7. 1. 2020 / Oder / Recenzija

Grmače

Avtor: Dane Zajc 
Odrska priredba: Tibor Hrs Pandur, Nina Rajić Kranjac 
Režiserka: Nina Rajić Kranjac 
Dramaturg: Tibor Hrs Pandur 
Scenografka: Urša Vidic 
Kostumografka: Marina Sremac 
Skladatelj: Branko Rožman 
Lektorica: Mojca Marič 
Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel 
Igrajo: Vladimir Vlaškalić, Benjamin Krnetić, Nejc Cijan Garlatti,
Žan Koprivnik, Matevž Biber, Nataša Matjašec Rošker, Liza
Marijina, Gorazd Žilavec 
Kvartet konservatorija za glasbo in balet Maribor: Urban Erker,
Matic Kavcl, Nik Zendzianowsky, Domen Baša

Prva letošnja premiera Mariborske drame, ki je decembra gostovala na odru ljubljanske SNG Drama, pod režijsko taktirko Nine Rajić Kranjac predstavlja sodobno reinterpretacijo Zajčeve poetične drame Grmače. Grmače danes skušajo z večih zornih kotov razplastiti in razširiti osnovno dramsko gonilo predloge, ki je vezano na odnos med očetom in sinom ter med njiju postavlja »grunt« kot jedro medgeneracijskega spora ter razpada osnovne družinske celice, pridruženega z znanim mitom o Zlatorogu. Situirane v plemensko skupnost, skrito pod mogočno goro, so Grmače nadaljevanje vzpostavljene poetike Nine Rajić Kranjac, ki uprizoritev oblikuje z močnim ritmovnim poudarkom v izmenjavanju spektakelskih vizualnih impresij z vdori potujitvenega značaja in minimalistično zasnovanimi prizori intimnega značaja. Zgodba o življenju majhne skupnosti, začarane v smrtonosni krog, ki ga skuša razdreti skupina mladih akterjev, že v svoji ekspoziciji nastavi subtilno politično branje, ki se upira plakativnim parolam, temveč svoj angažma išče v gostem podtekstu in odprtostjo za metagledališko branje predstave. Zaviti v meglico Zajčeve temačne poezije se izigravajo odnosi majhne skupnosti in njenih patološko bližnjih odnosov, ki se utemeljujejo tudi na krvavi tradiciji, in ta poezija je v svoji metaforiki zelo hitro zelo blizu naše stvarnosti, četudi to dejstvo nikoli ni neposredno izrečeno (razen morda, ko Grmače tik pred koncem obišče televizija, da bi pripravila prispevek o žalostnem opustošenem kraju, popolnoma tujem naši domači zemlji).

