Samo ne se ustavit

Režiser in avtor odrske priredbe: Primož Ekart
Svetovalka za dramaturgijo: Simona Hamer
Scenografa: Meta Grgurevič & JAŠA
Kostumografija: Tina Kolenik
Koreografinja: Rosana Hribar
Avtorska glasba: Boris Benko, Primož Hladnik (Duo Silence)
Izbor glasbe: Darja Hlavka Godina, Primož Ekart
Avtorica videa: Vesna Krebs
Lektorica: Mojca Marič
Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak
Oblikovanje zvoka: Darja Hlavka Godina
Asistentka kostumografija: Nika Dolgan
Igrajo: Ana Urbanc, Petja Labović, Vojko Belšak, Gorazd Žilavec, Eva Kraš, Mirjana Šajinović, Matija Stipanič, Viktor Hrvatin Meglič, Nejc Ropert, Mateja Pucko, Davor Herga, Maša Žilavec, Irena Varga.
Datum in kraj premiere: 18. 11. 2022, Dvorana Frana Žižka, SNG Maribor
Datum in kraj ogleda: 18. 11. 2022, Dvorana Frana Žižka, SNG Maribor

18. 11. 2022 ob 20. uri se je v SNG Maribor odvila premiera predstave Samo ne se ustavit!, ki je zasnovana po motivih romana in istoimenskega filma Tudi konje streljajo, mar ne? (v izvirniku: They shoot horses, don’t they). 

Roman postavi dogajanje v 30. leta 20. stoletja, ko se v času gospodarske krize odvijajo plesni maratoni, ki se jih sprva udeležujejo plesalci, kasneje pa ljudje na robu preživetja, saj s tem vidijo možnost pridobitve denarja. Glavna ideja romana se znajde tudi v gledališki predstavi. Tu smo ravno tako priča plesnemu maratonu, kjer se tekmovalci postopno izčrpajo tako psihično kot fizično, in sicer do zadnjega atoma moči, kljub temu pa je dramsko besedilo precej originalno in zasnovano oziroma prilagojeno današnjemu času ter tematikam, ki se dotikajo človeka 21. stoletja. Gre za preplet brezposelnosti s prekarstvom, ki smo mu priča še posebej v današnjih časih, saj so se mnogi samozaposleni v času krize, ki jo je prinesla epidemija, spopadali z izčrpanostjo, stisko, nesigurnostjo in izgorelostjo zaradi negotovosti delovnih razmerij, v katerih zaščita delavcev in njihovih pravic največkrat nista izpolnjena, edini razlog za pristajanje na takšne razmere pa je boj za preživetje. Iz tega neizprosnega cikla je na žalost v večini primerov težko izstopiti. Prepletata se tudi motiva šovbiznisa in socialnih omrežij, ki sta ukoreninjena v naš vsakdan. Že sami smo vsakodnevno obdani z resničnostnimi šovi na televizijskih ekranih, ki nam izkrivljajo sliko, nas oddaljujejo od lastne resničnosti in z zabavo odvrnejo od lastnih skrbi ali pa poskrbijo za to, da vidimo, kako gre drugim slabše, kar naj bi nam dalo občutek pomirjenosti. S takšnim virom »zabave« in izkrivljene resničnosti nas obdajajo tudi socialna omrežja, ki nad nami neprestano prežijo, nam ponujajo algoritemsko premišljene vsebine, hkrati pa s prikazovanjem lažne popolnosti v nas prebujajo občutek manjvrednosti in želje po tem, da bi bili podobni tistim za katere menimo, da so boljši od nas. V tako neizprosnem sistemu nam na koncu vedno ostaneta zgolj dve izbiri, ali se mu podredimo ali pa upremo.

