Razpoka

Prevajalka: Vesna Hauschild
Režiser: Jan Krmelj
Dramaturginja: Petra Pogorevc
Scenograf: Lin Japelj
Avtor videa: Dorian Šilec Petek
Kostumografka: Brina Vidic
Avtorja glasbe: Val Fürst in Pavel Panon Raščan
Lektor: Martin Vrtačnik
Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos
Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš
Asistentka režiserja: Lučka Neža Peterlin
Igrali so: Ajda Smrekar, Diana Kolenc , Jernej Gašperin
Vodja predstave: Boris Kerč
Datum in kraj premiere: 26. oktober 2023, Mestno gledališče ljubljansko (MGL), Ljubljana
Datum in kraj ogleda: 16. november 2023, Mestno gledališče ljubljansko(MGL), Ljubljana

Kako izgleda zlagana realnost? Na prvi pogled to vprašanje deluje objektivno, a ni. Vsak izmed nas namreč živi v neki svoji realnosti, ki jo polnijo naše, lahko čisto samosvoje, interpretacije sveta. Mestno gledališče ljubljansko se je s predstavo Razpoka lotilo ene bolj zanimivih gledaliških uprizoritev, kar ne temelji zgolj na igri ali zgodbi, temveč za dejstvu, da avtorica Rrose Sélavy, sploh ne obstaja. Predstava o kateri govorim, ni bila nikoli niti napisana; v resnici gre za psihološki triler z naslovom Zanos angleške dramatičarke Lucy Kirkwood.

V dveh urah in pol je ta predstava odprla cel roman vprašanj, za odlično izpeljavo pa sta poskrbeli Ajda Smrekar in Diana Kolenc v vlogah Lucy Kirkwood  in Celeste Quilter, in pa Jernej Gašeprin kot Noah Quilter ter Boris Kerč v vlogi Vodje predstave. Vsi štirje so se izkazali v prepričljivem prikazu palete čustev. S svojo igro so zgodbo predstave naredili tako prepričljivo, da dokler nisem glavnih likov poskusil poiskati na internetu, sploh nisem vedel, da predstava ne prikazuje resničnih dogodkov.

Besedna zveza ˝nekaj čisto unikatnega˝, dobro opisuje, kar je bilo na odru prikazano. Predstava je bila na oder namreč postavljena kot mesto snemanja filma. To se je kazalo v sami odrski sceni, ki je bila postavljena iz kamer in druge filmske opreme, na sredini pa je bila miza, ob kateri sta večino časa sedela Lucy in vodja predstave. Prikaz kočljivih, intimnih, vsebin je bil zelo diskreten in natančno zasnovan. Ajda Smrekar v vlogi Lucy Kirkwood  je prikazovala zgodbo para Quilter z opisovanjem tistega, kar je lahko izbrskala, kot dramatičarka, o njunem umoru. S tem je konstantno prebijala četrto steno in govorila z gledalci. Veliko večino prizorov iz življenja para pa sta odigrala Jernej Gašperin in Diana Kolenc. Močna čustva so bila prikazana zelo dosledno, predvsem s spreminjanjem višine tona govora. Izbira preprostih oblačil, ki spominjajo na nekaj kar bi navadne človek imel oblečeno v vsakdanjem življenju, je logična, saj gledalcu pomaga pri poistovetenju z likoma.

Predstavljajte si, da vas nekdo neprestano opazuje. Vam prisluškuje, vas zasleduje in vas povrh vsega še ustrahuje . Noahu in Celeste, osrednjima likoma, si tega ni bilo treba samo predstavljati. Spoznala sta se popolnoma spontano, na zmenku na slepo leta 2011, že leto za tem, pa sta se vselila v skupno stanovanje. Na tem mestu deluje, kot da gre za neko zgodbo o idilični ljubezni. Vendar temu ni tako, njuna fabula pripoveduje nekaj veliko globljega od hihitanja in poljubčkov, na globljem nivoju prikazuje boj med posameznikom in oblastjo. Posameznik se upira vztrajnemu zatiranju s strani oblasti, kar je ena od tem, o kateri lahko govorimo vedno: Je brezčasna. Redkokdaj se zgodi, da bi oblasti popolnoma osrečile svoje državljane, ali pa jih sploh osrečile. Čeprav je Celeste dolgo opravljala delo medicinske sestre, ki ga je imela tako rada, je s časoma zaradi političnega zanosa, ki ga je delila s svojim možem, tudi ona aktivno začela ukvarjati z aktivizmom. Noahov aktivizem se je razvijal skozi čas, vse pa se je začelo s prebiranjem forumov in raznovrstnih spletnih portalov. Ker ni mogel dogajanja samo nemo opazovati, se je odločil za deljenje svojih stališč in tako zavrnil družbeno-ustaljeno konformistično držo. Začel je objavljati kratke videe, ki so se s časoma prelevili v idejo filma. Čeprav ga je žena v splošnem podpirala, ne bi rekel da Celeste ni bila kritična do nekaterih stališč, ki jih je imel. V teh trenutkih je njena kritika izzvala tudi prepir. Nanju je treba gledati kot na prijeten vsakdanji par, ki pa se je odločil da bo svojo skupno strast popeljal malo višje. Za Noaha in Celeste bi rekel, da sta definicija človeka s hrbtenico in to bi nadgradil s pohvala tega da sta z njo vztrajala. Kljub temu pa taka drža prinese marsikakšen negativen učinek: tu je le-ta bil prisluškovanje in poseganje v njuno zasebnost. V času ko je še vladal komunizem, je žal to bila realnost za marsikoga, ki je bil sumljiv. Žal ju je, kot mnogo drugih, takšna drža pognala v smrt.

Lucy Kirkwood je priznana mlada angleška dramatičarka in scenaristka. V predstavi se je spraševala, kot že povedano, o resničnosti. To vprašanje pa je v dramski tekst vpletla na konceptualni ravni. Krstno uprizoritev pa je Zanos doživel leta 2022 v Londonskem gledališču Royal Court. To gledališče ga je oglaševalo kot That is Not Who I Am avtorja Dava Davidsona. Kirkwood pred nas postavi predstavo v predstavi, skratka nekaj odličnega. Pokaže namreč, kaj vse lahko dosežemo z domišljijo in služi kot dokaz, kaj vse lahko storimo ljudje; ne pa tudi umetna inteligenca.

Uredila: Neva Accetto Vranac
Lektorirala: Uršula Gačnik