Simona Hamer: Razglednice ali strah je od znotraj votel od zunaj ga pa nič ni
V sredo, 12. 4., so na malem odru SNG Drama Ljubljana premierno uprizorili dramsko besedilo Simone Hamer z naslovom Razglednice ali strah je od znotraj votel od zunaj pa ga nič ni. Gre za izredno zanimivo situacijo, v kateri je besedilo, ki je nastalo po naročilu ravnatelja Drame, le dober teden pred svojo krstno uprizoritvijo na Tednu slovenske drame prejelo Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Pričakovanja, vsaj strokovne javnosti, so bila tako nedvomno visoka. Močno zanimanje pa je med občinstvom predstava ustvarila tudi z izrazito močno oglaševalsko kampanjo na socialnih omrežjih, ki je bila po mnenju mnogih (več kot) malenkost pretirana. Niti nagrajeno besedilo niti močna oglaševalna kampanja nista mogla preprečiti spoznanja, da je uprizoritev Razglednic ena tistih predstav, v katerih se posamezni gledališki elementi enostavno niso uspeli sintetizirati v sozvočje, ki bi lahko resoniralo z občinstvom.
Zanimivo je, da nobenemu od posameznih elementov ne moremo naprtiti krivde za splošno mlačen vtis, ki ga predstava pusti na gledalcu. Dramsko besedilo Simone Hamer, ki je sicer res predstavnica mlajše generacije dramatičark, a nikakor ne novo ime v gledališkem prostoru, izjemno tenkočutno oriše zgodbo povprečne Evropejke Tinke, ki svoje horizonte skorajda klišejsko širi skozi potovanja po drugih kontinentih. V predstavi jo spremljamo v njenih interakcijah z različnimi ljudmi, ki jih srečuje na svojih potovanjih. Ti dialogi se prepletajo s Tinkinimi monologi, ki delujejo kot tematsko vezno tkivo uprizoritve. Kontrapunkt predstavljajo prizori Osvajalca in Oprode, ki so svojevrstna parodija na mačistične evropejske osvajalce. Tako je dramsko besedilo v predstavo postavljeno dokaj shematično, uprizoritvena verzija besedila je močno skrčena, razdrta in nato ponovno sestavljena. Poseg je tako močan, da deloma spremeni poanto samega izhodišča.
Glavno vlogo je prevzela Polona Juh, ki fotografinjo Tinko intepretira z nedvomljivo globino in moč svoje igre dosledno ohranja, a je, morda zgolj zaradi izbire kostuma in maske, predstavljena malenkost preveč salonsko, da bi si jo lahko predstavljali kot suvereno popotovalko. Glavna vrlina njene igre, ki ima ključno vlogo pri gledalčevem razumevanju jezika predstave, so jasno razločeni prehodi med suhoparnimi in že slišanimi monologi o strahu ter stanju sveta ter prizori znotraj razglednic, v katerih se ji praviloma pridruži Barbara Žafran. Kaj točno naj bi središčilo njen lik, ki se nato postopoma pretaplja v vse osebe, ki jih Tinka srečuje na svojih potovanjih, se skozi uprizoritev ne izkristalizira, zato jo na koncu dojemamo kot nekakšno asistentko fotografinje ali bolje rečeno Tinkino rekviziterko. V tem odnosu pride v igro tudi na trenutke vsiljiva režija Ajde Valcl, ki predstavi ne omogoča naravnega ritma, temveč ga neprestano prekinja z zrežiranimi »trenutki«, ki so poudarjeni s pritiskom sprožilca in bliskavico, a za sam potek uprizoritve nosijo le estetsko vrednost.
Dobesedno na drugi strani odra, saj je ta s scenografijo Jasne Vastl jasno razdeljen na imitacijo fotografskega studia na eni in nevtralno privzdvignjen črni oder na drugi strani, se odvija veliko bolj dinamičen in živ odnos med Osvajalcem in Oprodo, ki ju izvrstno interpretirata Saša Pavček in Nina Valič. S suverenim nastopom nedvomno dokažeta, da lahko na odru verodostojno uprizorita tudi največje moške figure zgodovine. Te prizore, ki so občutno bolj sproščeni in humorni, odlikuje tudi preprostejša režija, ki gledalcu v abstraktnem prostoru dopušča imaginacijo in mu hkrati ne vsiljuje poudarkov. Gledalec v dialoškem dvojcu uživa, saj mu prizori ne moralizirajo o grozljivih posledicah evropskega kolonializma, temveč družbeno kritiko pustijo v podtekstu. Ostra kritika zaživi šele, ko se celotno občinstvo smeji, medtem ko Hitler in Himmler razpravljata, da bi namesto Poljske morala napasti kako bolj češko državo.
Da bi se med dvema polovicama predstave vzpostavila celostna dinamika, dodatno preprečujejo prej omenjeni prizori nemih prič. Pero, drevo in stari most so prizori, predstavljeni s pomočjo zvočnih posnetkov monologov Polone Juh in razmeroma generičnih nizov fotografij. Sicer dobrodošlice vreden poskus intermedijske osvežitve gledališča predvsem zaradi izbire slikovnega gradiva na gledalca ne deluje prepričljivo in se ne uspe povezati v kontekst cele predstave.
Razglednice ali strah je od znotraj votel od zunaj pa ga nič ni so tako predstava trdnimi temelji v vseh svojih posameznih elementih, ki pa se ne uspejo sintetizirati v celoto in izkoristiti potenciala dramskega besedila, na katerem gradijo. Deloma bi to lahko pripisali širini izvirnika, ki ni idealen za omejene produkcijske možnosti uprizoritve, torej za predstavo na malem odru z le štirimi igralkami. V igri je tudi netradicionalna forma dramske pisave Simone Hamer, ki znotraj istega besedila raziskuje zelo velik spekter poetik. Morda pa gre le za primer premočne medijske izpostavljenosti umetniškega dela, ki je očem javnosti postavila previsoka pričakovanja.