Režiser Primož Ekart in dramaturginja Simona Hamer zasnovo same zgodbe odlično vkomponirata v predstavo, hkrati pa njene motive izjemno približata današnjemu času. Prav zaradi učinka živosti same zgodbe, v katero smo gledalci tako zelo vpeti, in naslova igre, ki današnjemu človeku predstavlja življenjsko mantro, poskrbita za novo preobleko že poznane zgodbe, ki ji z lastnimi elementi originalnosti dodata svoj podpis. Sodelovanje režiserja in dramaturginje pa ni edino, ki ustvarja dobro predstavo, tu so še vsi preostali elementi (glasba, svetloba, videoprojekcija …), in ti skozi celotno predstavo ustvarjajo kontrast med tekmovanjem in zaodrjem. V času šova so v polnosti prisotni in premišljeno nasičeni, medtem ko se v »zaodrskih« trenutkih ves ta vizualno-zvočni blišč razblini, s čimer tudi preostali ustvarjalci poskrbijo za celosten prikaz posledic tekmovanja, ki pripelje do postopne destrukcije tekmovalcev. Prav zaradi takšnega naboja vizualnih in zvočnih efektov, minimalizem scene (Meta Grgurevič & JAŠA), ki skozi predstavo ostaja več ali manj enak (disko krogla, bleščeče resice in stopničast oder) nikakor ni moteč, temveč je zaželen. Že v samem začetku predstave smo gledalci priča naboju efektov – močne, utripajoče luči (Andrej Hajdinjak), elektronska plesna glasba (Darja Hlavka Godina, Primož Ekart), moderen ples (Rosana Hribar) igralcev in njihovi barvno izstopajoči kostumi (Tina Kolenik). Vse našteto tekmovanje v živo postavi na raven spektakla/šova.

MC (Vojko Belšak) in sodnik (Gorazd Žilavec) že ob prvem pojavu na odru prebijata četrto steno in gledalce navdušeno nagovorita. Ob tako sunkovitem uvodu v predstavo je za hip zaskrbljujoče, da se igralcev ne bo slišalo, kar bi lahko pokvarilo tako dobro postavitev, a te skrbi so kmalu odveč. V svojem nagovoru nas prav tako seznanita s pravili in kategorijami tekmovanja. Naslov prve je Bodi to, kar si, kar je nadvse ironično, saj v »objemu« kamer in ob védenju tekmovalcev, da jih opazuje občinstvo, še vedno poskrbijo za to, da bi bili všečni, zato njihovo vedênje v soju luči nikoli ni povsem pristno. Druga kategorija je Razgovor za zaposlitev, kjer se tekmovalci, kot da so le kos mesa, skušajo »prodati« v treh minutah in pojasniti, zakaj so vredni službe ter skoraj že ponižujoče prosjačiti zanjo. Prav v tej kategoriji se srečamo s covidno situacijo, ki jo živimo že od marca 2020. Pred nami je negovalka (Mateja Pucko), ki govori o izgorevanju v službi in pomanjkanju delovnega kadra v času epidemije. V tretji kategoriji, ki se v predstavi naslovi precej kasneje, pa morajo biti nekdo drug. V predstavi smo priča različnim profilom ljudi, ki se že po svoji opravi nazorno razlikujejo med seboj in ustvarjajo »arhetipe«. Med njimi naletimo na Vplivnico, Športnika, Natakarico, Kmeta … ki so bolj ali manj naslovljeni po svojih poklicih, opravilih. Znani sta imeni zgolj dveh likov, ki tudi v sami predstavi izstopata, to sta Gloria (Ana Urbanc) in Robert (Petja Labović). Gloria je neuspela igralka, ki s svojo ciničnostjo, zagrenjenostjo odraža spopad z lastno eksistencialno krizo in občutku nepripadnosti sistemu, v katerem živi. Njej naproti pa je lik Roberta, ki sanjari o tem, da bo postal režiser, in kljub neusmiljeni resničnosti še vedno v sebi nosi upanje. 

