koda L

Ljubljanska opera je v tej sezoni predstavila avtorski projekt koda L, katere avtor glasbe je slovenski skladatelj Milko Lazar. Delo, ki ga je navdahnilo besedilo Rolanda Barthesa Fragmenti ljubezenskega diskurza, raziskuje mite, arhetipe in filozofijo ljubezni. V operi spremljamo devet fragmentov, ki se močno opirajo na posamezna poglavja Barthesovega diskurza in obravnavajo različne gradnike in poglede na ljubezen. Izbrani naslovi fragmentov in definicije gradnikov ljubezni, ki jih Barthes postavi na čelo vsakega obravnavanega poglavja, so pretvorjeni v libreto, pri čemer je vsak izbrani fragment obravnavan v svojem prizoru. To, da si je Milko Lazar, skupaj z ekipo ljubljanske Opere, zadal tako zahteven projekt, kot je adaptacija teoretskega besedila v sicer klasično umetnostno zvrst, si vsekakor zasluži občudovanje, saj se izvirnost dela ne kaže samo v selekciji obravnavane tematike, temveč tudi v sami postavitvi, ki se poslužuje sodobnih tehnik kot so projekcije in svetloba. Z njihovo pomočjo se režiser igra z dimenzionalnostjo in dinamiko, ki vplivata na gledalčevo percepcijo predstave – predvsem na percepcijo intime v ljubezni.

Nastopajoči v predstavi si vsekakor zaslužijo vse pohvale, saj so svoje delo opravili uigrano in kvalitetno in so se med nastopom odlično dopolnjevali, pri čemer so skozi celotno predstavo držali tako pevsko kot tudi igralsko interpretacijo na visokem nivoju, saj so bili tudi pevsko najzahtevnejši deli odpeti natančno in interpretirani doživeto. Njihova naloga je bila nadvse zahtevna, saj gre pri kodi L za atonalno in izrazito moderno klasično glasbo, ki večino časa nima oprijemljive melodije, na katero bi se pevci lahko naslanjali pri svoji interpretaciji. Skozi sicer zelo dramatično in na čase temačno vzdušje, s katerim je režiser predstave Rocc, sicer že zaznamoval svoje prejšnje operne postavitve (pri čemer lahko izpostavim predvsem Deseto hči, pri kateri je že sodeloval z Milkom Lazarjem in po estetski plati najbolj spominja na kodo L), so po Barthesovih sicer med seboj slabše povezanih fragmentih vodili odlični solisti od katerih težko izpostavimo le enega.

Vsebinsko najbolj zanimiva fragmenta opere sta bila Arhetip, v katerem je blestela Urška Arlič Gololičič in Romantični mit, v katerega se je poglobil Robert Vrčon. Urška Alič Gololičič v svojem fragmentu pripoveduje o položaju ženske, ki jo je prizadela večtisočletna vladavina patriarhata. V svojem petju nas popelje skozi žensko individualno dojemanje samih sebe, pri čemer se posveča predvsem čustvovanju ženske v običajno podrejeni vlogi. Arhetip tako gledalcu omogoča doživet vstop v psihologijo ženske, pri katerem se zelo dramatična glasba doživljajsko izkustvo samo stopnjujeta do konca fragmenta. Fragment se začne z ženskim tekom, ki si ga lahko razlagamo kot tek skozi zgodovino ali pa kot beg pred zakoreninjeno normo patriarhalnega sveta. Solistka nam kasneje opiše svoja čustva, ki izhajajo iz čakanja: čakanja na vrnitev svojega ljubega in čakanja na vrnitev k svoji pravi identiteti, torej k realizaciji sebe kot samostojnega subjekta. Protipol Arhetipu pa predstavlja Romantični mit, skozi katerega nas odlično popelje Robert Vrčon. Fragment govori o arhetipu moškega, ki ga je zahodni svet stoletja dojemal kot mit Goethejevega Wertherja. Romantično, upajočo in hrepenečo podobo Vrčor poudari s konstantnim, resnim ponavljanjem stavka: »Jaz sem Werther.« s čimer v to trditev zaseje dvom in gledalca spodbudi k prevpraševanju o podobi moškega v sodobni družbi.

Čeprav vsebinsko fragmenti obravnavajo zelo različne sklope razmišljanja o ljubezni, lahko pri vseh potegnemo jasno vzporednico, ki govori o tem, da ni v ljubezni nič absolutno. Predstava nas spodbuja k dvomom in pred nami slika dinamično podobo ljubezni, ki jo atonalnost, hiter in spreminjajoči se ritem ter gibljive projekcije še poudarjajo. Sam izbor fragmentov je raznolik, vsebinsko pa obravnava najbolj zanimive dele Diskurza, ki pa se vsebinsko ne pretakajo drug v drugega, temveč vsak fragment predstavlja svojo zaokroženo celoto, zaradi česar delujejo odrezano (s čimer je njihova fragmentarnost še dodatno poudarjena) gledalec pa s pomočjo izredno natančno in poglobljeno zastavljenega programskega lista dele med seboj z lahkoto ločuje. Fragmenti, četudi jih vsebinsko lahko obravnavamo ločeno, med seboj povezuje ideja o nestanovitnosti, dinamiki in nesigurnosti v ljubezni. Izbor dotičnih Barthesovih fragmentov je sicer ustrezen, saj gledalcu ponudi veliko iztočnic za razmišljanje o tem kako razumemo idejo ljubezni in kaj vpliva na našo percepcijo le-te. Poudarjanje negotovosti, dvomov in nestanovitnosti je skupna točka vseh fragmentov in poleg scene edini element, ki fragmente povezuje med seboj.

