Romeo in Julija

Maja
Kapitler

Glasba: Sergej Sergejevič Prokofjev
Koreograf: Renato Zanella
Dirigent: Kevin Rhodes
Scenograf: Alessandro Camera
Kostumografinja: Alexandra Burgstaller
Oblikovalec svetlobe: Jasmin Šehić
Asistenti predstave: Olga Andreeva, Stefan Capraroiu, Mojca Kalar, Viktor Isajčev, Claudia Sovre, Leonid Kouznetsov
Dramaturginja: Tatjana Ažman
Koncertni mojster: Igor Grasselli
Asistent dirigenta: Dominik Steklasa
Zasedba vlog (1. in 2. zasedba):
Julija: Nina Noč / Yaman Kelemet, Romeo: Kenta Yamamoto / Filip Jurič, Gospa Capulet: Tjaša Kmetec / Tasja Šarler, Gospa Monteg: Georgeta Capraroiu / Urša Vidmar, Rosalinda: Ana Klašnja / Chie Kato, Grofica: Regina Križaj, Vojvodinja: Lara Flegar, Pestunja: Monika Maja Dedović / Irena Kloboves, Monteg: Gregor Guštin, Capulet: Iulian Anatol Ermalai, Mercutio: Hugo Mbeng / Filippo Jorio, Benvolio: Yujin Muraishi / Oleksandr Koriakovskyi, Tybalt: Lukas Zuschlag / Kenta Yamamoto, Paris: Yuki Seki / Lukas Zuschlag, Pater Lorenzo: Goran Tatar, Meniha: Gaj Rudolf in Aleks Theo Šišernik, Par norčkov in DJ: Yaman Kelemet in Filippo Jorio / Erica Pinzano in Thomas Giugovaz, Tri dekleta: Gabriela Mede, Chie Kato, Erica Pinzano / Gabriela Mede, Mariya Pavlyukova, Emilie Tassinari, Baletni ansambel in orkester SNG Opera in balet Ljubljana
Prva premiera: 17. 2. 2022, SNG Opera in balet Ljubljana
Druga premiera: 18. 2. 2022, SNG Opera in balet Ljubljana
Datumi ogledov: 24. 2. 2022 in 3. 3. 2022

Romeo in Julija. Julija in Romeo. Montegi in Capuleti ali Capuleti in Montegi? Tragedija Williama Shakespeareja – ni človeka, ki je ne bi poznal. V SNG Opera in balet Ljubljana se je s prvo premiero, 17. februarja 2022, in drugo premiero, 18. februarja 2022, pričel niz baletnih uprizoritev z glavno vlogo zaljubljencev iz Verone pod vodstvom Renata Zanelle, koreografa uprizoritve ter umetniškega direktorja ljubljanskega baleta. V skoraj triurni predstavi si lahko gledalec s pogledom na orkester in celoten baletni ansambel dovoli doživeti najgloblja čustva in popeljati v sanjski svet ob čudoviti ter brezčasni glasbi Sergeja Sergejeviča Prokofjeva.

Renato Zanella si s svojo neoklasično preobleko te še kako klasične predstave, ki sodi v del repertoarja vsakega baletnega ansambla, drzne stopiti malce dlje od tradicionalne zgodbe in tako omogoči pripoved, s katero se občinstvo lahko še bolj poistoveti. Prikaže vzporednice v družbi od renesanse pa vse do danes. To je ljubezenska zgodba o nesojeni ljubezni, pa tudi zgodba o družbi, oblasti, moči … V ospredje so torej postavljeni ljubezen, pogum in svoboda napram sovraštvu in nasilju, ki vodita v tragično smrt mladega zaljubljenega para. Zanellova preobrazba zgodbe je posvetilo ženskam in zgodba o njih, saj jim je v naši družbi težko biti svoboden, ker so še vedno pod pritiskom in vodenjem moških. Tako dodeli poseben poudarek vsem ženskim likom: Juliji, gospe Capulet, gospe Monteg in Rosalindi. Julija je tako kot drugi ženski liki močna in emancipirana, pomembni sta tudi vlogi gospe Monteg in gospe Capulet (slednja se zaplete tudi v ljubezenski odnos s Tybaltom) ter vloga Rosalinde, ki prikaže svoj sproščen vidik življenja. Koreografsko pripovedovanje zgodbe z vso dramo, vznemirjenjem in navdušenjem ob povezavi z ekspresivno in neminljivo glasbo Prokofjeva gledalce s čarobno mehkobo popelje v drug svet, v katerem lahko hitro pozabijo, da gledajo balet in se samo poistovetijo z zgodbo dveh zaljubljencev ter njunih družin. Zanella je s svojo poglobljeno zgodbo posameznega karakterja (in tudi karakterjev, ki navadno v tradicionalni uprizoritvi niso v ospredju) uspel prikazati srce parajočo zgodbo. Vsi elementi so se med sabo povezali – neoklasična koreografija (Renato Zanella), minimalistična scenografija (Alessandro Camera), vpadljiva kostumografija (Alexandra Burgstaller) in glasba (Sergej Sergejevič Prokofjev), ki se je gledalci preprosto ne moremo naveličati.

