BLOOM: Dekada umetnosti v enem dnevu
Nosilec dogodka: JAŠA (Jaša Mrevlje Pollak) Umetniki: JAŠA, KALU (Luka Uršič), Bowrain (Tine Grgurevič), Lina Rica, Primož Bezjak, Jan Kmet, Mario Babojelič ter številni drugi. Producent: Agencija Glasilka, We.are Institute Datum ogleda: 3. 9. 2022, Kino Šiška, Ljubljana
Najprej je bila Zemlja, nato jo je naselil človek, ki ne more bivati brez medsebojnih odnosov, brez kulture in umetnosti, in potem je leta 2021 pri založbi Rowan & Littlefield JAŠA izdal knjigo Making It: The Artist’s Survival Guide. Slavoj Žižek je o njej povedal naslednje: »Ta knjiga vam daje svobodo, da sledite njenim predlogom ali se jim posmehujete – da se norčujete iz pravil, morajo pravila biti tam. Če ne potrebujete vodnika za svoje delo, niste izviren ustvarjalni genij, temveč ste idiot.« JAŠA je leta 2006 zaključil študij na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah, kjer je tudi začel svojo multimedijsko umetniško pot. V Ljubljani je med drugim za kar tri leta naselil Moderno galerijo in Slovenijo zastopal na 65. Beneškem bienalu. Aktiven je bil tudi v New Yorku in Berlinu. Avgusta 2022 je v sodelovanju s KiD PiNO vodil mednarodno delavnico za mlade umetnike Making It, ki je temeljila na omenjenem priročniku. Na koncu je prišel 3. september – zaključno dejanje v prostorih Kina Šiška – predstavitev projekta, ki je obsegal izid albuma BLOOM pri založbi Kamizdat, javno prostorsko instalacijo UNNAME, predstavitve performansov iz mednarodne delavnice in po oglasih sodeč še in še. Dogodek je nastal v produkciji Agencije Glasilka in Jaševe produkcijske hiše We.Are Institute, pri organizaciji pa je bilo vključeno tudi društvo ŠKUC. Gledalci in udeleženci s(m)o tako dobili vtis, da bo to dogodek z veliko začetnico, ki ga zagotovo ne smemo zamuditi.
Prva izmena: Nika Šoštarič
Reportaža
13.58
Hitro prikolesarim do Kina Šiške, prevzamem karte in se odpravim do Katedrale. Spletna promocija me je prepričala, da si želim izkusiti Walk-in-installation: Gods Came for the Dinner Last Night. V veliki dvorani sem sama (če k temu ne štejem še pet tehnikov). Usedem se na tla in gledam kratke absurdne videoposnetke, ob katerih se vrti psihedelična glasba. Vztrajam slabe pol ure. Ko dlje časa nepremično sedim, gledam, poslušam, me atmosfera potegne v trans. Pozabim nase, na svoje telo. Potrpežljivo čakam. Pa nič. Odpravim se dol.
14.23
Znajdem se v Komuni, na enem izmed mednarodnih performansov. Dekle kleči na tleh, v rokah drži rožni venec in moli. Za njo stoji moški in jo biča v enakomernem ritmu. Dekle začne jokati. Prizor je emocionalno napet in hkrati v meni spodbuja vprašanje, zakaj gledam. Poskušam najti razlago in smisel prizora. Ampak na neki točki zapustim prostor, ker me zvok biča in joka spravljata v stres.
Intermezzo
Potrebujem kavo. Medtem pa s kolegico iz Nizozemske razpravljam o umetnosti tam in tukaj, v Sloveniji. Razglabljava, kdaj so se izbrisale meje, da so nekateri elementi v gledališču nepremierni oziroma, da so jih gledalci navajeni. Golota, spolnost sta nekaj povsem običajnega. Pa tudi nasilje (spomnimo se samo predstave Zgodovina nasilja v režiji Ivice Buljana) je nekaj, kar gledalec sprejme kot odrski element. Vendar kje se to konča? Ali se sploh kje?