Do prvega sunkovitega prehoda scenografije pride, ko tekmovalce po dvaintridesetih urah maratona opazujemo v »zaodrju«, kjer dobijo pol ure časa za hrano in počitek. Kar naenkrat spektakularnost, blišč in žarometi izginejo. Vsak prehod v zaodrje je vedno bolj brezupen. Namesto hrupne glasbe zaslišimo tesnobne zvočne spremljave (Duo Silence), kaleidoskopske vzorce na projekciji (Vesna Krebs) zamenjajo črno-bele slike ljudi, ki izgledajo utrujeno in pregorelo. Tudi tekmovalci so vidno utrujeni in po vsakem nadaljnjem premoru postajajo vedno bolj izčrpani, agresivni ter izgubljajo toleranco do sotekmovalcev. Vsi ti občutki in sporna moralnost maratona eno izmed tekmovalk (Sociologinja) prisilijo v upor, kar gledalcu da občutek upanja, vendar zaman, saj nam kmalu postane jasno, da gre zgolj za zaigrano sceno, katere namen je povečati gledanost šova. V tem trenutku se kot gledalci zavemo lastne naivnosti. V eni izmed pavz maratona prvič opazimo tudi MC-ja v pravi luči, brez zlagane energičnosti, po štirih dneh maratona pa tudi Gloria dobi svoje tri minute, v katerih spregovori o igralstvu in poskusu samomora, na katerega namiguje že skozi celotno predstavo. V monologu izraža bes, nestrinjanje s sistemom, prezir do kiča in zlaganosti. Pri izražanju lastne resnice je nihče ne jemlje resno, saj vedo da je igralka. V tem prizoru vidimo nemoč njenega glasu in brezkompromisnost sistema. 

Na koncu smo gledalci seznanjeni še s tretjo kategorijo. Pride do menjave scenografije in takrat zagledamo vse tekmovalce, ki držijo svoje lasulje v rokah. Vsi posnemajo zvoke konjev in na mestu tečejo brez prestanka. Ujeti so v lastni brezup, prvič resnično prikazani, razgaljeni. Pridružita se jim tudi MC in sodnik, ki nakazujeta na to, da so konec koncev vsi del istega kolesja, istega sistema. Izmed vseh je le Igralka (Irena Varga) tista, ki  med njimi zgolj stoji in opazuje ter s tem zrcali nas, publiko, ki smo (tako kot ona) v vlogi opazovalca.

Predstava se dogaja tukaj in zdaj, v trenutku, ko jo gledamo, se ne zavedamo, kako zelo jo živimo iz dneva v dan. Poskuša nas prebuditi in nam pomagati, da se ustavimo, da premislimo lastne odločitve, da se zazremo v preteklost in sedanjost, zato da bi lahko spremenili prihodnost. Vsi smo del enake zgodbe, vsi smo ljudje, ki imamo lastne eksistencialne krize, se iz dneva v dan bojujemo za preživetje ali osmišljanje življenja. Trenutno kapitalistično in tehnološko obarvan svet nam nudi veliko, a tisto, kar nam vzame, je veliko bolj bistveno. Ne dovoli nam, da bi se ustavili, da bi premislili. Šli smo preko svojih zmožnosti, izgorevali, dokler se ni življenje pred dvemi leti ustavilo in nam dalo priložnosti, da se ustavimo tudi sami. Smo kaj od tega odnesli? Smo spoznali, kako bistvene so stvari, ki smo jih jemali za samoumevne – kvaliteten čas z družino in prijatelji ali pa poslušanje lastnega telesa in duha? Mogoče v tistem trenutku, a edino kar sedaj zopet poskušamo, je nadoknaditi »izgubljeni« dve leti s še večjim zagonom kot prej. Pa si res tako zelo želimo staro življenje? Ali ne bi bil mogoče čas, da predelamo staro in začnemo znova, drugače, boljše? Zares močno sporočilo nam pusti predstava, ki prikaže tudi v književnosti zelo priljubljen motiv (iz romana Krasni novi svet), ko zaradi občutka nepripadnosti sistemu liki »posežejo« po lastni smrti, kar nas vodi v razmislek o tem, ali je tako radikalna odločitev zares edina in neizbežna možnost rešitve.

Uredila: Ana Nuša Kalanj
Lektorirala: Uršula Gačnik