Grmače. Foto: Damjan Švarc

V uprizoritev nas uvede, jo sklene in gledalca skoznjo pelje Gospa smrt, kakor je opredeljen lik Lize Marijina, ki deluje kot »master of ceremony« ob spremljavi kvarteta glasbenikov, ki ga sestavljajo Urban Erker, Matic Kavcl, Nik Zendzianowsky in Domen Baša. Ta kvartet je gradnik vaške atmosfere, spet drugič podporni steber ambienta vojne in takoj v naslednjem trenutku ironičen komentar na dogajanje. Smrt pa je nema priča, stvariteljica situaciji, pikra komentatorka, ki obenem drži v rokah vse niti, a hkrati ostaja pasivna opazovalka, ki večkrat izbere muzanje namesto aktivnega poseganja v potek dogodkov. V tem Liza Marijina nastavi igralski izraz, ki odlikuje to uprizoritev, razpet med vzvišeno poezijo in kruto stvarnostjo. Resnično lahko to dvojnost gledalec išče v čisto vsakem akterju, kar odrska priredba na večih mestih podčrtuje oziroma poglablja s ponavljanjem prizorov oziroma s spuščanjem gledalca v notranji doživljaj posameznih dramskih oseb (dramaturgija Tibor Hrs Pandur). Če smrt neprestano v sebi nosi dvojnost, je glavni junak tisti, ki nas popelje na popotovanje med obema poloma (tako v igralski kreaciji, kakor tudi v zgodbi). Jur v interpretaciji Benjamina Krnetića je tako jasno usidran v svojo vlogo podrejenega sina, ki postopoma išče pot k emancipaciji, pri čemer se ne ustavi v tem, temveč poseže tudi v onostranstvo. Če je po svoji smrti, oblit z zlato poltjo sam svoj zlatorog, neodtujljiv poetičnim besedam Daneta Zajca, se s stvarnostjo še vedno srečuje v performativni drži, ki jo drži predvsem v svojih monologih. Na drugi strani je Andraž Vladimirja Vlaškalića, arhetip opitega strogega in konzervativnega očeta, usidran v ostro podalpsko pokrajino, ki jo predira z neverjetnim obvladovanjem jezika in resnično mojstrskim podajanjem Zajčevih replik. V notranjih svetovih se razprostirajo Matija (Nejc Cijan Garlatti), Kolomč (Žan Koprivnik) in Sevšek (Matevž Biber), ki navkljub svoji označbi negativnih likov, za katere se na začetku zdi, da so manipulativne sile, ki skušajo izigrati ubogega Jura in katerih edino gonilo je sla po denarju, gledalca pripeljejo do točke razumevanja njihovih lastnih stisk, ki vodijo dejanja. Tudi ta skupina, ki naj bi portretirala tiste najnižje pripadnike družbe, v sebi drži stiske in jasno utemeljene razloge za svoje delovanje, ki je, četudi mestoma skrajno, logičen rezultat družbenih okoliščin. To je morda še najbolj jasno razvidno v prizoru sodišča, kjer se zgodi uprizoritveni obrat v postopku uprizarjanja smrti Jurjevih prijateljev. Na sojenju so odvržene maske likov in liki sami in kar ostane, so skrušene podobe ljudi, ki skušajo na vsak način preprečiti trohnjenje v neprijaznem okolju. Na sodišču vlogo sodnice prevzame Potovka Nataša Matjašec Rošker, ki v svoji funkciji pelje najbolj lirično držo v uprizoritvi. Vendar Grmače niso pravljične, temveč v besedi Nataše Matjašec Rošker zazvenijo temačno in okrutno, torej zajčevske v atmosferi. Kontrapunkt lirični Potovki pa izpelje Polona (Minca Lorenci), ki že s svojim vstopom in naprej nastopom izpelje popolno prizemljitev odrskega dogajanja. Minca Lorenci je silovita v igranju s svojo vlogo neveste, v odpiranju ženskega vprašanja in jasnem pozicioniranju do problematike lika ženske, kjer se zdi nujno dokončno zakoličiti in odpraviti neenakopravnost (njen »tiho, jaz zdaj govorim« je na gostovanju v Ljubljani doživel aplavz na odprti sceni). Polona tako vsekakor ni žrtev oziroma to več ne bo (motiv, ki to jasno ilustrira, se najde v ponavljujoči se repliki: »daj to roko stran«), temveč je nosilka uvida v kaotično vojno stanje in uničenje, ki ga producira. Kot taka iz njega tudi skuša izstopiti, pri čemer sicer skrušena obsedi, a se tudi v tem ne zdi premagana. Paleti tragiških figur se pridružuje komični kontrapunkt v liku Laha Gorazda Žilavca, ki kot osovraženi tujec postane edino stičišče, okrog katerega se lahko zbere grmaška skupnost. Tekajoč po odru relativizira in razelektruje, s čimer še bolj jasno podčrtuje tragični ton propadujoče skupnosti.

