Zahodni privez

Prevajalec: Aleš Berger
Režiser: Janusz Kica
Dramaturginja: Petra Pogorevc
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografka: Bjanka Adžić Ursulov
Avtorica glasbene opreme: Darja Hlavka Godina
Lektorica: Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik
Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš
Asistentka dramaturginje: Manca Lipoglavšek
Asistentka scenografa: Nastja Frey Gorše (študijsko)
Nastopajo: Sebastian Cavazza, Tjaša Železnik, Jana Zupančič, Alojz Svete k. g., Filip Samobor, Klara Kuk k. g., Filip Štepec, Joseph Nzobandora - Jose
Datum premiere in ogleda: 12. oktober 2023, Mestno gledališče ljubljansko

Mestno gledališče ljubljansko je 12. oktobra premierno postavilo na oder črno komedijo kultnega francoskega dramatika in pisatelja Bernarda-Marie Koltesa, Zahodni privez. Gre za izredno kompleksno delo, ki ga je naporno že razumeti, kaj šele uprizoriti, saj sta tako jezik kot sporočilo izredno zapletena, na prvi pogled bi lahko celo rekli abstraktna, ker gre za prikrita vsebinska bistva in ideje.

Prva slovenska uprizoritev tega dela se je zgodila leta 1987, v ljubljanski Drami in sicer v režiji Eduarda Milerja. Po krstni uprizoritvi na naših tleh se leta ni nihče lotil tega besedila, dokler ni te zahtevne vloge prevzel režiser Janusz Kica. Vidno je, da se je Kica, kot ponavadi, lotil drame premišljeno. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da je Zahodni privez delo ogromnih razsežnosti, idej je veliko in zelo so zapletene. Delo od gledalca zahteva veliko lastne interpretacije, na primer zakaj je bogataš v resnici nesrečen in hoče narediti samomor, kje je praznina v vsakem posamezniku hangarja? Te stvari niso vidne, marveč je o njih treba premisliti. Prevajalec Aleš Berger je ob prevajanju namreč hitro ugotovil, da gre za večplastno igro, ki vešče krmari med konkretnostjo in metaforami.

Kraj dogajanja je zapuščeni hangar neimenovanega kraja, kjer živijo ljudje na robu družbe, kot na primer brezdomci, tujci, brezposelni in nesposobni dela. Dramski zaplet nastane, ko v hangar pride bogati finančnik Maurice Koch (Sebastian Cavazza) s svojo osebno asistentko Monique (Tjaša Železnik). Z njunim prihodom se zgodi srečanje dveh popolnoma nezdružljivih svetov. Sta namreč radikalno povsem različna od prebivalcev hangarja, imata čisto drugačne vrednote in načela, edino skupno jim je požrešnost do denarja. Maurice je v pristanišče prišel zato, da bi storil samomor, Monique pa mu sledi. Ta kraj si je izbral, ker ga nanj vežejo spomini iz otroštva, njegov motiv za samomor pa naj bi bil izginuli denar, ki ga je imel v varstvu. Toda kmalu izvemo, da so njegovi razlogi za končanje življenja veliko bolj zapleteni. 

