Simona Semenič: 5fantkov.si
Sredi velikega mesta, tlakovanega z asfaltnimi igrišči in izpraznjenimi bazeni ter posejanega z blokovskimi četrtmi in slepimi ulicami, stoji stara, prazna hiša, kjer se vsako soboto popoldan sreča pet mulcev, ki bi jih človek, takole na pogled, posadil tja nekam v četrti razred osnovne šole. Kadar nimajo nobenega družinskega praznovanja, nobenega tekmovanja v znanju, nobene športne tekme, kadar se jim ni treba učiti ali napisati nobene naloge, takrat se lahko končno pridejo igrat v svoj skrivni bunker.
Tako se začne povest o Blažu, Vidu, Krištofu, Juriju in Denisu, naslovnih petih fantkih, ki so, vsaj v uprizoritvah, precej dobesedno in malce ironično, pa vendar po izrecnih navodilih avtorice, ‘pičkice’. Glejev tipični minimalizem, črnina odra, sten in kostumov usmerjajo pozornost v izraznost nastopajočih. V pet deklet torej, natančneje, pet študentk, pet ambicioznih mladenk z očitno ljubeznijo do dramske besede in željo po svojem lastnem mestu na odru. Hierarhija se med njimi vzpostavi v trenutku, ko jih izza ovinka v dvorano vstopajoča publika zagleda med igro, vendar pa to ni hierarhija, kot bi se ta morala graditi med liki fantkov v predstavi. Dekleta se med sabo rangirajo predvsem po količini izkušenj ter obvladovanju odrskih veščin. Razlike v kvaliteti dramskega govora, giba in prezence na odru so očitne, Glejevi dvoranski oboki pa igralkam nikakor ne pomagajo pri izboljšanju zvočne artikulacije in koherentnosti uprizoritve. Ker je drama zaradi dinamike interakcij med fantki že sama po sebi občasno malce konfuzna, je dialogom zaradi neizbrušenosti izvajalk še teže slediti. Kljub občasnim tehničnim pomanjkljivostim jim moramo priznati zelo efektivno podajanje snovi predstave. V svoji igri so relativno prepričljive, in ko se po začetni zadregi tekom predstave otresejo togosti ter se sprostijo, začnejo v vlogah uživati. Precej pomenljivo se to zgodi ravno okrog prvega pretepa, ko tako nastopajoča dekleta kot tudi gledalci ob nepredstavljivi iskreni okrutnosti otrok končno sproščeno zadihamo in se pred neprijetnim odsevom, ki nam ga ponudi predstava, ubranimo s smehom. Od tod naprej je igra deklet izrazitejša, na trenutke celo presenetljivo izjemna.
Uprizoritvi pod taktirko Brine Klampfer, ki se v predstavi pojavi tudi kot igralka, uspe grozo in ironijo samega besedila prenesti na oder na malce naiven, a zato toliko bolj efektiven način. Dramsko besedilo mednarodno priznane avtorice Simone Semenič, ki ga predstava uprizarja, pravzaprav ves čas niha med smehom in grozo. Fantki, v svojem rosnem desetletju že vsak po svoje vpeti v vse-konzumirajoče kolesje družbe, skozi igro reproducirajo in potencirajo vzorce, ki so jim priča v vsakdanjem življenju. Ko v krutosti in fascinaciji nad nasiljem najdejo edino stičišče svoje male skupnosti, se tako zavarujejo pred grozečimi nevarnostmi od zunaj. V takšni situaciji smo se kdaj znašli že vsi, in zato se nam refleksno smeji. Osuplo komaj verjamemo, da je res, da smo se vsi prav zares takole igrali, pa nam je vseeno uspelo odrasti v kolikor toliko povprečne državljane. Kako je mogoče, da smo sami sebe vpenjali v to vsemogočno mrežo socialnih pravil, pa se nam ji je kasneje v življenju vseeno uspelo do neke mere izmuzniti? Ta lažni pobeg uspe tudi fantkom. Kljub temu, da pri svojih desetih letih navdušeno preigravajo prizore posilstva in incesta, ekstatično mlatijo pedre, preklinjajo kot dobro izučeni mornarji, streljajo cigane, žide, črnce in vse kar je, po njihovo sodrga te vrste, odrastejo v popolnoma običajne ljudi, v karikaturista, uspešnega geja z družino, v direktorja, v samomorilca in nesrečnega računalničarja. Zdi se, kot da je prejšnja eksplicitna krutost izginila in da bi tudi oni ob ogledu podobne predstave verjetno zgolj odmahnili z roko in se v zadregi nasmihali.
V kaj pa ste odrasli vi?
