Sad Sam Lucky
Koreografija in izvedba: Matija Ferlin
Dramaturgija: Goran Ferčec
Originalna besedila: Srečko Kosovel
Druga besedila: Matija Ferlin
Glasba: Luka Prinčič
Scenografija: Mauricio Ferlin
Oblikovanje luči: Saša Fistrić
Kostumografija: Matija Ferlin
Oblikovanje: Tina Ivezić
Vizualije: Christophe Chemin
Fotografija: Danko Stjepanović, Nada Žgank
Prevodi: Katja Kosi, Daniela Bilić Rojnić
Asistentki projekta: Ana Kovačević, Nina Janež
Produkcija in organizacija: Emanat
Koprodukcija: Rencontres chorégraphiques internationales de Seine-Saint-Denis, Centre National de la Danse
Koprodukcija in gostovanje: Zagrebški center plesa
Partnerji: Bunker in Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, Festival plesa in neverbalnega gledališča, Svetvinčenat
Finančna podpora: Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS, Mestna občina Ljubljana, Mesto Pula
Datum premiere: 19. 4. 2012, Zagrebški center plesa
Datum ogleda: 31. 3. 2022, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
V sklopu platforme TRIGGER smo si 31. marca 2022 lahko ogledali predstavo z naslovom Sad Sam Lucky, ki letos slavi svojo deseto obletnico. Ustvarjalec Matija Ferlin je s ciklom predstav Sad Sam (Sad Sam Now I am, Sad Sam Almost 6, Sad Sam Lucky, Sad Sam Mätthaus) pričel že leta 2004, pri tem je raziskoval razmerja med besedilom, narativnostjo, performansom in koreografijo. V predstavi Sad Sam Lucky pa se je ozrl na ustvarjanje slovenskega avantgardnega pesnika Srečka Kosovela.
Na omejenem odru, ki ga med drugim omejuje luč (Saša Fistrić), sicer konsistentna in mehka skozi celo uprizoritev, stoji le miza s kupom papirja ob strani. To je v sodobnosti edini ustvarjalni prostor Kosovela in Ferlina, zato je, če pretiravamo, miza telo performerja in listi papirja so besede. Kup papirja, s katerega Ferlin vzame in uporabi le manjši del listov, je poleg besed indikator strukture predstave in koreografove navezave na Kosovela. Dober primer tega je prvi strukturiran segment, kjer se Ferlin ukvarja z izgovorom besed, ki jih želi oklestiti do meje zgolj najnujnejšega. Ustvarjanje obeh tako ni označeno kot navlaka ali nepotrebni presežek že doživetega, prebranega, napisanega. In v tem najdemo drugi trenutek zbližanja obeh umetnikov: vsakdan umetnika, pogled na svobodo umetnika in svobodo njegovega ustvarjanja; v izčiščenosti tako umetniškega duha kot forme, ki jo za izražanje uporablja umetnik, ter v delu, spet in enostavno delu, ki ohranja živost umetnika in njegovih produktov. Tako kostumografija (Matija Ferlin) kot glasba v izčiščenem slogu Luke Prinčiča složno podpirata umetnikov um in duh na odru. Ferlin je oblečen precej vsakdanje, neobremenjeno, a v rahlo temačne barve, na rokah pa ima, tako se zdi, sledove črnila ali vsaj temnega praška.
S fizično manifestacijo in zanašanjem na izpovedovanje, notranje boje, slogovna slikanja in idejno revolucionarnost Kosovelovega pesništva se mu je Ferlin hkrati približal in se istočasno od njega oddaljil. V konkretizirani melanholičnosti, ubesedeni na začetku vsake nove dramaturške (Goran Ferčec) strukture (“I have a lot to do today. Isn’t that cheerful?”), se je doživljanje Ferlinove odrske in Kosovelove literarne prisotnosti skoraj popolnoma izenačilo. Ker pa je Ferlin na trenutke vsebinsko tako abstrahiral Kosovelove verze, je bila lahko skupna točka ustvarjalcev v danem trenutku zgolj neka iskrena poteza osebnega izraza v umetniškem delu, ki je sicer namenjeno vsakomur in vsem. Tako pa lažje pride do izraza Kosovelova večna relevantnost, ki jo Ferlin na odru prevzame in jo poda skozi drug medij, ki ni drug le zaradi umetniške zvrsti (poezija in oder), temveč ker Ferlin do neke mere ohranja Kosovela na odru in to nadgradi z najiskrenejšo verzijo samega sebe.
V trenutkih humornega vpogleda v umetnikov um in delo, v trenutkih samomučenja, abstrakcije, odnosnosti med delom in delavcem, živim in neživim, v trenutkih karikiranja, telesnosti … gledalec nepričakovano prispe ne samo do gledanega, temveč tudi do videnega. To se zgodi s Ferlinovim močnim čutom za usmerjanje gledalčevega pogleda v sam smoter, ki mu morda na prvi pogled manjka narative, na drugi pogled pa je gledalec že vstopil v svet, kjer so cenjene svobodomiselnost, samorefleksija in ustvarjalnost. S predstavo Sad Sam Lucky lahko publika zadiha v čisti, a ne puristični ustvarjalnosti Kosovelovega opusa in Ferlinovi odrski manifestaciji Kosovelovega duha.
Lektorirala: Tjaša Mislej