16.02
Ponovno se odpravim v Komuno, sedaj se odvija performans o laseh, ki ga predstavlja videoprojekcija z naracijo o barvi las, kodrih, frizuri. Nisem zares prepričana, kaj točno je smisel videnega.
16.28
Sem v Katedrali. Spet sama. Zakaj ni ljudi? Na odru sedi punca, ki nekaj piše oziroma riše na bel list papirja, nato iz njega naredi letalce in ga vrže v publiko, se pravi, v prazno dvorano. Vzamem enega, ga razprem – na njem je narisana peščena ura. V ozadju slišim pretakanje vode, pihanje vetra in psihedelično glasbo. Prizor kot tak zgleda zelo lep, pomirjujoč.
16.40
Ponovno se odpravim v Komuno. Dekle ima najprej kratek govor o (zvočni) resonanci, nato nas prosi, da si v ušesa damo čepke. Prižge zvočnik, ob katerem je kozarec s slamico, in resonanca omogoča kroženje slamice v kozarcu. Vse skupaj traja 30 sekund. Aplavz. Konec.
16.57
Nahajam se na zunanjem dvorišču, na odru se pojavi Primož Bezjak. Ima nekakšen nagovor zgolj s ponavljajočimi samostalniki (skupnost, vse, nič). Malce se sprehaja med ljudmi v kavarni in ciklično ponavlja omenjene besede.
17.20
Odpravim se domov. Malce sem zmedena. Nisem našla rdeče niti raznih dogodkov. Večina ljudi je bila v baru na pivu, na dogodkih v notranjih prostorih skoraj nihče. Na dogodek sem šla s pričakovanjem, da se bo veliko dogajalo, da bo veliko dinamike, na žalost me je dogodek razočaral.
Postrefleksija
Razmišljam o videnem. Morda bi morala pred ogledom dogodka prebrati knjigo oziroma priročnik, da bi bila seznanjena z dogajanjem ali da bi vsaj bolj razumela videno. Kljub temu poskušam ustvariti mozaik iz videni in doživetih delčkov, izkušenj in opazk. Velik poudarek je bil na glasbilih, ritmu, tonu, kajti skoraj vsi ogledani performansi so me (kot gledalko) postavili v položaj, ki je vodil v trans. Položaj, ki je vodil v drugo dimenzijo. Vsi performansi so bili nekakšni fragmenti, mogoče nečesa večjega, bujnejšega. Ampak problem je v tem, da včasih zamudiš začetek, ker si v drugem prostoru, ali pa celo ne veš, da se nekje dogaja nekaj zanimivejšega. Ti fragmenti so se na žalost na dogodku zgubili. Za takšen velik dogodek, ki dejansko okupira več prostorov, tako v interierju kot v eksterieru, je potrebna dinamika, vezivno tkivo, rdeča nit ali pa vsaj nekakšna mreža, v katero se mora gledalec ujeti. Na tem dogodku se je počutil izgubljenega, pozabljenega, osamelega. Ni bilo ljudi, dinamike ali občutka, da je ta dogodek to, za kar se je izdajal v promociji. Vendar pa upam, da bo do naslednjega takšnega dogodka marsikaj popravljeno, izboljšano, saj je nenazadnje ravno kvaliteta tista, ki omogoča pozitivne refleksije in paleto občutkov v gledalcu.
Druga izmena: Lana Skorohod
Programski list, za obiskovalce preskrbljen s strani Kina Šiška, najavlja »walk-in« instalacije v sklopu celodnevnega dogodka, ponovljenega dvakrat: najprej v glavni dvorani Kina Šiške, Katedrali, z začetkom ob enajstih dopoldne, in nato v manjši, Komuni, po osemnajsti uri. Takrat sem v pričakovanju ogleda prispela na kraj dogodka.
