Dark Dinner / Temna večerja

Ogledano: Plesni Teater Ljubljana,  11. oktober 2019
Avtorstvo, koreografija in ples: Veronika Valdés
Soustvarjanje in ples: Jana Menger
Dramaturgija: Andreja Kopač
Glasba: Matevž Kolenc, Erik Satie - Gnossienne no.1
Video: Tomaž Gorkič
Vizualna podoba: Petra Veber
Tehnična podpora in izvedba: Aljaž Zaletel
Kreativna producentka: Katja Somrak
Produkcija: Plesni Teater Ljubljana 2019 – Avtorski opus
Koprodukcija: Vitkar zavod
Zahvala: Branko Potočan

Avtorica predstave Veronika Valdés (diplomantka Akademije za ples Ljubljana) in Jana Menger (magistrica Umetnosti giba na AGRFT UL) na podlagi uplesitve večerje kot socialnega dejanja, upodabljata različne dinamike medčloveških odnosov. Obe plesalki odlikuje izrazita fizičnost giba, ki se ob poskusu uprizoritve medosebnih mehanizmov prevečkrat sprevrže v robatost. Čutne finese giba so ob kompleksnejših srečanjih grobo zabrisane, ali pa izpadejo preveč umetno. Tako smo priča dvoumnemu pogovoru, ki se pokaže kot najjasnejši tam, kjer se najmanj misli.

Plesalki začneta dialog nemo in nepremično, v pol-temi. Vsaka stoji na svoji strani odra, ena obrnjena proti občinstvu, druga obrnjena proč. Gib se odpre s sočasnimi počasnimi podrsavajočimi koraki proti središču odra. Vzporedno približevanje in oddaljevanje, prežeče razbiranje namenov drugega pri plesalkah izpade preveč okorno. Poteze s stopali in dlanmi so drobne in neskladne, ob nekakšni gladiatorski opreznosti, ki s svojim naznanjanjem boja, veličine in grandioznih potez pritegne gledalca, se pokažejo kot odvečni okraski. Pričakujemo eksplozijo, dobimo kresničke. Vzpostavi pa se stabilna in bojevita dinamika predstave, ki nato večino časa narekuje tempo. Takoj po začetnem tipanju smo priča hitremu izmenjavanju iniciative spoznavanja. Plesalki v motrenju druga druge iz ene gibne kombinacije v drugo spreminjata poziciji. Upodobitveni spekter čustev pri obeh se zdi nasičen, spremembe medsebojne dinamike so gosto posejane, tako da je dialog podoben bodisi odnosu dveh izjemno nestanovitnih oseb, bodisi treningu izmenjave stališč, vadbi vživljanja v različne čustvene pozicije.

Uvodni ihtavi nedorečenosti sledi konfliktno spajanje pozicij. Plesalki se srečata na sredi odra in obrnjeni s hrbti, druga proti drugi, ponazarjata ustvarjanje skupnega gledišča. Segajoč prek svojega hrbta druga drugi gneteta obraz, si prisvajata lasišče druge, vrteč se okrog središča upodabljata prihajanje skupaj, srečanje pozicij, nasilno strinjanje. Njuno tesno stikanje je eno močnejših mest predstave. V tesnosti, neposrednosti, se njun gib, izpraznjen dimenzije pretvarjanja najjasneje izraža. V situaciji, kjer hkrati posegata druga v drugo in poskušata obvarovati sebe, kjer vzporedno delujeta nasilje in samovarovanje, ko gre najbolj zares, upodabljanje zažari.

Na sredi odra se pojavi projekcija vodne gladine, plesalki, s tem hipoma razsrediščeni in razvezani, zavzameta bolj previdno držo. Spoznali sta druga drugo, razbrali nesovražne namene, zdaj skupaj raziskujeta nenadno pojavnost, nenadni vdor tujega. Prej izrazito horizontalno gibanje, polno prežečih rok, se preseli v nižje ravnine, začenjamo videti skoke in dejavnejšo rabo tal. Na projekciji se začnejo prikazovati mimobežne ribje kosti, ki ponazarjajo predmete pogovora, ki jih ob večerji glodamo in si jih mečemo v obraz. V raziskovanju kulinaričnega prostora si plesalki venomer prihajata navzkriž, druga drugi očitata mnenja in poteze. Tuje jima ne postane domačno, upodobitev nelagodja ob neuspešnem poskušanju udomačenja pride lepo do izraza. Voda sama ostaja neizpeljana, ni jasno, ali predstavlja funkcijo Začetnega, izhodišče, podlago za živo dogajanje, ali bolj fugira predstavo, je sama sebi namen.

Nadaljevanje predstave je enigmatično. Vzdušje se naenkrat spremeni iz zloveščega in prežečega v hip-hop frajerstvo. Zabriše se smiselnost početja, ni več jasno, ali narativ ostaja notranje koherenten, ali smo priča razpustitvi v vsiljeno, nespontano naključnost. Po neučinkovitem bahaškem gibalnem izletu s temno-rumenima ohlapnima jaknama, plesalki zopet zaženeta dinamiko boja. Spet in spet se v sunkovitih odzivih poraja nezaupanje, prevpraševanje, pretresanje, zasledovanje. Vmesni skupni ležeči počitek in prenašanje trzljajev ene na drugo, nadaljuje linijo upodabljanja težaškega in napornega odnosa. V sklepnem delu predstave, ob soočenju z žlicama kot pripomočkoma, je upodobitev vsiljevanja sebe drugemu najbolj razvidna. Drug drugemu polagamo besede v usta, nepremišljeno in ihtavo, kar odnos sili k neravnovesju. Plesalki imata nekaj časa žlici v ustih, nekaj časa v rokah. Gibno izražena mnenja in namere se še vedno silovito krešejo, dokler ne prideta do sporazumnega miru, ko praznih rok in odprtih dlani odložita žlici v projekcijo vode ter se umakneta vsaka na svojo stran. Metaforično skleneta večerjo – pomijeta posodo.

Obe plesalki vseskozi dobro upodabljata čvrstost, odločnost posameznika, ki se dejavno spoprime s še tako težavno situacijo, ki mu jo predoči drugi ali svet. Njuna prezenca se žal občasno razvodeni, zaradi prepogostih menjav tempa in iniciative. Poziciji dominacije in podrejanja, na katerih se izmenjujeta, silovito krožita, kar iz konflikta, kjer gre za trk jasno zastopanih pozicij, občasno ustvari nejasno zmedo. Ob vsem dogajanju umanjka jasnost upodobljenega, ne v smislu dramske fiksacije vlog, temveč notranje konsistentnosti upodabljanja. Motivi hitrih, nenadnih sprememb v komunikaciji in relativna nadrobljenost predstave – okvirno 10 dejanj v 45 minutah – v gledalcu sprožajo občutke nedorečenosti. Predstava je zaradi nespretnega mešanja okvirnega narativa s pretiranim sproščanjem interpretativne niti za gledalca zahtevno spremljanje. Zdi se, da je bila odločitev, prepustiti dobršen del predstave gledalčevi interpretaciji, z jasno zastavljenim okvirjem opisa socialne interakcije, pretirana. Karakter predstave tudi po koncu ostaja nedefiniran. Gledalcu je postreženo z bojem, ki pritegne pozornost, a ta pozornost ne uspe najti svoje linije, zgolj kopico bolj in manj močnih točk.