Pravzaprav gre za tako imenovani skupinski samomor, saj so čisto vsi prebivalci hangarja, tako kot nova obiskovalca, na robu eksistencialne krize in iščejo načine, da bi končali svoje trpljenje. V hangarju, kamor prideta Maurice in Monique, prebiva družina prebežnikov brez dokumentov. Mama Cecile (Jana Zupančič) v bogatem gostu vidi priložnost, da si povrne dostojanstvo. Ženska je vulgarna, neuglajena in se zna prikupiti vsakemu, ki bi ji lahko koristil. Nikakor ni mati, niti žena, temveč gleda le na svojo korist. Jana Zupančič je zelo nazorno prikazala svoj lik, v podporo pa ji je bil izjemen Alojz Svete v vlogi njenega moža Rudolfa, ki pa je za razliko od svoje žene sterotipična podoba ustrežljivega moža, ki skriva svojo temačno preteklost. Svetetova neverjetna artikulacija in mimika vedno znova navdušujeta, zares je mojster besede. Hkrati pa je odnos moža in žene izredno dinamičen. Zakonca imata sina in hčerko. Sin Charles (Filip Samobor) si prav tako kot mati želi izkoristiti prisotnost bogataša in želi zapustiti hangar s poslovnikovim avtom. Charles ves čas razmišlja, nekako bolj živi v svojih mislih in idejah kot pa v realnem življenju, Samobor pa ga prikaže točno tako. Ves čas ima razmišljujoč pogled, vsak njegov premik je premišljen. Če ta lik primerjamo z drugimi liki, ki jih je Samobor že uspešno uprizarjal, vidimo, da je njegov igralski opus izredno širok in da je zmožen odigrati praktično katerokoli vlogo. Bojim pa se, da tega ne bi mogla reči za Klaro Kuk, ki v predstavi Zahodni privez igra Charlesovo sestro Claire. V liku Claire je sicer izjemna, na oder nam naslika naivno in še otroško žensko, ki postane žrtev spolne zlorabe. Žal mi je, da je mlada igralka vedno predstavljena v vlogah istega tipa; liki, ki jih igra imajo namreč, morda ne namenoma, pretežno enake karakterne lastnosti. V gledalcu to pravzaprav vzbudi zanimanje, kakšne vloge Klara Kuk še premore. 

V hangarju se skrivata še dva pozabljenca, Abad (Joseph Nzobandora-Jose) in Fak (Filip Štepec). Abad je edini, ki noče ničesar od Maurica, medtem ko je Faku dovolj, da ukrade vso njegovo imetje. »Abad že dolgo ne govori več, za to pa razume več kot ostali«, pravi v gledališkem listu dramaturginja predstave Petra Pogorevc. Igralsko zelo zahtevno je prikazati lik, ki v dvourni uprizoritvi ne reče niti besede, Josu je to zelo dobro uspelo, vse nam je povedal s svojo mimiko obraza. Kar se tiče igre v celoti, tako giba kot besede, pa se mi zdi najpomembnejše izpostaviti Filipa Štepca. Štepec je sicer tudi plesalec, zato je jasno, da mu je gib popolnoma domač. Toda tako čudovito je videti, kako mladi igralec, ki je ravno zaključil s študijem na akademiji, med ustaljenimi igralci nikakor ne ostane neopažen. Faka nam prikaže z neverjetno nežnostjo in pritajenim humorjem. Eksistencialna kriza njegovega lika je morda najbolj skrita, a zaradi tako izjemne igre gledalcu najbolj opazna. Lahko bi celo rekla, da Štepec od vseh nastopajočih gledalca najbolj prepriča.

Odlična sta bila tudi igralca v vlogi obiskovalcev hangarja, ki sta tako rekoč glavni vlogi. Tjaša Železnik je odlično opravila svojo vlogo asistentke, ki je v resnici ni mar za svojega šefa in kot vsi ostali liki, živi zgolj zase. Tudi Cavazza je znova dobro opravil svojo nalogo, čeprav so me izredno zmotile njegove roke, ki jih je imel skoraj neprestano v žepih. Morda to ni hiba igralca, temveč slabša odločitev režije, tega ne vem. Ljudje vendarle govorimo z rokami, to ni nobena novost in uporabljati roke v gledališču je enako kot uporabljati noge in se premikati po odru. Popolnoma normalno je. Hkrati pa gre iz drugega aspekta morda za vseeno premišljeno in namensko potezo. Z rokami v žepu bi lahko njegov lik kazal svojo anksioznost, odtujenost od stvarnega sveta in stika z ljudmi, saj je psihično povsem na dnu.

