Shopping and fucking

Prevajalka: Irena Duša
Režiserka: Brina Klampfer
Dramaturginja: Nina Kuclar Stiković
Scenografinja: Maruša Mali
Kostumograf: Claudi Sovré Mikelj
Koreograf: Sebastjan Starič
Lektorica: Metka Damjan
Igrajo: Tamara Avguštin, Borut Doljšak, Vid Klemenc, Timotej Novaković, Primož Vrhovec
Oblikovalca svetlobe: Nina Kuclar Stiković, Matej Primec
Oblikovalka zvoka: Mateja Starič
Svetovalka za oblikovanje svetlobe: Nastja Miheljak
Fotografa: Asiana Jurca Avci, Claudi Sovré Mikelj
Koprodukcija: Mini teater, Kulturno umetniško društvo Krik, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Premiera: 18. februar 2022
Datum ogleda: 18. februar 2022

18. februarja se je na Križevniški ulici ob vhodu v Mini teater zbrala množica ljudi, pripravljena na ogled premierne uprizoritve Shopping and fucking. Predstava je nastala v režiji dramaturginje, igralke, producentke in režiserke Brine Klampfer, ki se je odločno soočila z zahtevnim tekstom Marka Ravenhilla. Njegova predstava Shopping and Fucking je sooblikovala novi val odrske poetike v devetdesetih letih prejšnjega stoletja – gledališče »u fris« (in-yer-face theatre), pri katerem dramatiki uvajajo elemente vulgarnosti, šokantnosti in kontroverznosti z namenom, da prebudijo gledalce. Vključuje vulgaren jezik in kruta moralna vprašanja, navezujoča se na potrošniški svet, ki požira skupino prijateljev in sostanovalcev ter jih privede do težkih odločitev, ki so ključne za njihovo preživetje. Irena Duša je v svojem prevodu uspešno ohranila vulgarnost originalnega besedila, katerega izrečene besede ostro in doživeto pridejo do gledalca. Predstava je nepričakovana v svoji bizarnosti, prečka meje klasičnega slovenskega gledališča in ne dovoli, da kdorkoli zapusti prizorišče z občutkom katarze.

Zgodba sledi protagonistu Marku (Vid Klemenec), ki je na vroč poletni dan za dvajset dolarjev od nekega moškega kupil Lulu (Tamara Avguštin) in Robija (Borut Doljšak), svoja sostanovalca in prijatelja, saj ju ta moški ni več želel. Ker je Mark odvisnik od drog, nekega dne zapusti svoja sostanovalca in odide na rehabilitacijo. Lulu in Robi, ki sta bila prej finančno odvisna od Marka, sta zdaj prisiljena najti delo, da preživita. Marka nato vržejo iz centra in se vrne domov, a ga tudi Lulu in Robi naženeta stran, zato se zateče h Garyju (Timotej Novaković), štirinajstletnemu fantu, ki se ukvarja s prostitucijo in ga je že kot otroka zlorabljal njegov oče. Medtem Lulu sklene posel z nevarnim podjetnikom Brianom (Primož Vrhovec), a ker ta ne gre po planu, sta se skupaj z Robijem prisiljena spustiti v svet telefonskega seksa.