Med uglednima in vplivnima družinama Capulet in Monteg prihaja do rivalstva. Julijo Capulet v uprizoritvi Nine Noč iz prve zasedbe in Yaman Kelemet iz druge spoznamo na odru kot mlado, nedolžno dekle, polno vere in upanja. Dekle, ki niti za trenutek ni pomislilo na poroko in ki popolnoma uživa v svojem otroštvu ter svoji svobodi. Shakespeare je z Julijo morda ustvaril eno prvih feministk. Ni le proti očetovim željam (planirana poroka s Parisom), ampak dejansko zavrača vse družbene konstrukte, pravila, konsenze, po katerih je (bila) družba oblikovana. Tudi Romeo Monteg (Kenta Yamamoto v prvi zasedbi, Filip Jurič v drugi) prične kot mlad in naiven fant, ki je kasneje soočen z mnogimi življenjskimi odločitvami. Tako Julijino kot Romeovo življenje pa se med baletom precej hitro spremeni, ko na plesu naletita drug na drugega in se hipoma strastno zaljubita. Zanju se v tistem trenutku ustavi čas. Ta še kako pomemben trenutek se žal v Zanellovi upodobitvi ob vsem drugem dogajanjem na odru malce izgubi. In ta tako zelo pomemben začetek potovanja mladega para pusti gledalca željnega nečesa večjega, močnejšega, intenzivnejšega. Med predstavo lahko gledalci opazujejo transformacijo Julije iz dekleta v odraslo žensko, Romea iz fanta v moškega in njuno ljubezen iz najstniške zaljubljenosti v čustveno odraslo ljubezen, kakršne si vsi želimo. Vse, kar si ta mlad par v resnici želi, je biti ljubljen in biti skupaj, vendar to žal ni možno zaradi njunih sprtih družin. Pomembno je poudariti, da zgodbo vodi Julija, tako s prvim poljubom kot tudi s pismom Romeu, kar pripelje do njune skrivne poroke. Med drugim predstavljajo spopadi, sabljanje precej velik del zgodbe. Ko gledalec zagleda z vsemi čustvi »prepojenega« Tybalta na odru, ima dejansko občutek, da ga bo zabodel, kar da pomembno težo in resničnost celotni predstavi. Dodaten in nepričakovan zaplet pa se zgodi tudi z romantičnim razmerjem med gospo Capulet in njenim nečakom Tybaltom, ki ga strastno uprizorita tako Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag (prva zasedba), kot tudi Tasja Šarler in Kenta Yamamoto (druga zasedba). S takšnimi manjšimi drznostmi uspe koreografu gledalcu zgodbo še bolj približati. S tem ko Zanella predstavi popolnoma drug pridih, mu žal zaradi velikega števila izpostavljenih likov in poglobljenih zgodb to ne uspe najbolje, saj se lahko posamezne izmed njih dotaknemo zgolj s tančico, kar žal vodi tudi do manjšega poudarka na Romeu in Juliji. Seveda ne smemo pozabiti tudi na ključen odnos med Romeom, Mercutiom in Benvoliom ter na dodatno vključitev Parisove družine v samo zasedbo, prav tako pa tudi na razlike med vedênjem obeh družin – Montegi sprejmejo Julijo medse, Capuleti pa tega ne storijo.

Znamenita zgodba o usodni ljubezni se tudi v Zanellovi upodobitvi konča s smrtjo mladega para, kar gledalce ne glede na že poznano vsebino vedno znova presune. Uprizoritvi Yaman in Filipa žal na koncu zmanjka malce strasti in ostalih čustev, da bi gledalca uspela prepričati, medtem ko se mu ob pogledu na upodobitev tragične smrti Nine in Kenta orosijo oči ter lahko potoči tudi solzo. Vsak od nas se morda vsaj malce identificira z neuslišano ljubeznijo do osebe, s katero zaradi raznoraznih okoliščin v danem trenutku ne more biti skupaj. Ljubezen je najmočnejše čustvo, ki ga doživljamo, in tako se gledalca ob čustvovanju z nastopajočimi ter morebiti vključitve lastne zgodbe predstava res močno dotakne. Lahko bi rekli, da smo vsi Romeo ali Julija, vendar pa je treba omeniti, da bo baletno občinstvo, ki je navajeno tradicionalne uprizoritve baleta v vsej svoji čistosti in nedotakljivosti originalne zgodbe, ob tej neoklasični preobleki morda razočarano. Ampak ne glede na Zanellovo sodobnejšo upodobitev je zgodba Romea in Julije brezčasna in bo takšna tudi ostala.

Ljubiti ali ne ljubiti? Definitivno ljubiti.