Reportaža
18:15
Komuna je opustela, zato se povzpnem po stopnicah v glavno dvorano. Tam najdem maloštevilne obiskovalce, razporejene po stolih ob zadnjih stenah dvorane, par jih sedi pod odrom. Na njem sedijo performerji, člani delavnice Making it, ki je potekala v minulih tednih in v sklopu katere so umetniki prej predstavljali svoje končne projekte. Morda nekoliko staromodno pričakujem, da je to, kar se dogaja na odru, performans, a v gledalce usmerjene akcije med umetniki ni zaznati, zgolj navidezno naključne interakcije, presedanja, igranje s svetlobnimi žarki, ki so padali na oder iz stropnega laserja. Predpostavim, da je oder uporabljen kot sedišče in dvorana kot oder, kar si lahko interpretiram kot načrten preobrat od klasične prostorske postavitve. Pod odrom stojijo tri mešalne mize, dve zasedajo tehniki, za tretjo pa DJ Junzi vrti počasno elektronsko glasbo. Ena od performerk pleše obrnjena proti steni, stran od publike, na robu dvorane. Na isto steno se iz lepega miru začne obešati Primož Bezjak v poslovni obleki s srajco in kravato ter zraven evforično govori o »fukanju« – »fukaš na steni«, se v ležečem položaju premakne pod oder in uprizarja povedano, »fukaš pod odrom, na stopnicah, pod gasilnim aparatom, fukaš, fukaš, fukaš«. Gostujoči umetniki smeje pogledujejo z odra. Nato performer, tako hitro kot se je pojavil, tudi zapusti prostor. Umestitev performansov v prostor in čas deluje zmedeno.
18:40
V spodnji dvorani se sedaj nekaj dogaja, vendar obiskovalcev še vedno ni. Dva mlada performerja glasno udarjata po instalaciji, ki je po večini lesen preplet v desnem koncu dvorane.
19:15
Pavza. V zgornji dvorani se spet odvija nekakšen elektronski set, tokrat je mesto DJ-ja končno na odru. Občutek v dvorani je, kot da je ura štiri zjutraj in se zabava počasi zaključuje. Le še redki žurerji, ki si ne želijo ali ne morejo domov, v transu zibljejo glave, medtem ko sedijo na tleh. Za DJ-jem je trikotna projekcija, v kateri se izmenjujejo vzorci – tudi ta prizor ne izstopa iz podpovprečnega klubskega vzdušja.
19:30
V spodnji dvorani je, po besedah varnostnika, pavza.
19:40
Primož Bezjak, očitno zvezda večera, v obleki, a bos, stopi na oder na terasi lokala pred objektom, kjer se zadržuje večina gostov in prične opisovati besedo »togetherness«. »Togetherness, vsi skupaj, vsi, vse, nič, skupaj, togetherness.« Pod odrom performerke držijo transparente, kot da bi protestirale. Na enem ni napisano nič, na drugem piše »SHIT«. Vmes zamenjajo transparent – zdaj na njem piše »SAVES«. »Shit saves«. Ta družbeno kritični performans namiguje na prazne politične obljube, politik je metaforično in dejansko bos, protestniki nemotivirani. V kontekstu Ljubljanskega družbeno-političnega prostora deluje kot spomin na dogodke lanskega in predlanskega leta, ki pa so že precej izzveneli. Za drugačno interpretacijo bi bilo treba podati več konteksta v drugih delih dogodka – bodisi skozi performanse bodisi spremne tekste. Nato se Bezjak premakne do zunanje instalacije oz. odsotnosti instalacije – železne konstrukcije UNNAME, ki spominja na gradbeni oder. Po njej se povzpenja in govori o neskončnosti, o nebu. Njegovo početje v kombinaciji z videzom spominja na plezanje po družbeni lestvi. Hodi tudi med občinstvom, da bi ponazoril občutek povezanosti. Nekateri ljudje se smejijo, nekateri ga ignorirajo in se naprej trudijo držati svoj pogovor, nekateri spremljajo performans. Zaradi pomanjkanja konteksta tudi to hitro izzveni.
