Dekolonizacija kulture. Premislek ob ogledu uprizoritve Črna koža, bele maske
Pred malo manj kot letom dni je Maša Kagao Knez s skupino štirih soustvarjalcev v slovenskih teatrih premierno predstavila Črna koža, bele maske, satirično delo na temo osebne izkušnje rasizma. Maša Kagao Knez, rojena leta 1978 v Ljubljani, si je dolga leta svojega ustvarjanja prizadevala uspeti kot umetnica – igralka, plesalka sodobnega plesa –, a je bila vedno znova razočarana nad ugotovitvijo, da za javnost ni bila nikoli »umetnica, igralka in plesalka«, temveč vedno »temnopolta umetnica, igralka in plesalka«, po tem principu pa je dobivala tudi vloge. To ne pomeni, da ni postala uspešna v svoji karieri, med drugim je leta 2013 prejela nagrado Ksenije Hribar za plesalko leta 2016. Pri tej ugotovitvi se ji skozi osebne zgodbe v plesno-gledališki predstavi Črna koža, bele maske pridružijo še gledališka igralka Lina Akif, igralec, glasbenik, pravnik Joseph Nzobandora – Jose, operna pevka Irena Yebuah Tiran in njena sestra dvojčica, arhitektka, grafična oblikovalka in glasbenica Leticia Slapnik Yebuah.
Sporočilnost predstave ni le v osebnih izpovedih subjektov o segregaciji na podlagi barve kože, kvalitete las, obraznih potez ipd. (čeprav krivice velikokrat čustveno izražajo in se o njih šalijo). Delo je predvsem komentar na slovensko kulturo v povezavi z rasizmom. Za razumevanje tovrstne kritike, ki je družbeno-politična, se moramo opremiti z nekaterimi konceptualnimi aparati, ki jih ustvarjalci vključujejo v predstavo (npr. izseki iz dela Franza Fanona) in ki so v slovenskem prostoru manj poznani, saj velja zmotno prepričanje, da se na nas ne nanašajo. Če tudi »nismo Slovenci nikogar kolonizirali«, se nas diskurz kolonializma in z njim povezan fenomen rasizma nista mogla ogniti. Ljudje, ki se želijo dotakniti njenih kodrastih las, niso zlobni, pravi Maša, radovedni so in to je normalno. Medtem ko normaliziranje let kulturnega, telesnega, znanstvenega, političnega in gospodarskega poniževanja, zločinov in nenazadnje še vedno prisotne epistemološke zapostavljenosti kultur t. i. »globalnega juga« ni nekaj, kar imamo v krvi – je krivica, ki bi jo bilo treba aktivno popravljati v dobro celotnega planeta. Evropski kolonialisti so se vedno postavljali ob bok vladarjem, kar je kazala tudi filmska industrija. Ni šlo za normalno človeško soočanje z drugimi in drugačnimi, šlo je za odnos skrbno načrtovane dominance, ki je postal skozi popularno kulturo normaliziran. Kolonizirani subjekt, njegovo telo in um sta vseskozi iskala osvoboditev in jo iščeta še zdaj – dokaz tega je, da se generacija, ki je že rojena v Sloveniji, še vedno čuti primorana soočati z zastarelimi predsodki, ostalinami časa, ki bi mu bilo treba večkrat pogledati v obraz in z njim za vselej opraviti.
Naslov predstave Črna koža, bele maske je izposojen iz istoimenskega dela najvidnejšega predstavnika postkolonialne misli, filozofa, psihiatra in revolucionarja Franza Fanona (1925–1961). »Nekoč, davno« je bil kolonializem; postkolonizem je paradigmatski obrat h kritiki vsega, povezanega s kolonializmom, kar v končni instanci zaživi šele z dekolonializmom – predaji besede avtorjem iz bivših kolonij. Pomembno je, kakšnega rasnega porekla, nazorskega ozadja in geografske pozicije je tisti, ki se izreka, pravi sociolog in avtor dekolonializma Ramon Grosfoguel (1956–) o epistemološki dekolonizaciji, pomembni pa so tudi že jezikovni nastavki, s katerimi se izražamo in ki so še vedno kolonialistovi. Vse, kar se je dogajalo po obdobju kolonializma, temelji na njem in je od njega neločljivo. Boaventura de Sousa Santos (1949), zagovornik nehegemonske globalizacije, svari pred pomanjkanjem alternativnih rešitev za moderne probleme in to je ultimativno res; gledati na razvoj v isti luči, kakor so to počeli v 18. stoletju, je sramotno, nenazadnje pa odzvanja tudi v mnogih krizah zdajšnjega časa (begunski, okoljski ipd.). V kakšnem tonu se je izpel postkolonializem? Kolonizirani subjekti so včasih sanjarili o zamenjavi mesta s kolonialistom – Fanon predlaga soočenje, saj dva ne moreta soobstajati: prvi mora zamenjati drugega. Kot poudari avtorica Haunani-Kay Trask (1949–2021) in kot je v šestdesetih govoril tudi Malcolm X (1925–1965), je edina možna rešitev razcep obeh svetov in distanciranje bivših kolonij od kolonizatorjev, manjšine od večine, boj za suverenost. Kolonizirani subjekt oz. kolektiv le-teh se mora spomniti svojih korenin in nadaljevati tam. Fanon kliče h gradnji novega človeka z novo smerjo, ne pa k lovljenju odseva Evrope.