Ključno vlogo pri slikanju spreminjajoče se podobe ljubezni pa ima zagotovo nadvse impresivna scenografija, ki jo je zasnoval režiser predstave Rocc. Sicer preprosta scena, sestavljena le iz nekaj stolov, na katerih sedijo solisti, s pomočjo dinamičnih projekcij gledalcu močno pomaga pri razumevanju opere in služi kot izredno pomemben člen pri slikanju dogajalnega kraja in predvsem čustev nastopajočih. Projekcije na sicer prosojnih platnih pomagata ustvarjati misteriozno vzdušje dinamičnih fragmentov, ki jih še dodatno dopolnjuje do popolnosti oblikovana svetloba (Jasmin Šehić), ki slika nianse v dojemanju pojma intime, predvsem pa si z njo režiser pomaga pri vzpostavljanju kontrasta med javnim in intimnim: torej tistim, kar se kaže kot posledica zunanjih dejavnikov (družbene norme, arhetipi, miti) in tistim kar subjekt dejansko čuti. Prav ta odlična uigranost glasbe, svetlobe, petja in scenografije tvori popolno dinamično celoto, ki gledalcu ponuja dokaj jasno interpretacijo fragmentov, ki pripomorejo k lažjemu razumevanju opere.

Žal moram spregovoriti tudi o gledalčevem pristopu k dotični operi, saj Lazar pred gledalca postavlja resnično zahtevno delo, ki od njega terja vso pozornost in zbranost. V svoji, sicer kratki operi (traja le uro in pol), se posveča izrazito zahtevni teoretični snovi, ki je večini gledalcem neznana in jim lahko predstavlja težave v razumevanju dela. Občinstvu, ki je sicer vajeno klasičnih oper kot so Carmen, La Traviata in Rigoletto, celoten koncept moderne opere morda lahko predstavlja pretežek zalogaj, kar se je čutilo tudi pri nekaterih obiskovalcih v dvorani, ki so med samo predstavo težko sledili predstavi in ji niso posvečali pozornosti. Prav tako se je potrebno zavedati, da gre za moderno opero, ki je atonalna, brez lahkotne in poslušljive melodije, kar lahko gledalcu predstavlja velik izziv, saj od poslušalca zahteva več napora pri razumevanju opere. Veliko težavo pri samem razumevanju opere, kljub odlično zastavljenemu programskemu listu, pa predstavlja izbira Barthesovega teksta, za katerega si upam trditi veliki večini publike ostaja dokaj neznan. Kot primer naj izpostavim zbor, ki na začetku niza le različne francoske izraze, za katere gledalec, naznanjen z Barthesovim tekstom ne razume, zakaj so v francoščini, niti ne, da gre v sami razpravi pravzaprav  za uvodne termine posameznih poglavij in napovedujejo tematiko sledečega diskurza določenega poglavja. Četudi gledalec vsaj pozna Barthesove Fragmente ljubezenskega diskurza pa to ne jamči, da bo predstavo v celoti razumel, saj je na določenih mestih pozornost namenjena nekaterim bolj ali manj neznatnim podrobnostim, ki jih nekdo, ki teksta ne pozna zares natančno s težavo umesti v kontekst. Razumevanje, gledalcu sicer olajšuje prav fragmentarna zasnova same opere in zares izčrpen programski list v katerem so vsi izbrani fragmenti razloženi dovolj dobro, da gledalec približno razume dogajanje na odru, a za razumevanje celotnega konteksta opere menim, da je nujno vsaj bežno poznavanje originalnega besedila, saj le na ta način gledalec v celoti razume tako libreto, kot celotno idejno zasnovo projekta. Sicer lahko kodo L primerjamo z Deseto hčerjo iz leta 2015, v kateri sta prav tako skupaj sodelovala Rocc in Milko Lazar, vendar je v koda L, v primerjavi z Deseto hčerjo precej bolj težavna za razumevanje in interpretacijo. Pri Deseti hčeri je zgodba gledalcu kolikor toliko poznana, kontinuirana in precej lažja za sledenje in razumevanje, medtem ko gre pri kodi L predvsem za skupek odlomkov javnosti dokaj nepoznanega besedila, ki bolj kot ne otežuje samo razumevanje.

Gledalcu, ki ne razume glasbenih značilnosti moderne klasične glasbe (kot je na primer atonalnost in razdrobljenost melodije) in Barthesovega Diskurza, opera tako predstavlja zelo zmeden skupek različnih, med seboj vsebinsko slabo povezanih elementov, pri katerih je težko ujeti kontekst in bistvo predstave, gledalec pa bo predstavo verjetno zapustil zelo razočaran, saj bo razumel bore malo. Milko Lazar v svoji operi koda L ruši tradicionalne predstave o tem, kako naj bi operno delo izgledalo in zvenelo. Prav zaradi svoje nekonvencionalnosti, zahteva koda L tudi nekonvencionalnega poslušalca, ki se bo ob gledanju zavedal, da ima pred seboj izvirno mojstrovino, ki se niti ne trudi zliti s klasičnim opernim kalupom. Če zgoraj navedene dejavnike obiskovalec, ki pozna Barthesovo besedilo, vzame obzir in se ogleda predstave loti brez predsodkov, se mu obeta ura in pol odlične predstave, z jasnim in do potankosti zastavljenim konceptom, medtem ko zapriseženim ljubiteljem klasičnih oper v izogib razočaranju, ogled kode L raje odsvetujem.