19:50
V dvorani poteka koncert s klavirjem in pevcem, še vedno v kombinaciji z elektronsko glasbo. Gre za slovenskega skladatelja in pianista Bowraina – Tineta Grgureviča – in glasbenika Kalu – Luka Uršiča, soustvarjalca albuma BLOOM. Dekle zopet pleše med gledalci, v zadnjem žepu kavbojk ima zataknjen telefon. Fant s črnim klobukom se sprehaja okrog in glasno bere tekst, kot da vadi za nastop. Bere in ponavlja stavke, spet ujamem besedo »together«. Vse skupaj deluje kot vaja, kot večno čakanje, da se performans začne. Počutim se, kot da moram iskati dogajanje, na prvo žogo namreč sploh ni jasno, da v prostorih poteka karkoli konkretnega.
20:00
Na teraso privihra skupina štirih razbijačev v belih majicah in kavbojkah (gre za člane kulturno-umetniškega kolektiva Kud Ljud za uprizoritveno umetnost v javnem prostoru), vzklikajo »lopovi« in mečejo stole, ustvarjajo močno agresijo. Še ena družbeno kritična intervencija, ki izpade nekoliko izgubljena in brez konteksta.
20:30
Neverjetno udaren glasbeni nastop, po katerem je bila intenziteta v dvorani na takem nivoju, da sem morala zaradi skrbi za svoje zdravje nazadnje le zapustiti poslopje, se odvije okrog osme ure in trideset minut. Ko stopim v Katedralo, je sredi občinstva pod glavnim odrom pripravljen majhen oderček z bobni, kitaro in mikrofonom. Naslednja stvar, ki se je zavedam, je trojica punk rock zvezdnikov, kot da bi gledala evrovizijski nastop, le da pomanjšan. Popolnoma porisan (ali tetoviran(?)) dolgolasec na bobnih, kitarist z roza kostumom in sintetično masko na obrazu (Kalu in Jan Kmet) ter Jaša, ki na robu odra odloži očala, ki jih nikoli do sedaj ni imel na sebi, oblečen v svetleč suknjič in rdeče hlače, popolnoma šokirajo maloštevilne gledalce. Kar se zgodi potem, je neverjetno. Nastop je kratek, vsega skupaj tri ali štiri pesmi, energija pa je ves čas na najvišjem možnem nivoju. Izvedba je izjemno kvalitetna, besedila so precej ekstremna (»kill them all«) in precej prepričana sem, da je to vrhunec večera. Sicer kvaliteten nastop ni zato nič manj čuden. Kar ga dela čudnega, je zopet njegova popolnoma napačna umestitev v prostor in čas, kar je težava, ponavljajoča se v vsakem aspektu dogodka. Takoj po zaključku, ko nastopajoči odvihrajo z majhnega odra, spet prihrumijo razbijači in se derejo »lopovi« okrog ubogih tehnikov, ki že pospravljajo bobne in razvozlavajo žice. Takrat čutim, da se je večer zame zaključil.
