Ta obraz

Avtorica: Polly Stenham 
Prevajalka in dramaturginja: Eva Mahkovic 
Režiserka: Tijana Zinajić 
Scenografka: Urša Vidic 
Kostumograf: Matic Hrovat 
Avtor izbora glasbe: Gregor Andolšek 
Lektor: Martin Vrtačnik 
Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš 
Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik 
Igrajo: Tjaša Železnik, Lucija Harum k.g., Matej Zemljič k.g., 
Gregor Gruden, Lara Wolf, Suzana Krevh k.g. 
Premiera in ogled predstave: 18.2.2021, MGL (splet) 

Polly Stenham je mlada britanska dramatičarka, ki je dramo Ta obraz napisala pri 19-ih letih z delno avtobiografsko zasnovo: problemlatičen odnos mama – hči in vloga odtujenega očeta. Dramsko besedilo, ki je svojo prvo slovensko uprizoritev oz. predpremiero doživelo oktobra 2020, vendar se je zaradi epidemioloških razmer premiera prestavila na 18. februar 2021, in sicer iz žive v spletno obliko, je prevedla dramaturginja uprizoritve Eva Mahkovic in režirala Tijana Zinajić.

Predstavo odpre generacija mladih igralk, in sicer Lucija Harum, ki igra uporniško petnajstletnico Mio, Lara Wolf pa uprizori Miino prijateljico Izzy, ki se kasneje romantično zaplete z njenim bratom Henryjem (Matej Zemljič). V prvem prizoru se prijateljici spravljata na mlajšo in tiho deklico Alice (Suzana Krevh), ker je takšna tradicija v njihovem internatu, vendar pa jima iniciacijski obred pobegne izpod nadzora. En izmed Miinih vplivov za nelegalna početja je njena domača situacija. Starša sta ločena, oče Hugh (Gregor Gruden) se je odselil na drug kontinent in si ustvaril novo družino, medtem pa mama Martha (Tjaša Železnik) trpi za raznimi odvisnostmi, pri katerih je težko razločiti, katera je vplivala na katero. Predstava ne prikazuje le odvisnosti od materialnih drog (kot sta v Marthinem primeru alkohol in zdravila), ampak tudi od odnosov med ljudmi; tak primer se je v drami po odhodu Huga vzpostavil med Henryjem in Martho – med sinom in materjo –, ki delujeta kot nekakšna ljubimca in sta popoln primer Ojdipovskega kompleksa. V njuno razmerje je vključeno veliko intimnega dotikanja, ki morda celo napeljuje že na spolnost, vendar pa slednje v predstavi ni prikazano. Vloga očeta je tako v njihovi družini kot v predstavi fizično odsotna in prisotna nekje v zavesti. Očeta se omenja skozi celotno zgodbo in zaneti razne probleme, pojavi pa se le na koncu kot veliki rešitelj problemov.

Ampak ali lahko res pozdraviš odvisnost tako, da jo izločiš iz vsakdanjika (npr. Marthin odhod na zdravljenje, ki prekine vez s Henryjem) ali se ta ponavadi prerodi v drugo odvisnost, v smislu, da lahko odvisnost pozdraviš le z drugo odvisnostjo, kar nakaže zaključni prizor predstave, ko se brat in sestra precej močno stiskata in objemata. Tjaša Železnik odlično prikaže zapito mati, ki je ob tem vrhunska čustvena manipulatorka, in v svoji vlogi uprizori vse od patetike do najbolj enostavne človeške bede. Ampak ali lahko zaradi enega člena v mreži družine slednja razpade in ali je vsaka družina zares družina? Otroka sta imela le dve možnosti: ali ostaneta doma in poskusita rešiti situacijo, torej pomagata mami, ali pa odideta, stečeta vstran brez želje po vračanju. Vsak izmed njiju se odloči za drugačno pot in tako pretrgata čustvene vezi tudi med seboj. Režiserka je predstavo naslikala precej realistično in brez uporabe ekshibicionizma, torej brez zakrivanja čustev ali dejavnikov, zato so bili patološki odnosi in pa tudi prikaz odvisnosti zelo intenzivni, na čase celo pretirani. Na odru hkrati vidimo celotno scenografijo, za katero je poskrbela Urša Vidic, ki prikazuje osnovno celico, torej družino. Vendar pa dogajanje ne poteka na vseh majhnih prizoriščih hkrati, ampak po delih, kar preslika v sceno tudi njihovo družinsko situacijo, kajti kot družina ne delujejo skladno, ampak vsak sveti v svojem kotu.

Dramske osebe se med seboj pogovarjajo v pogovornem jeziku (lektor Martin Vrtačnik), v katerem je moč opaziti veliko pomanjševalnic, ljubkovalnic, ki nakazujejo na patetiko in skrivljenost medsebojnih odnosov, s čimer pa se izrazi tudi popačena podoba nekaterih likov (npr. Izzyja). Jezik je hkrati precej surov in brez zadržkov. Sodobna glasba, ki jo je izbral Gregor Andolšek, povzroči tekoče kratke premore med scenami, saj se naslednja začne odvijati že, ko se prejšnja zaključuje. Za kostume je poskrbel Matic Hrovat, zvok je oblikoval Sašo Dragaš, svetlobo pa Andrej Koležnik. Spletni prenos predstave je poskusil z različnimi kadri gledalcu ponuditi širok spekter dogajanja, vse od raznolike scenografije do bližnjih planov, v katerih vidimo obrazno mimiko, vendar pa tudi najboljša montaža posnetkov ne more nadomestiti občutka, ki ga gledalci občutimo na lastni koži, ko predstavo gledamo »zares«, v živo.

Rečem lahko le, da je predstava Ta obraz moderna drama z modernimi problemi za moderno družbo. Prikazuje tabu za tabujem, vse od pretirano intimnega odnosa matere s sinom in njene težave z alkoholizmom do najstniškega nasilja med dekleti, neurejenih socialnih razmer, ob tem pa odpira mnogo vprašanj: ali si lahko kdaj ”zares od koga” oz. ali si človek lahko lasti drugega človeka ali pa vsaj njun odnos. Ali si lahko izključno lastiš samo samega sebe.