9. 3. 2022 / Recenzija
Neža je mlada nadobudna umetnica in aktivistka, ki obožuje kavo in gledališče. Leta 2020 je zaključila Srednjo vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija - dramsko gledališka smer. Verjame v skupnost in v boljši jutri. S pomočjo pisane besede poskuša reflektirati zunanji svet in ga na ta način približati predvsem sebi.

Party

Besedilo: Sally Potter
Režiser: Ivica Buljan
Dramaturginja: Mojca Kranjc
Scenograf: Mark Požlep
Kostumografinja: Ana Savić Gecan
Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar
Lektor: Arko
Oblikovalca svetlobe in videa: son:DA, Toni Soprano Meneglejte
Asistent režiserja: Aljoša Živadinov Zupančič
Asistentka dramaturginje: Manca Sevšek Majeršič
Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek
Igrajo: Nataša Barbara Gračner, Marko Mandić, Polona Juh, Igor Samobor, Zvezdana Mlakar, Saša Pavlin Stošić, Timon Šturbej
Datum premiere: 26. 1. 2022, SNG Ljubljana
Datum ogleda: 10. 2. 2022, SNG Ljubljana

Naslov predstave Party, britanske režiserke Sally Potter, že pred samim začetkom v gledalcu zbudi vprašanje, čemu je naslov obdržal svoj originalen angleški izraz, čeprav imamo v slovenščini za to lepo besedo – zabava. Sprva se morda zdi, da je bila takšna odločitev naključna, a nekje na sredini predstave postane jasno, da ne naslavlja samo slavja, ki se odvija v ospredju, temveč je zadeva večplastna. 

Beseda party ima v angleškem jeziku več pomenov. Eden izmed njih je tudi »political party«, čemur pri nas pravimo politična partija oz. stranka. Vsekakor gre za predstavo, ki v sebi nosi močno politično noto. Ne gre samo za praznovanje, ki ga priredi novoizvoljena ministrica za zdravje, Janet (Nataša Barbara Gračner), vendar med samimi vrsticami besedila skriva neokrnjen diskurz članov nekakšne metafizične politične partije, njihove medsebojne odnose, skrivnosti in težave, s katerimi se soočajo na osebni ravni. Gre za besedilo, ki je spisano precej dinamično in se dotika tem, kakršne pričakujemo v krogu izobraženih, razgledanih in artikuliranih oseb z jasnimi stališči glede politike, zdravstvene krize, demokracije in feminizma.

Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)

Čeprav se liki med seboj poznajo že dlje časa in naj bi gojili trdno prijateljstvo, so odnosi med njimi ukrivljeni kakor popačeno ogledalo. Delujejo malenkost grenkobno, malodušno in zelo nepristno. Topli objemi in pozdravi ob snidenju izpadejo prisiljeni. Začuda ustvarjajo zelo neroden vtis, med njimi prevladuje »small talk« in tukaj bi lahko rekli, da gre v samem besedilu za močan poudarek realizma, ki, morda celo malo preveč, potencira grotesknost tovrstnih srečanj. Komičnost in motnjo okornemu začetku zabave daje neprestano zvonenje telefona in Janetino kontinuirano zahvaljevanje čestitkam. Racionalno in kultivirano druženje šele nekje na sredini predstave preglasijo emocije, ko Janetin mož Bill (Marko Mandić) v svoji opitosti izbere prav ženino zabavo za razkritje tega, da je na smrt bolan, da se želi ločiti in za češnjo na vrhu smetane še pove, da jo že eno leto vara z njeno sodelavko. Napetost narašča in nadaljnji razvoj dogodkov, nova razkritja in spoznanja o krhkosti navidez še tako trdnih odnosov in močnih zavezništev dosežejo vrh v nepričakovanem finalnem obratu, ki razkrije najbolj frustrirajočo skrivnost.

Vsakemu izmed likov lahko zelo hitro pripišemo alinejo, ki določa njegovo glavno karakteristiko. To je bilo pravzaprav tudi storjeno s pomočjo scenografije (scenograf: Mark Požlep), saj je v ozadju ves čas prižgano platno, na katerem je bilo projeciranih več kamer, ki so dogajanje snemale v živo, občasno pa so se zvrstili tudi razni opisi. Iz projiciranega besedila je gledalec na hitro dobil vpogled v ozadje določenega lika in si s tem tudi lažje interpretiral njihovo obnašanje. Bližnji kadri, ki so bili vidni v ozadju, so delovali kot nekakšni zamrznjeni trenutki v času, kakor premikajoče fotografije minimalnih podrobnosti, ki so dajale občutek neprekinjenega opazovanja. Igralci so bili na odru prisotni ves čas in ob vsakem na novo izpostavljenem problemu, ki se je dotikal enega izmed njih, je to ustvarjalo iluzijo, da so vsi ves čas v središču dogajanja. 

Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)

V svoji vlogi je vsekakor navdušila Nataša Barbara Gračner, saj je v vlogo Janet vstopila predano, delovala je pristno, pokazala ravno pravo mero kaotičnosti, skratka, ponovno je potrdila kilometrino poklica, ki ga naravnost obvlada in zato lahko upravičeno rečemo, da je med vsemi najbolj izstopala. Poleg nje je vredno izpostaviti tudi igro Polone Juh, ki je imela zelo posrečen lik, s katerim si je lahko dovolila odprtosti in razbremenjenosti, saj je z neokrnjenim cinizmom dogajanje bolj komentirala, kot pa v njem participirala. V tem je igralka delovala iskreno in s svojim pristopom do vloge, ki je odzvanjal veliko entuziazma, v dvorano prinesla smeh in zadržane vzdihljaje. Nekoliko togo se je svoje vloge lotil Igor Samobor, ki je dajal vtis, da bi vlogi zdravilca lahko dodal še več globine, ga v njegovih duhovnih prepričanjih bolj potenciral in si tudi dovolil v tem postati še bolj grotesken. Posledično bi tudi odnos, ki ga je vseskozi ustvarjal s soigralčevim likom Billom (Marko Mandić), postal enakovredno navzkrižen. Tako pa je v svojem ekstremu pretehtal Mandić, ki je v opitosti od alkohola, zaradi spoznanja (o smrtonosni bolezni) ter golega realizma, našel zlato sredino ter nam na oder postavil sliko starejšega moškega, ki odločno sledi rdeči niti eksistencialne krize. Doživljanje stiske pa ni bilo izraženo le iz njegove strani, temveč so se tega posluževali še trije liki, ki so jih upodabljali Zvezdana Mlakar, Saša Pavlin Stošić ter Timon Šturbej. Pavlin Stošić in Šturbej se vidno uvrščata v mlajšo generacijo igralcev Drame, zato jima upravičeno lahko pripišemo malenkost negotovosti in potrebo po uveljavitvi kot igralcev. To se kaže predvsem v močno potencirani igri, tudi na mestih, ko le-ta ni potrebna, in zato izpade nekoliko moteča. Veliko bolj vešča v nihanju med ekstremom in avtentičnostjo se je tako v zadnji trojici kazala Zvezdana Mlakar, kateri pa bi kljub prehojeni poti igralske kariere lahko priznali na trenutke malenkost rigidnosti. 

Kljub vsemu je Buljan vse skupaj povezal v čvrsto celoto. Ironično pri tem je, da je bila scena postavljena na razdrobljene dvignjene ploskve in vsak prostor je bil od drugega ločen s preduhom. Tako je gledalec pravzaprav opazoval ločene kvadratke, v katerih se je dogajanje odvijalo, simultano pa je ta vpogled lahko spremljal tudi na projekciji in pri tem se je zdelo, da je v njih lahko videl bolj podrobne elemente. Odločitev za ta live stream pa bi prav tako lahko povezali s prvotno omenjeno tezo, da pri uprizoritvi ne gre le za zabavo, temveč tudi za obliko politične partije, ki je posredno (skozi kamere) predstavljena fiktivni javnosti, ki pa ne vidi cele slike – vendar samo nekaj kanalov.

Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)

Sama predstava ne ponuja ničesar novega v gledaliških vodah. Lahko bi celo rekli, da gre za predstavo, v kateri nastopi smetana slovenske gledališke scene, ki pričakovano ne razočara. Ključna stvar uprizoritve je, bolj kot vse drugo, vsebina njenega besedila, saj kljub osebnim zapletom likov odzvanja in naslavlja zelo aktualno politično problematiko (tudi) na slovenskem ozemlju, in sicer zavzemanje za dobrobit ljudstva. Predstava preizprašuje povezave med resničnim dogajanjem ter sporočilom, ki ga posredno razberemo. Čeprav na videz ločuje osebne stiske od formalnih dolžnosti, se v njenem besedilu skrivajo gradniki, ki ju med seboj povezujejo. Tako gledalec dvorano lahko zapusti z vprašanji, kot so: ali res zaključiš službo in pozabiš na vse skupaj, ko odzvoni ura? Ali res obstaja tisti drugi jaz, ki te loči od tega kar počneš 40 ur na teden? Ali lahko delaš za dobro ljudi in pri tem ne podležeš izkoriščanju pozicije moči?  Kaj nam ponujajo novodobni mediji in kako se odločiti, komu in kaj verjeti?

Vprašanja demokracije, večne resnice, zvestobe in ljubezni so teme, v katerih občinstvo  prepozna ogledalo, se preko njih povezuje v skupnost ter uči, da nad njo nikoli ne sme obupati. Predstava je vsekakor nastala ob pravem času, na pravem mestu. Zgolj upamo lahko, da si bodo ogled privoščili ljudje na pozicijah moči, medtem ko se veselimo »partya«, ki nas čaka 24. aprila.

Sally Potter: PARTY (režija: Ivica Buljan)

Lektura: Zala Vidic

                                                                                                         
Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)
Party (Foto: Peter Uhan)