Refleksija
Na zgornjem hodniku, ko se po stopnicah približaš Katedrali, sta bili cel dan prisotni dve vizualni instalaciji: na levi strani je svetil neonski napis »Fade to Relevant«, na desni pa je umetnica v živo slikala bele sence na črni velikanski napis »Unnecessary Debris of Man’s Blind Stupidity«. Tako zgovorna napisa, da na trenutke pomislim, da je vse točno tako, kot naj bi bilo. Da si je umetnik zamislil dogodek do potankosti tako, kot je bil prikazan. Ker kako naj si sicer razložim množico stiskov rok in čestitk s strani umetnikovih znancev? Kako naj si razložim zadovoljen izraz na njegovem obrazu, ko je že tretjič zamenjal »outfit« in sedaj kima skupaj s tehnikom, medtem ko spremljata dogajanje na odru? Vprašanje, ki ga postavi prijateljica, ki me spremljala na dogodku, je, ali sem že kdaj videla, da bi se umetnik toliko sprehajal gor in dol med performansi. Rekla je, da ji to prekine pozornost. In res, Jaša je vsepovsod – vedno nekam hiti, nekoga išče, se z nekom pomenkuje. Med koncertom pride na oder, se sprehaja, kaj premakne. Gre, dol. Priteče nazaj. Še nekaj pripomni. Skoraj že pomislim, da vse to dela zanalašč. Kot da je to čudno obnašanje del performansa. Kot da je pomanjkanje performansa del performansa. Kot da je sabotaža del performansa. Vem, da ta interpretacija izhaja iz obupa, povzročenega s strani zevajočega prepada med promocijo dogodka in dogodkom samim, med pričakovanji in resničnostjo. Obljubljen je bil dinamičen in pester multimedijski dogodek, vzoren mladim umetnikom. Eden izmed v nebo vpijočih stavkov na letaku je bil »Vsi bodo tam«, a nikogar ni bilo. »Predstavitev zadnje dekade umetnikovega dela, od New Yorka do Berlina« prav tako žal ne gre skupaj z videnim. V opisu dogodka je bila prav tako izrazito poudarjana korelacija performansov s časom in prostorom, kar je najbolj pomanjkljiv element. Je pa celoten dogodek izrazito glasbeno obarvan; pravzaprav je v mojih očeh bolj set glasbenih nastopov, kar bi bilo za promocijo albuma smiselno. Če bi bila to njegova namembnost, bi bilo razmerje med obljubljenim in ponujenim pravičnejše.
Vse, kar je bilo videno, slišano in doživeto v tem večeru v Kinu Šiška, je bilo obarvano z dvomom o upravičenosti dogodka, ki smo mu bili priča. Za kaj je pravzaprav šlo? Dejstvo je, da dogodek ni bil to, za kar se ga je oglaševalo. Morda je šlo le za marketinško potezo, s katero sta bila promovirana album in knjiga. Iz svojega umetniškega vidika se je namreč skorajda ponorčeval in obiskovalci so prizorišče zapustili zavedeni in zmedeni, nekateri vidno nejevoljni. Zastavljen dogodek se je za izvajalce očitno izkazal za prevelik zalogaj ali pa potrebnen trud sploh ni bil vložen, ker dogodek niti ni bil cilj, ampak zgolj sredstvo.
Tretji poskus: 9. september – Nika Šoštarič
Pod moje roke pride knjiga Making It: The Artist’s Survival Guide. Dobro uro preživim s knjigo, ko ugotovim, da je ta v bistvu nekakšen priročnik ali vpogled v zakulisje Jaše Mrevlje-Pollaka. Na 175 straneh razpravlja o odraščanju, težavah s študijem, stresu, ki ga povzroča beseda »odraslost«, eksperimentiranju z drogami, iskanju sebe v realnosti in umetnosti. Ob vsem tem pa se sprašuje, ali mora »umetnik« že zgodaj v življenju pokazati svoj potencial, da bi v kasnejših letih dobil velike priložnosti; kako zgodaj mora »umetnik« najti svoj Stil; kako oziroma ali je mogoče preživeti gradnjo nemogočega; kako dihati med velikim projektom, ki določa tvojo kariero, in še marsikaj. Kljub raznim nasvetom o krmarjenju po vodah umetniškega sveta in golega preživetja pa žal ne morem mimo tega, da se v knjigi ne skriva nobena koda, ki bi nama (piskama) lahko pomagala pri dešifriranju dogodka v Kino Šiška, kakor nama je bilo rečeno na dogodku. Kakorkoli, naj bo knjiga odlična ali ne, slabega dogodka pač ne more opravičiti.
Lektura: Uršula Gačnik