Simpozij »malih umetnosti«: Velika vprašanja »malih umetnosti«
Vodja simpozija: Maja Šorli
Komite simpozija: Maja Šorli, Maja Delak, Sabrina Železnik
Projektna skupina simpozija: Sabrina Železnik, Eva Jus, Leon Marič, Jan
Rozman, Metod Zupan
Grafična podoba: Špela Drašlar
Oblikovanje prostora in uniform: Tanja Pađan/Kiss the Future & Anselma
Foto dokumentacija: Asiana Jurca Avci
Tehnična ekipa: Damjan Delak, Luka Prinčič, Janko Oven in Žan Rantaša
Produkcija: Emanat
V sodelovanju s: Slovenski gledališki inštitut, zanj Mojca Jan Zoran
Partnerji: Bunker / Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, DUM –
Društvo umetnikov, Union Hotel Collection
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana
Projekt je bil izveden s podporo programa Teatroskop, ki ga podpirajo
Francosko ministrstvo za evropske in zunanje zadeve, Francosko
ministrstvo za kulturo in Institut français Paris.
Med 9. in 11. septembrom se je pod okriljem zavoda Emanat v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom odvil Simpozij »malih umetnosti«, ki se je s predavanji, pogovori, umetniškimi intervencijami in večernim spremljevalnim programom posvetil, kot so zapisali v programu, »kontekstualizaciji, afirmaciji in profesionalizaciji« robnih performativnih praks. Pester nabor govorcev in gostov, predstavnikov tako domače kot tuje neinstitucionalne scene je torej pretresal velika vprašanja t. i. »malih umetnosti«, od same opredelitve pojma do njihove organizacije in družbenopolitičnega potenciala.
Terminu »male umetnosti«, sicer mednarodno uveljavljenemu izrazu, ki izhaja iz nemškega Kleinkunst, je moč očitati negativno konotacijo minornosti, a nabor dejavnosti, ki jih zaobjema, je vse prej kot majhen – sem lahko štejemo ulično in improvizacijsko gledališče, standup komedijo, pa tudi kabaret in burlesko, drag, cirkus, klovnovstvo in še mnoge druge prakse, ki jih zaradi njihovih prostorskih in vsebinskih značilnosti ne moremo uvrstiti v mainstream ali institucionalno produkcijo. Minorna ni niti njihova prisotnost v kulturnem prostoru, saj mnoge privabijo večje množice obiskovalcev kot klasična gledališča.
Prav o opredelitvi in vse večji priljubljenosti med občinstvom je tekla beseda prvi dan Simpozija. Prvi gost, Hans van Maanen, zaslužni profesor na Univerzi v Groningenu in soustanovitelj Mednarodne delovne skupine za evropske gledališke sisteme (STEP), je orisal razvoj in naraščajočo popularnost malih umetnosti na Nizozemskem na primeru kabareta, ki ima v tej državi specifično formo, nekoliko podobno našemu standupu. Izpostavil je lastnost tovrstnih praks, ki se je v naslednjih dneh pojavila še večkrat: uporabo humorja in ironije kot orodja za družbeno samorefleksijo in izzivanje pričakovanj občinstva.
Uvodni dan je v velikem slogu zaključila prva predstava spremljevalnega programa, drag kabaret Madame Arthur, ki sicer domuje v ulici Rue des Martyrs v Parizu in nosi ime po pesmi Paula de Kocka. Prav s to pesmijo so kraljice preobleke – »dragice« – Tony Blanquette, Diamanda Callas in Lola Dragoness Von Flame uvedle dvorano Hotela Union v večer navihanih, obupanih in pikantnih šansonov, impozantnih preoblek in vsevrstnih vzdihov. »Ker smo Francozinje, bomo angleško govorile s francoskim naglasom,« je s popolno angleško izgovorjavo oznanila Tony Blanquette – in res je bilo v predstavi slišati mnogo ozkih o-jev, narobe postavljenih h-jev (‘oney, is poliesteh!) in francoskih besed. Kabaret, ki je postregel z izvrstnimi pevskimi (in igralskimi) nastopi, začinjenimi s precejšnjo mero samoironije in igrivih žaljivk na račun občinstva, je odprl tudi vprašanja, s katerimi se je simpozij spopadel v naslednjih dneh.