Svet se je spremenil, dekolonizacija pa še ni dosegla mentalne in telesne dimenzije (tudi politične in gospodarske so vprašljive), prehitela jo je globalizacija. V današnjem svetu ne pričakujemo več ločevanj, nove generacije temnopoltih Evropejcev pa skozi raznovrstne načine iščejo večjo pravičnost in bolj vključujočo politiko ter kulturo in hkrati odkrivajo svojo lastno identiteto: tu pa naletijo na težavo. Evropa in Evropejci še vedno v veliki meri obstajamo kot kontrast s tistimi »drugimi«, kar je bilo jasno vidno tudi v nedavni begunski krizi. To je način identifikacije, ki je za človeka tako pomemben, da zanj velikokrat proda svoje moralne vrednote; težko ga zazna in še težje odpravi. Orientalizem je odličen primer izmuzljivosti rasizma, o njem je pisal Edward Said. Orient je pravljična dežela, polna barv in užitkov, a ljudje, o katerih govorimo, niso pravljični ljudje. Njihove kulture so na slikah orientalistov uporabljene kot rekvizit za poudarjanje eksotičnosti, a govorimo o resničnih ljudeh, katerih pravice se izmuznejo, če se jih obravnava zgolj kot ideje. Črna koža, bele maske na več točkah karikira orientalizacijo; na primer v momentu, ko Kagao zapeljivo pleše na dvignjenem podestu, Joseph pa se postavi v vlogo šovinističnega komentatorja »eksotične, čokoladne Maše, ki jo lahko najamete za popestritev zabave«. Ob takšni neposrednosti gledalcu postane jasno, kako blizu (pol)pretekle realnosti in kako banalni so taki opisi – občutek ob tem je v času zdajšnje politične korektnosti neugoden, a ravno tabuiziranje ohranja preteklost živo.
Slovenci smo se z drugimi kulturami srečevali skozi pričevanja pomorščakov, misijonarjev in posameznih popotnikov. Zavest o domačem in tujem se je izostrila v 19. stoletju, zlasti po letu 1848, ko se je hkrati s spoznavanjem neevropskih kultur uveljavljala slovenska narodna zavest. Del javnosti je diskurz spremljal z zanimanjem, del pa se je bal odtujitve lastnemu narodu. Po drugi svetovni vojni je socialistična Jugoslavija s svojo zunanjo politiko in ideologijo, ki je zavračala kolonializem, vplivala na potovanja v neevropske države in na spremembo odnosov med Jugoslovani in drugimi. V Ljubljano je prišlo veliko študentov iz držav članic Gibanja neuvrščenih, nekateri so ostali v Sloveniji in si ustvarili družine, večina je po študiju odšla nazaj. Tisti, ki so prišli takrat, prej ali kasneje in ostali, pa so se seveda ves čas svojega bivanja tu srečevali s predsodki. Pripadnost malemu narodu, ki ni v svoji zgodovini nikogar koloniziral, ne predstavlja privilegiranega epistemološkega gledišča in ne jamči objektivnejšega pogleda na podvržena ljudstva. Dokaz tega je tudi to, kar v predstavi izpostavi Lina Akif. Rojena je v Mariboru, vsi pa jo sprašujejo, kako je kaj v Afriki in jo tako postavljajo v samoumeven položaj Drugega: vsi, ki niso belci, so iz daljne Afrike. To še podkrepi obvezen dodatek stavkov v stilu »ampak da ne boste mislili, jaz nisem rasist« – v današnjem času je rasizem skrit pod plastmi nerazumljene zgodovine in pri vprašanju rase je nedolžnost otroškega čudenja neizogibno umazana s sistemskimi zločini. Umetniki, ki so potomci raznoraznih priseljencev, opozarjajo točno na to. Zgodovine se ne da izbrisati, ne ignorirati, nepripravljenost na soočenje pa pomeni, da se tudi v prihodnosti ničesar ne da zares spremeniti, niti se odpreti dobrodošlim novostim in možnim napredkom tako v umetnosti in znanosti kot tudi v politiki. S tabuiziranimi temami (čutimo, da so take, saj gledalcem ob njih postane neprijetno) se avtorji soočajo na postmodernistično ciničen način, a le deloma; skozi predstavo je zaznati tudi optimističen duh želje po boljšem, ki pa žal ni prepričljiv. Predstava tako izzveni v vprašljivem tonu; ni čisto dosegla želenega, seveda pa je to v veliki meri odvisno tudi od publike. Projekt je uvrščen tudi v tekmovalni program 57. festivala Borštnikovo srečanje, osrednjega slovenskega gledališkega festivala, in ker je umetnost polje, ki velikokrat utira pot novostim, bi lahko projekt Črna koža, bele maske odprl prostor za kritično refleksijo ter pripomogel k še vedno trajajočemu projektu dekolonizacije. Kar kritičnost posebno dobro sprovocira in ima na sploh na ljudi velik vpliv, je občutek sramu, zato predstava ne bi smela biti sramežljiva oz. ne bi smela varčevati na cinizmu, pretiravanju in črnem humorju, ker ji ravno ti dajejo pogon. Če bi za njimi stala še nekoliko odločneje, ji zagotovo ne bi grozila spregledanost med tematsko manj nepopularnimi diskurzi.
Lektorirala: Uršula Gačnik