Rdeče, ki te ljubim rdeče

Dogodek: Doktor Živago, dramski balet
Datum in kraj: 27. februar 2026, SNG Opera in balet Ljubljana
***
Glasba: Dmitrij Šostaković, Sergej, Rahmaninov, Alfred Šnitke, Peteris Vasks, Nikolaj Mjaskovski
Dirigent: Ayrton Desimpelaere
Odrska priredba romana: Jiří in Otto Bubeníček
Koreograf: Jiří Bubeníček
Scenograf in asistent koreografa: Otto Bubeníček
Kostumografka: Elsa Pavanel
Oblikovalec luči: Jaka Šimenc
Zborovodja: Željka Ulčnik Remic
Koncertni mojster: Gregor Traven

Če kaj ostaja brezčasni magnet za množice, so to tragične ljubezenske zgodbe. Romeo in Julija, Ana in Vronski, Elizabeth Bennet in gospod Darcy, Cathy in Heathcliff … Pogosta tragika njihovih zgodb, neusahljivost njihovih čustev in brezpogojna predanost ljubemu pripravijo množice, da vzdihujejo ob njihovih življenjskih zasukih, jih navdajajo z obupom in pogostokrat tudi željo, da bi tudi sami kdaj odigrali glavno vlogo v kakšni izmed tovrstnih ljubezenskih peripetij. In prav ena takih se je odvila tudi pred mojimi očmi (no, izvzemši, da sem si morala zaradi nerodne pozicije petega sedeža v ložah prvega reda večino predstave ogledovati pod 60-stopinjskim naklonom).

Jurij Živago (ki ga je utelesil Kenta Yamamoto) in Lara (katere vlogo je odplesala Nina Noč) se nedvomno uvrščata med velike ljubezenske pare. Njuna zgodba je bila popisana v kultnem romanu (in odplesana v baletni adaptaciji) Doktor Živago ruskega pisatelja Borisa Leonidoviča Pasternaka. Roman na ozadju zgodovinskega dogajanja med letoma 1910 in 1920, času, ko revolucija spreminja rusko družbo, riše ljubezenski trikotnik med zdravnikom in pesnikom Jurijem Živagom, njegovo ženo Tonjo (Taja Šarler Vogrin) in muzo Laro. Delo je prežeto z močno kritiko sovjetske oblasti, zaradi česar je moral Pasternak zavrniti tudi Nobelovo nagrado, knjiga pa je bila v takratni Sovjetski zvezi prepovedana vse do leta 1988. Jurij, razpet med dvema ženskama, tako skuša krmariti svoje ljubezensko (in nasploh osebno) življenje, ki ga okrnijo zgodovinski dogodki, ter intelektualni razvoj, ki ga ohranja skozi svojo poezijo. Roman naslavlja pisano plejado najrazličnejših vprašanj o ljubezni, (ne)sreči, umetnosti in osebni svobodi v primežu totalitarnega sistema.

Jiří in Otto Bubeníček, baletnika in koreografa, ki sta za ljubljansko Opero in balet priredila ta znameniti roman, sta si z njegovo adaptacijo okrog 600 strani dolge pripovedi vsekakor zadala precejšen zalogaj, saj večplastnost dogajanja, dolg seznam literarnih likov in precizen psihološki razvoj, tako značilen za rusko literarno krajino, po eni strani nudijo neusahljivo zakladnico možnih zornih kotov, hkrati pa s svojo obširno izbiro adaptatorja puščajo v precejšnji dilemi, kaj izpustiti in kaj postaviti v ospredje. S svojo priredbo sta tako ustvarila dramski balet, ki – vsaj po mojem mnenju – poskuša nasloviti vse: od represije komunističnega režima in njegovih posledic za osebne zgodbe, ljubezenske zdrahe, družinske dinamike in še kaj. Tako sta ustvarila dve uri in štirideset minut trajajoči dramski balet, ki se loteva mnogih (morda premnogih) tem hkrati.

Rdeča zavesa se odstre, ko nameščeni na sorazmerno udoben barski stol, tako tipičen za ložo, ugledamo prvi prizor (zavoljo ogromnega baročnega stebra razpolovljen, pa vendarle), ki je vse prej kot spodbuden in s svojo temačno barvno shemo nekako zastavlja intonacijo, ki se bo nadaljevala skozi celoten baletni ekspoze. Pogrebni sprevod, s popom na čelu, v ospredje postavlja užaloščena Jurija in Tonjo kot otroka, ki sta ju upodobila učenca Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, Lev Manu Susman in Indira Merlak. Začetna koreografija baletnikov je zelo surova, malodane lesena, vstop balerin jo sicer zaokroži, čeprav ne izniči vseprisotne okornosti, ki jo izbira dolgih in težkih kril balerin samo še potencira. Po mestu vihrajo Stalinove oprode, ki zganjajo teror nad malim človekom, pretepajo mimoidoče, rušijo vedrino in sejejo strah.

