besede – gledalcu v interpretacijo ne ponudi besedila ali zgodbe, namesto tega se osredotoča na soprisotnost sprva nepovezanih elementov – predmetov, zvokov in igralčevega telesa, ki se kasneje povezujejo v domiselne scenske postavitve. S stropa dvorane visijo kabli, v kotu stoji lestev, pred njo mešalna miza, na tleh pa ležijo zložljivi stoli. Weis se sprva le sprehaja po prostoru, zamišljeno posedi na stolu, pokadi cigareto, pogleda v računalnik, se začne ogrevati – brezciljno in zdolgočaseno. A pasivnost se postopoma začne umikati zavedanju prostora, predmetov in njihovega potenciala: s postavljanjem in prestavljanjem stolov, igro z lučmi in ustvarjanjem ter snemanjem zvokov (od trkov ob tla do svojega srčnega utripa) igralec preureja prostor okoli sebe. Predstava tako postane sosledje podob – opazujemo, kako se iz razpoložljivih elementov sestavljajo kompozicije, v katere se umesti igralčevo telo (svetovanje za gib Nina Pertot Weis), nato se scena ponovno razgradi in v prostor povabi naslednjo.

Dogajanje samo se v nobenem trenutku ne obrne direktno na gledalca, namesto tega se obrača samo vase in s tem ubere skoraj samozadosten pristop, ki so ga izoblikovale razmere, v katerih je projekt nastajal. Dovoli si obstoj v prostoru brez (lastnih in gledalčevih) pričakovanj in zahtev, s čimer si vzame tudi precej svobode pri gibu, sestavljanju prizorov in ustvarjanju podob – te nato brez vsiljevanja pomenov ponudi v interpretacijo gledalcu in s tem upraviči njegovo prisotnost. V osmišljevanju lastnega obstoja na odru predstava izgubi svojo neodvisnost – prizore mora vendar nekdo videti. Gledališče si tako ali drugače želi gledalca, ki bo podobe spojil s svojo domišljijo in jim dodal svoj pomen.

Dvajset stolov, v vrsti postavljenih na odru, kot v gledališču, izdela sicer dokaj očitno, a pomenljivo podobo – ostali bodo prazni. Prazni stoli pa so slaba družba, ne glede na to, kako jih obrneš in s katerega kota jih osvetliš. Njihova praznina je mučna, težka, tako težka, da se igralec pod bremenom praznih stolov slej kot prej sesede. Na stolih v gledališču je pač treba sedeti.

Slaba družba. Foto: Nada Žgank

Slaba družba bi bila težko bolj primerna kraju, času in vzdušju – ponovnemu vstopu v dvorane, reprizi vlog gledalca in igralca, novi kontekstualizaciji gledališča. Kot institucija se mora vselej prilagajati družbeni situaciji – ta pa je gledališče prisilila v prevpraševanje lastne forme in vloge v svetu, kjer se človeško doživljanje sveta pospešeno seli na internet. Tam ogled predstave sicer ni omejen (kot je bil 14. maja, ko sem si avtorski projekt ogledala) s PCT-pogojem in dvometrsko medsebojno razdaljo – a omejen je drugače. Slaba družba je fizična, otipljiva: nagovorja prehod iz virtualnega nazaj v resnični, živi svet. Ponudi učinkovito avtorefleksijo predstave, razmislek o tem, kaj predstava je in kako se jo naredi, kateri delčki lahko sestavijo prizor in kateri pristavijo pomen; hkrati je avtorefleksija igralca, ki prevprašuje svojo vlogo v prostoru, v katerem se giba, ‘komunicira’ s predmeti, in se vedno znova vrne k svojemu telesu, iz zunanjosti v notranjost in nazaj. Predvsem pa je opomin, kaj je telo, kaj je zvok in kaj vdih, kako se gleda predstavo, kako se jo misli in kako čuti. Kako se sedi na stolu v dvorani in kako se čakajoč v temi miri navdušenje v pričakovanju dogodka, giba, glasu, pomena ali v pomanjkanju le-tega.

                                                  
Slaba družba. Foto: Nada Žgank