Grmače. Foto: Damjan Švarc

Da je v tragediji najbolj nujna komedija, v solzah najbolj nujen smeh in v vsej resnosti najbolj potrebni ironija in distanca, je stališče, ki ga Rajić zelo jasno zavezema v vseh svojih uprizoritvah. Tako se Lahu pridružuje kopica miniaturk, prizorov, ki ne dovoljujejo, da bi se gledalec potopil v dramsko dogajanje do te mere, da bi pri tem pozabil na stvarnost, ki jo sam živi. Za vsako čarobno vizijo prihodnosti obstaja vojna, za vsako vizualno impresijo obstaja spodmik iluzije in ozaveščanje odrskih mehanizmov, ki jo omogočajo. Močnim igralskim nastopom se pridružuje tudi izvrstno sodelovanje drugih soustvarjalcev. Na prvem mestu je tu gotovo scenografka Urša Vidic, stalna sodelavka Nine Rajić, ki prostor Grmač oblikuje minimalistično, a izrazito dinamično ter ga naravno spaja z režijskimi strategijami. Posebej je treba izpostaviti ravno ta občutek za dinamiko, ki odlikuje odmerjanje ritma uprizoritve (na točki, ko se zdi, da je avto na odru izvedel vse, kar bi lahko gledalec pričakoval, se mu kot scenskemu elementu predstava odpove; podobno natančno je odmerjen prizor postavljanja mlaja ter zadnja slika v uprizoritvi, kjer se v globini odru uprostori špičasto kamenje in okostje Andraževe hiše, s streho katere je moral nahraniti svojo živino). Impresiven vizualen značaj uprizoritve, katere gradniki vseeno ostajajo na prvi pogled minimalni scenografski izrazi, dopolnjuje tudi izjemno jasna atmosferska osvetlitev Boruta Bučinela, ki v svoji dinamičnosti v ničemer ne zaostaja za scenograskimi obrati. Izrazito močan gradnik sveta je tudi kostumska podoba Marine Sremac, ki se poigrava tako s klišejskimi cunjami odvržene skupnosti (trenirke, cape in širok nabor oprav, ki si jih nadene Gospa Smrt), kakor tudi z ljudsko motiviko, ki se vnaša skozi slamnato opravo na jurjevanju ter neimenovanimi maskami – duhovi narave, ki nevidno plujejo med dogajanjem. Skladatelj Branko Rožman spaja v živo odigrano glasbo z avtorsko, kakor tudi z uporabo izbora glasbe (na Grmačah tako med drugim odzvanjajo tudi Janis Joplin, Laibachi in Gangster’s Paradise). Žanrsko raznolik značaj zvočne podobe se vpenja v vizualno, podkrepuje dogajanje na odru. Gostota uprizoritvenega dogajanja pa mestoma otežuje celovito spremljanje, saj se dogaja enostavno preveč, da bi gledalec lahko vse skupaj zajel v enem samem ogledu, pri čemer je sledenje besedilu oteženo v neprestanem izmenjavanju med govorom na mikrofone in brez. Na mestih, kjer morda umanjka razumevanje, pa nastopi močna emocija, kjer Rajić Kranjac spaja tako igralske kakor neigralske elemente ter ustvarja predstavo, ki jo je skorajda nemogoče obnoviti, a prav tako težko pozabiti.

Grmače. Foto: Damjan Švarc

Kakor se Jur poda na drugo stran, v metafizične prostore, se zdi, da tudi uprizoritev ne cilja na to, da bi se vanjo podajali popolnoma razumsko, temveč veliko bolj izkustveno. V tem se postavlja kot vrtoglavo doživetje, v katerem ne umanjka ničesar. Ključna kvaliteta Grmač pa je ravno v tem, da ta uprizoritveni vlakec smrti postavlja na močne vsebinske temelje, na katerih se v središče pozornosti postavlja posameznikova svoboda, želja po spremembi in preizpraševanje samih možnosti izhoda iz tragedije, v katero smo do kolen zabredli. Kot omenjeno uvodoma v novi postavitvi Grmač ta vprašanja ne tangirajo le osnovnega dvojca Andraža in Jura, četudi sta oče in sin še vedno tista dominantna linija, preko katere spremljamo potek uprizoritve. Tokrat se Grmače ustavijo, ko je to potrebno, da opravijo s tradicijo, brezglavo zaletavostjo v prihodnost ali nepravično družbeno stvarnostjo. V tem Grmače niso toliko odgovor kot svarilo oziroma smerokaz, na nekem drugem nivoju pa dokaz o zanimivosti sicer repertoarno izjemno malozastopane poetične drame v zakladnici slovenske dramatike in njenih potencialih za dialog, ki ga vzpostavljajo z današnjim časom.

Grmače. Foto: Damjan Švarc