Ko gledalec vstopi v prostor, opazi sceno, ki predstavlja razmetano malomarno stanovanjsko sobo z balkonom, jogi, ki leži na tleh, omarico z mikrovalovko in ob strani obešalnik z oblekami. Velik format, pri katerem so rekviziti in prostor nefiksni oziroma spreminjajoči se, pripomorejo h gladkim transakcijam med scenami. Maruša Mali, ki je zaslužna za scenografijo, je prav res poskrbela za izvirno uporabo vseh rekvizitov na odru, kar predstavi doda estetsko vrednost in občutek zadovoljstva. Ob prihodu gledalcev so igralci že na odru: vidimo Marka, ki se skrčen trese, Lulu, ki si pogreva hrano v mikrovalovki, in Robija, ki prehaja med prostori in ju opazuje. Začetek prvega prizora v gledalcu pusti nekakšen ne prav lahek občutek, saj sta gib in govor precej nenaravna. Glede na to, da gre Mark skozi withdrawal – izraz opisuje nekoga, ki je v vmesni fazi prenehanja jemanja drog – se situacija zdi precej prisilna. Tudi odnosi med liki se zdijo zamegljeni, gre namreč za prijatelje, a obenem sta Lulu in Robi podrejena in verjetno precej mlajša, med seboj pa imajo tudi precej intimne odnose, kar pa sicer izhaja že iz samega dramskega besedila Ravenhilla. Robi je Luluin fant in hkrati tudi noro zaljubljen v Marka, ki je njegov ljubimec. Z napredovanjem zgodbe ta občutek nejasnosti odnosov ostaja, način igre pa se bistveno spremeni, liki postanejo večplastni, bolj poglobljeni in tudi gledalec z njimi lažje sočustvuje. Primož Vrhovec, ki igra Garyja in ga na odru vidimo najmanj časa, svoje monologe odigra enostavno briljantno, v enem izmed prizorov, skupaj z Lulu in Robijem izvrstno uporabi četrto steno – še en vrhunski detajl režiserke Brine Klampfer – kot televizijski ekran; pri tem je njihovo doživljanje tako intenzivno, da se zdi, kot da z njim vsi skupaj gledamo isti posnetek. Izstopa tudi prizor, ki mu sledi, ko sta Robi in Lulu prisiljena preživljati s telefonskim seksom, ob čemer Lulu doživi živčni zlom. Do trenutka, ko Tamara Avguštin pokaže izjemno ranljivost, ki se gledalca globoko dotakne in poudari ganljivost momenta, se zdi Lulu precej brezbrižen in čustveno odtujen lik, zato je njena reakcija še toliko bolj šokantna, a zelo sprejemljiva glede na dano situacijo. 

Predstava traja dve uri in se tu in tam precej vleče, saj nima dovolj močnega učinka in dramatičnosti, da bi upravičila to dolžino. Poleg tega ni za vsakogar, saj je v njej ogromno golote in intimnih prizorov, ki znajo sprovocirati gledalca, če tega ni vajen in pripravljen narediti globljega razmisleka. Shopping and fucking namreč tematizira tabuje, kot so spolnost, homoseksualnost, odvisnost od drog, prostitucija in kršenje individualnih moralnih načel, po drugi strani pa ostaja aktualno izrazita tudi v svoji kritiki kapitalizma in boju za preživetje mlajših generacij, s katerim se lahko mlajša generacija poistoveti boljj kot starejša. Razen tega vključuje grobe svetlobne učinke, med katerimi je tudi stroboskop, ki se uporablja kar nekaj časa in zna biti moteč tudi za gledalce, ki z njim navadno ne bi imeli problema. 

Uprizoritev je dovršena in funkcionalna kot celota, zaigrana znotraj meja realizma, brez abstraktnosti ali pretiranih metafor. V publiki je bilo moč zaznati trenutke ravnodušnost; ti so izhajali predvsem iz nemira, ki so ga povzročile občutljive teme, kar pa je pravzaprav tudi namen prvotnega besedila. Predstava nas prisili v razmislek o naših individualnih vrednotah, o tem, kako bi mi reagirali v takšni situaciji, in kako gledamo na ljudi, ki se znajdejo v njih. Bi se svojih dejanj sramovali? Bi lahko v primeru, da bi se v takšni situaciji znašel naš znanec, ostali empatični? Spodbudni? Ali bi mu zaradi naših načel in zagnanosti obrnili hrbet in prezrli njegovo stisko? Takšne predstave nismo videli že dolgo – predstave, ki zahteva razmislek, nad katero je gledalec zgrožen in fasciniran, in katere tematika pogosto ostaja nedotaknjena. Priporočila bi jo vsem tistim, ki si želijo nekaj svežega, drugačnega, so pripravljeni na razmislek in biti vrženi iz udobja vsakdana.

Lektura: Uršula Gačnik