Robert Harling: Jeklene magnolije

Jeklene magnolije so nedvomno dramski tekst poln bolj ali manj očitnih nasprotij.  Za začetek – gre za igro o ženskah, ki jo je napisal moški. Gre za igro, v kateri se na prvi pogled odvija samo babji čvek v frizerskem salonu, a hkrati v sebi skriva tudi globlje univerzalno sporočilo, saj sicer ne bi bila tako priljubljena še desetletja po svojem nastanku.  Lahko bi šli celo tako daleč, da bi v Jeklenih magnolijah ugledali esencialno nasprotje med življenjem in smrtjo.

V gledališču Koper so se v veliki meri držali Harlingove v osemdesetih letih napisane dramske predloge, naredili so zgolj nekaj prostorskih prilagoditev, da je zgodba, ki jo v veliki meri zaznamuje slikovit svet ameriškega juga, lahko zaživela na Primorskem. Pri tem so si pomagali tudi z odrskim govorom,  v katerem se odražajo primorske prvine (razvidne predvsem pri likih, ki so jih upodabljale igralke s »primorskih koncev«). Ta »preselitev« je bila le delno uspešna, saj si ustvarjalci predstave niti z vsebinskimi niti jezikovnimi elementi niso drznili »do konca« in so tako obstali nekje vmes.

Režiserka Katja Pegan je na odru zbrala prepričljivo zasedbo igralk različnih generacij: Nataša Tič Ralijan, Maja Nemec, Helena Peršuh, Anja Drnovšek, Mojca Partljič in Lara Jankovič so na odru delovale kot usklajena ekipa. Odlično so poustvarile vzdušje popolne sproščenosti in zbadljive humornosti med ženskami, ki se redno vsako soboto zbirajo v frizerskem salonu in med sabo nimajo nikakršnih skrivnosti. Gledalci smo se zabavali ob posrečenih dovtipih protagonistk, celo tako zelo, da je bilo težko sprejeti spremenjeno vzdušje po smrti Eme, mlade ženske polne življenjske energije, ki veliko prezgodaj podleže bolezni. Sicer je dramaturška struktura zastavljena posrečeno;  dramske like spremljamo v določenih časovnih premorih, ki jih nakazujejo dodelane spremembe v scenografiji (Milan Percan) in kostumografiji (Alan Hranitelj).

Čeprav se navadno dosledno izogibam poimenovanju »ženska igra«, mislim, da bi bilo v tem primeru kar na mestu. Seveda ne v kateri izmed zbanaliziranih različic, kot so, da gre za igro namenjeno izključno ženskam ali da igra obravnava temo, ki bi zadevala zgolj in samo ženske (karkoli bi že taka tema sploh bila). So pa Jeklene magnolije brez dvoma stvaritev, v ospredju katere bodisi ponosno stojijo bodisi sključeno trpijo ženske, s širokim razponom različnih čustev, hotenj, prepričanj … Združuje jih neskončna mera solidarnosti, ki jim pomaga preživeti še tako temne trenutke, in to je najbrž razlog, da so Jeklene magnolije, še vedno tako zelo priljubljene. V sodobnem svetu polnem odtujenosti vsi hrepenimo po pristnih medčloveških odnosih in iščemo prostor, kamor se lahko zatečemo v stiski. Morda kdo srečo poskusi v frizerskem salonu …