Prizor je kratek in ga po kratkem padcu črne zavese nadaljuje dogajanje v šiviljskem salonu, kjer mladenka Lara pomerja obleko, ki jo bo nosila na prihajajočem plesu. Rdeče krilo s črno, bleščečo čipko je naravnost razkošno in s pomočjo odboja svetlobe vzbuja posebno pozornost. V šiviljskem ateljeju šivilje neumorno krojijo obleke tudi za druge mladenke, ki se bodo udeležile prihajajočega dogodka, vzdušje je vedro, polno pričakovanja in evforije. Skupinski ples šivilj je izredno usklajen z natančno izvedbo in tonom, ki je v popolnem kontrastu s temačnim začetkom baleta. Tretji prizor nas popelje v enega izmed vrhuncev baleta, kjer se pred našimi očmi razpre oder v popolnoma drugačni preobleki. Pusta tla postanejo razkošna plesna dvorana s številnimi bleščečimi lestenci, plesalci v svetlečih se oblekah in orkestrom, ki je (nekoliko nekonvencionalno) v ozadju in tvori neprecenljivo čarobno kuliso. Plesni pari se zavrtijo v ritmih valčka, njihovi gibi usklajeni, koreografija mehka in tehnično dovršena. Kmalu po začetku dogajanja se plesu pridruži tudi Lara, sedaj napravljena v svojo živo rdečo obleko, na plesišče pa jo pospremi manipulativni moskovski odvetnik Viktor Komarovski (upodobil Filip Jurič).

Komarovski in Lara se po nekaj prerekanja (ki vključuje gestikulativno vstajanje in sedanje, veliko nakazovanja in druge telesne mimike) tudi sama zavrtita na plesišču v groteskni kakofoniji in ritmih Šostakovičevega valčka št. 2 (ki je izveden zelo solidno, z nekaj težavami v melodiji pihalne sekcije, če si dovolim nekaj pikolovskosti). Koreografski elementi zelo neposredno izrisujejo neskladje v njunem odnosu, v katerem Komarovski prevzema vlogo glavnega antagonista, prebrisanega in sebičnega moškega, čigar nadležna obsedenost z Laro veje iz vsake njegove kretnje. Med plesalcema ni nikakršne skladnosti, njun ples pa bolj kot na valček spominja na bojevanje, s čimer koreografija lepo odseva neenakost čustev plešočega para. Nina Noč je naletela na nekaj težav pri začetnih elementih, sicer pa je njen ples odlikovala neverjetna milina in preciznost.

Ples kar naenkrat prekine zbor delavcev (ki so, to moram poudariti, na tem mestu intonančno brezhibni). Ti vihrajo z ogromno rdečo zastavo in prepevajo, vendar jih zbrana moskovska smetana kmalu odpravi z nekaj prezirljivega smeha. Delavci ples zapustijo hipno, brez pravega razvojnega loka, malodane nasilno, rajanje pa se nadaljuje, kot da vdora popevajoče raje sploh nikoli ne bi bilo. Po hitri menjavi scene nato spremljamo delavce na ulici, katerih koreografija je robustna in zelo modernistična – bolj kot na balet spominja na moderni ali izrazni ples. Ulice so polne Stalinove vojske, ki pustoši po nič hudega slutečem ljudstvu, neugodnost situacije pa potencira tudi atonalna glasba, ki jo je – po njenih potezah sodeč – najverjetneje pripisati Alfredu Šnitki.

Medtem se Lara in Komarovski vrneta domov, kjer sledi lahkoten duet, nabit s čustvi, v ozadju pa je delno še vedno viden tudi orkester, ki tvori bogato kuliso. Koreografija je vse bolj čutna, dramatična in groba, kulminira pa za mizo, kjer sledi prepir med Komarovskim, Laro in Pašo Antipovim – Strelnikovim, kjer Komarovski poskuša Laro prisiliti v poroko s Pašo (kar mu v zadnji instanci tudi uspe). Trojica se prepira za (kar se bo kasneje izkazalo) zelo krhko starinsko mizo in s sunkovitimi gibi izrisuje razvnet konflikt ob spremljavi Rahmaninovega Preludija op. 3, št. 2 v cis-molu. Med dogajanjem se miza (ki jo plesalci vrtijo in pogumno premetavajo) izkaže za kolateralno škodo, saj ob koncu konflikta (predpostavljam, da nenačrtno) utrpi odpad predalnika, v katerem se skriva pištola. Kakor se je dramatično odvijala, se epizoda dramatično in temačno tudi zaključi, ko Komarovski na taisti mizi posili Laro. Ta po njegovem odhodu iz predala (ki je, kot vemo, zdaj na tleh) vzame pištolo. Ni ravno težavno sklepati, kaj se ji plete po glavi, ko jo zlovoljno ogleduje.