Misel o subverziji in političnosti robnih performativnih praks je v svojem preglednem članku z naslovom Formati in potenciali lokalne »male umetnosti« razvijala tudi teatrologinja in dramaturginja Zala Dobovšek, ki je male umetnosti opredelila kot alternativo in komentar tako širše družbene situacije, kot prevladujočih umetniških trendov, hkrati pa kot kritiko in odklon od heteronormativnosti in patriarhalnosti neoliberalnega kapitalizma. A ne gre le za upor – tovrstne performativne prakse aktivno vpeljujejo nove tematike, načine reprezentacije in dajejo prostor vsem družbenim skupinam in manjšinam. Kot reprezentativne primere v slovenskem prostoru je izpostavila nekatere projekte, ki, kot je zapisala, »nastajajo na nevladni sceni, so umetniško kredibilni, ustvarjajo kontinuirano in niso tržno naravnani«: mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk, Zavod Emanat, festival Sindikat odklonskih entitet, »alt-art cirkuško skupino«Mismo Nismo in Kabaret Tiffany, pa tudi posamezne performerje, kot so Andrej Rozman Roza, Marko Brecelj inMatija Solce. V nadaljevanju so na okrogli mizi svoje začetke, projekte in delovanje predstavili Teja Reba iz festivala Mesto žensk, Maja Dekleva Lapajne izKolektiva Narobov, Maja Delak iz Emanata inGoran Završnik iz Kulturnega društva Priden možic. Sledil je pogled preko meja – kot predstavnika uspešnih produkcijskih modelov sta o svojem delu in organizacijskih ovirah spregovorila Fabrice Laffon, direktor organizacije Divan du Monde, zaslužen za oživitev kabareta Madame Arthur (»Ni zanimiv, nič ne poje,« je večer prej o njem trdila Lola), in Helena Bunker, soustanoviteljica multidisciplinarnega umetniškega festivala Stockholm Fringe.
Drugi simpozijski dan je zaključila predstava Koliko kubičnih centimetrov sme zavzeti moje telo, v izvedbi Sonje Pregrad s TRAS Studiem, ki prevprašuje pojem ženske in ženskosti v patriarhalnem sistemu ter potencialno emancipacijo ženskega subjekta skozi drag – s čimer predlaga drugačno razumevanje spola samega. Predstava s premišljeno dramaturško zasnovo je odlično dopolnila program Simpozija in napovedala tematsko usmeritev strokovnih dogodkov zadnjega dne – ta je bil posvečen dramaturgijam in gledališču nelagodja.
Kritičarka Maša Radi Buhje gledališče nelagodja opredelila kot koncept, ki opisuje občutke presenečenja in nelagodja; uprizoritev sproža te občutke pri gledalcih in v širši družbi z neupoštevanjem splošno sprejetih družbenih pravil in pričakovanj, kar ima izjemen kritično-politični potencial. Slednji se lahko realizira skozi humor in samoironijo ter nastopi kot posledica t. i. dezidentifikacije, hkratne identifikacije z družbeno sprejemljivimi podobami in oddaljitve od njih, katere razumevanje je v predavanju razvijala filozofinja Katja Čičigoj.
Simpozij »malih umetnosti« je zaključila Tehnoburleska Tatovi podob, ki je bila v predavanjih in pogovorih pogosto omenjena kot odličen predmet za analizo tako vsebinsko kot produkcijsko. Gre namreč za kolektivno delo performerk in performerjev, ki že od leta 2013 deluje pod okriljem Emanata. V vsaki ponovitvi Tatovi ponudijo edinstven nabor skečev in glasbeno-plesnih točk, ki so splošno prepoznavne kot ikonične podobe iz popularne kulture in politike, a so ukradene, spreobrnjene, prirejene, včasih kontroverzne in nelagodne, vselej pa polne samoironičnega humorja in čistega užitka.
Simpozij je v treh dneh uspel osvetliti del obširne umetniške krajine, ki jo naseljujejo robne performativne prakse, in sprožiti razmislek o njihovi vlogi tako v slovenskem kot v tujem prostoru. Vsekakor je ponudil dobro popotnico za nadaljnje akademsko raziskovanje in kontekstualizacijo, a jasno je tudi, da »malih umetnosti« ni mogoče zamejiti v precizne definicije in konvencije – prav to je odraz njihove veličine.
