Ritual: Iz glasine

Koncept: Neža Pele 
Ples: Anamaria Bagarić
Vokal: Ajda Špacapan, Tanita Rose, Neža Pele 
Dramaturško svetovanje: Andreja Kopač 
Oblikovanje svetlobe: Primož Jeras
Grafično oblikovanje in fotografija: Eva Kaštrun 
Produkcija: Neža Pele
Koprodukcija: KUD Oksimoron
Datum premiere: 10. december 2021, Dom kulture Kamnik 
Datum ogleda: 10. december 2021, Dom kulture Kamnik

Dom kulture Kamnik je 10. decembra 2021 gostil vokalno-gibalno predstavo z naslovom Ritual: Iz glasine, ki jo je konceptualizirala ustvarjalka Neže Pele, z njo pa so na odru sobivale še plesalka Anamaria Bagarić ter vokalistki Ajda Špacapan in Tanita Rose.

Skupaj s publiko, ki je sedela v krogu, so bile vse ustvarjalke ravno tako prisotne na odru; vokalistke so bile postavljene za gledalci in enakomerno razporejene glede na krog, plesalka pa se je v sredini že spočetka rahlo vrtela.

Vrtenje, prisotno bolj ob začetku uprizoritve, se je pričelo precej umirjeno, plesalkin pogled je bil usmerjen v tla in nekako ponižen, sčasoma pa sta se stopnjevala tako dinamika kot hitrost vrtenja, njen pogled pa je počasi napredoval v višine odrskega prostora. Organsko stopnjevanje je bilo nato prisotno še (gibu skladno) pri drugih aspektih tako giba kot glasu in luči, posledično je bila organskost prisotna celostno, nakazana je bila vrnitev k primarnosti, implicirana z nadzorovanimi-nenadzorovanimi gibi in glasovi, ki so spominjali na obredno petje majhne starodavnejše skupnosti, kar je podpirala že sama forma, ki smo jo sotvorili tudi gledalci.

V atmosferični in globoki prvinskosti se je publika lahko utopila in potopila v občutek divjosti, ki jo je sprva nakazoval glas treh vokalistk (ki so občasno zamenjale pozicije za mikrofoni), saj je zvočni del predstave brez sodobnejše kompozicijske strukture, a vseeno med seboj usklajen, primerno harmoničen, da je hkrati še vedno ohranjal nekako nagonskost, ustvarjal zvočni prostor, ki mu je plesalka vdano sledila. S pospešenim vrtenjem in na splošno intenzivnejšo dinamiko se je Bagarić spustila tudi na tla, s katerih je neverjetno elegantno, a še vedno v duhu prvinske atmosfero, vstajala in se nanje ponovno spuščala.

S tem sledenjem ogranskemu zvoku in gibu ter hkrati željam lastnega telesa se je celotna uprizoritev primerno oprla na svoj koncept, ki žensko predstavlja kot izredno avtonomno, saj se zaradi njene odrske prezence in prostorske kompozicije nasploh zdi, kot bi na odru obstajala zgolj ona in se ravnala le po nagonskosti in primarnosti glasov ostalih žensk, in povezano z naravo do mere, kjer ima neizmerno razvit (oziroma nepotlačen) instinkt, se telesno torej vede popolnoma nagonsko, celo stanje (tako dobesedno kot preneseno) podpira to misel, istočasno pa v živalskosti ženske biva intuicija, takorekoč vednost, ki ni utemeljena z razumskim, temveč je pridobljena z neizbežnim zaznavanjem in razumevanjem bistva (okoli) sebe.

S primerno podporo svetlobe tako bakhantska, a vseeno individualistično in polno modrosti prikazana gibalka uspe ujeti pozornost prav vseh opazovalcev; primerno nežne, a naravne barve njenih oblačil (širokih elegantnih hlač) jo še bolj povežejo samo s seboj in posledično z gledalci. Prijetna, očarljiva in divja, a istočasno obvladana uprizoritev nas tako popelje v svet, kjer se zdi veliko bolje bivati.