Po koncu prizora se zopet znajdemo v ambientalni plesni dvorani, katere številni elementi scenografije, ki jih je bilo treba prinesti na oder sorazmerno hitro po koncu prejšnjega prizora, so botrovali nekoliko zapoznelemu vstopu na oder (neskladju med začetkom glasbe in vstopom plesalcev). Tokrat spremljamo dogajanje božičnega plesa, tekom katerega so plesni pari na določene trenutke medsebojno precej neusklajeni. Solo baletnikov se ob tem izkaže za simbiotično ustreznejšega, z nekaj razpada pri piruetah. Vedro dogajanje preseka prihod Lare, ki usmeri pištolo v Komarovskega in ga ustreli v roko. Ta ne učaka tragične usode – nenazadnje njegov lik pooseblja oportunista, ki rusko revolucijo uspešno unovči za osebno korist. Prva polovica baleta se tako zaključi v kaotičnem tonu, ki gledalce pušča v negotovosti, kaj bi lahko sledilo po odmoru.

Po premoru sledi precejšnja poslastica za opazovalce – moški pevski zbor se namesti na drugi balkon, kjer (bolj ali manj točno) zapoje temačno melodijo. To bogati tenorski solo, ki bi intonačno morda zaslužil nekaj pripomb, a je bil sicer odpet z veliko mero pristnosti in robatosti, ki tudi ustrezno pospremlja dogajanje na odru. V drugem delu predstave smo priča času prve svetovne vojne, nečloveškim razmeram, revščini in vsesplošnemu trpljenju ruskega ljudstva. Drugi del se sicer zdi bolj kot na zgodovinsko dogajanje osredotočen na ljubezenski trikotnik. Med Laro in doktorjem Živagom se razplamti plamen v vrtincu vojaške bolnišnice, nakar sledimo njunemu spoznavnemu, previdno tipajočemu duetu, ki ga z lahkoto označim kot enega izmed koreografskih vrhuncev predstave. Kemija med plesalcema je očitna – oba solista sta izredno izrazna in precizna, z gibi se medsebojno dopolnjujeta in izrisujeta ganljivo ljubezensko zgodbo, pospremljeno z ravno prav otožno, romantično glasbo. Lara od na novo najdene ljubezni prevzetega doktorja Živaga kmalu zapusti, nakar Jurij Živago s solističnim vložkom popolno izrazi svojo ljubezensko agonijo.

Ljubezenska vez med Laro in Jurijem se razvije zelo hitro, saj v poplavi drugega dogajanja za daljše in psihološko preciznejše razvijanje čustev niti ni časa. Živago je kmalu razpet med Tonjo, svojo ženo in materjo svojega otroka, ter muzo in novo najdeno ljubeznijo Laro. Razpetost doseže vrhunec ob končnem duetu z Laro, ki se hkrati izkaže tudi za njuno poslednje slovo. Živago grožnji režima navkljub ne želi zapustiti Rusije, Laro in njunega nerojenega otroka pa pospremi iz države, da bi zagotovil njuno varnost. Tako se par odtrga drug od drugega, Lara pa odide s Komarovskim, ki ji pomaga ubežati režimu. V poslednjem prizoru Živago podleže srčnemu napadu in negiben obleži, medtem ko vsi liki njegovega življenja kot mesečniki tavajo mimo njega v mračni, zasneženi Moskvi.

Baletna adaptacija romana Doktor Živago se izkaže za čustveni vrtiljak, ki je vizualna paša za oči, hkrati pa neusahljiva zakladnica tematskih sklopov, ki se tekom predstave prepletajo, razpletajo in tvorijo tragično zgodbo o usodnosti zgodovine in ljubezenskega čustva. Na žalost pa se zdi, da sta si koreografa v želji vključitve vseh aspektov adaptiranega romana zadala preveč – prizori se menjajo prehitro za globljo razdelavo, odnosi med njimi pa so pogosto zbegani in brez vnaprejšnjega poznavanja zgodbe pogostokrat ne izčistijo povedanega. Sama menim, da bi se bilo morda bolj smiselno osredotočiti na le nekaj aspektov obsežnega romana in te razdelati nekoliko podrobneje. S tem bi predstava pridobila ne le na koreografski, temveč tudi na narativni teži.

Poleg čudovite scenografije in razkošnih kostumov kot eno največjih odlik predstave vsekakor velja omeniti koreografijo Jiříja Bubeníčka, ki s kretnjami pove znatno več, kot bi to zmogla katera koli vrstica dramskega besedila. Z menjavo umestitve orkestra in plesalcev (plesalci spredaj in orkester v ozadju) ustvarja čudovito kuliso, plesalce postavlja z odra v prostore gledalcev, s čimer pridobi na interaktivnosti. Izbira glasbe je čudovita in zavoljo svoje ustreznosti lepo podpira dogajanje na odru – je tragična, dramatična in čustveno nabita, kot je zgodba, ki ostaja del kolektivnega spomina in se upravičeno uvršča med najbolj ikonične ljubezenske usode.

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Arja Hojnik