Scena je abstraktna,  vendar je takšna tudi sama drama, zato je abstraktnost povsem primerna. Všeč mi je bila funkcionalnost scene, gre za premikajoče se elemente, ki predstavi dodajo simbolno vrednost. Klada se vrti, tako kot se znova in znova vrtijo liki okoli ugotovitve, da so vsi nesrečni. Tudi kostumografija je zanimiva, Bjanka Adžić Ursulov je znova ogromno sporočila z izbiro kostumov, so popolnoma preprosti, a hkrati dodajo h karakterju vsakega lika. Na primer družina tujcev ima v svoji kostumografiji pridih Španije v smislu barv. Torej rdeča, rumena, najbolj izstopa dolga obleka mame. To poudari, od kod prihajajo, bogata zakonca sta oblečena mnogo “dražje” kot ostali. V primerjavi z ostalimi sta neprimerljivo elegantna, celo bolj estetska. Prebivalci pristanišča iz vidika kostumografije skoraj nakazujejo “estetiko grdega”, s tem pojasnjujejo svoj socialni položaj. Bjanka tudi vedno poudarja, da izbira kostume premišljeno in se zmerom ozira na psihologijo barv, kar je na odru tudi tokrat povsem jasno razvidno.

Glasba se lepo spaja z dramskih dogajanjem. Sama po sebi nima posebne vloge, vendar je Kica verjetno razumel, da zapletena črna komedija enostavno mora biti podkrepljena z glasbo. Prevod je na splošno ustrezen, še posebej mi je všeč uporaba španščine pri pogovarjanju med družino prebežnikov, saj še bolj nakazuje na to, da gre za tujce. Všeč mi je tudi zastavljen način teh »španskih vložkov«, liki namreč govorijo tako hitro, da jih ne razumemo. S tem verjetno režiser želi sporočiti, da ni bistvo, da jih razumemo, temveč to, da so tujci. To podkrepi bistvo drame in sicer, da v zapuščeni hangar v resnici ne spada nihče. Je le pribežališče, je večno vprašanje, če je človeštvo, kakršno je, sploh zmožno preživetja. 

Pri prevodu me je zmotila izbira nekaj popolnoma neustreznih slengizmov kot je na primer »job« in prevečkrat ponavljajoče se preklinjanje. Morda je to dobeseden prevod, vendar se gotovo ne zdi tako. Takšne besede se mi zdijo v precej preciznem prevodu prav moteče. Gledalca vržejo iz tira, saj se takšen pogovorni sleng sploh ne sklada z jezikom predstave. 

Janusz Kica nam z režijo predstave Zahodni privez znova pokaže, kako natančen in razmišljujoč ustvarjalec je. Najbolj od vsega me je navdušilo, kako se je lotil prizora spolne zlorabe, ko Fak posili Claire. Njuna spolnost je samo nakazana, golote ni. Izjemno se mi zdi, kako Kica s to odločitvijo kaže, kako resno in redko sredstvo bi morala biti golota. Je namreč čudovito izrazno sredstvo, vendar je v gledališču na žalost prevečkrat postavljena na oder brez konteksta. Gledalec je pameten, in razume stvari, tudi če mu niso prikazane dobesedno pred nosom. Hkrati sem tudi prepričana, da v resnici nobena stvar v teatru ni načrtno postavljena na oder brez konteksta. Vsaj kadar gre za resnično dobre predstave. Za vsak element se je treba vprašati zakaj in kaj s tem sporočamo občinstvu. Tako je z glasbo, sceno, besedo, gibom in tudi z goloto, pri kateri se ustvarjalci, verjetno največkrat od vseh aspektov, pozabijo vprašati zakaj je potrebna v izbranem prizoru oziroma celo v izbrani predstavi. Do gledalca zagotovo ne bo prišel vsak razlog za vsako stvar. Toda režiser in ekipa jih mora poznati. Janusz Kica pokaže, da je takšen režiser. 

Zahodni privez je, kljub temu da časovno predstava ni obsežna, ena najbolj napornih uprizoritev na trenutnem repertoarju Mestnega gledališča ljubljanskega. Če želite misliti, je predstava definitivno vredna ogleda, hkrati pa se mi zdi igralsko in gibalno zanimiva študija, saj smo, kot že povedano, v njej priča izjemni igri in še bolj zanimivi razsežnosti giba.

Uredila: Neva Accetto Vranac
Lektorirala: Uršula Gačnik