Rainer Werner Fassbinder: Grešni kozel
V nasprotju z večino gledaliških kritik, v katerih pogosto izpostavljamo aktualnost teme predstave, na kratko komentiramo, kako dobro je režiserju in ekipi uspelo, da je prepoznala potencial dramskega teksta in ga skozi prizmo današnjega časa razvila v celovito umetniško delo, se bomo pri Grešnem kozlu, zadnji uprizoritvi sezone 2016/2017 v Slovenskem mladinskem gledališču, pri aktualnem dogajanju zadržali nekoliko dlje. Prva drama genialnega nemškega gledališkega in filmskega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja, ki jo je v revolucionarnem letu 1968 postavil na oder Action-Theatra, danes namreč ni samo aktualna refleksija sodobne družbe, ampak skorajda do besede natančno povzema družbeno situacijo, v kateri smo se znašli v času begunske krize.
»Je sprememba nasilno dejanje? Ali je nasilno dejanje poskus preprečiti spremembo?« se sprašuje Fassbinder in bi se morali spraševati vsi, ki napadajo azilne centre, sodelujejo v protibegunskih protestih in se skrivajo za masko domoljubja, češ »tukaj smo doma mi in nihče drug.« Res je skrajno ironično, da do tovrstnih protestov prihaja ravno na našem območju, ki je zgodovinsko gledano izredno prepišno in podvrženo mnogim migracijskim valovom, tako priseljevanja kot odseljevanja. Ustvarjalci predstave-radijske igre, so se osredotočili na t. i. gastarbajtarje, ki so v šestdesetih iz Jugoslavije množično drli po nemške marke. Seveda je nanje nemško malomeščanstvo gledalo zviška, v medijih so poročali o njihovih barbarskih navadah, kulturni zaostalosti, alkoholizmu, spolnemu nasilju, rasti kriminala in vsesplošnem nelagodju, ki ga vnašajo med »prave« Nemce. Zveni znano? No, danes so se karte premešale, nenadoma smo mi v privilegiranem položaju, ki nam omogoča igrati boga in odločati, kdo je vreden prednostne obravnave, kdo bo dovolj koristen za nas, koga pa bomo poslali nazaj v pekel vojne.
»Zdi se mi, kot da bi bil začasen človek,« je napisal eden od mladoletnih beguncev brez spremstva, ki čaka na odločitev, ali bo smel ostati tu ali ga bodo poslali nazaj v svet iz katerega je pribežal. Mi, ki odločamo. Mi, ki smo prevzeli vlogo rablja in v imenu objektivnosti zatiramo vsak kanček človeškosti v sebi. Kdo je grešni kozel, kriv za vse naše težave? Tujec, zunanji sovražnik. Lahko se še tako trudi, a nikoli ne bo eden izmed nas: » /…/ če je reven, se ga je treba bati, ker bo kradel; če ima denar, kako je potem sploh lahko begunec? Če je umazan, nas lahko okuži; če je čist, kako mu to uspeva? Če ne govori ‘naših’ jezikov, je neumen; če jih, je pretkan, vedno pa laže, iz koristoljubja. Če je ljubezniv, je to hinavščina; če je kritičen, je to za človeka v njegovem stanju odvisnosti nedopustna nesramnost. Če je mlad, je ali strahopeten nedomoljub (zakaj se ne bori za domovino?) ali potencialen terorist in/ali posiljevalec. Če je star, v kakšno korist nam bo?« (iz gledališkega lista, Tanja Lesničar-Pučko).
Predstava-radijska igra Grešni kozel, ki naj bi združevala tako gledališke kot filmske elemente istoimenske drame in filma, je dramaturško (Saška Rakef) in režijsko (Alen Jelen) dodelana stvaritev, s prepričljivim zgodbenim lokom, odličnimi atmosferskimi vložki, pri vzpostavitvi katerih ključno vlogo odigra zvočna podlaga (Bojana Šaljić Podešva). Igralci so vsi po vrsti odlični in povsem presežejo nevarnost črno-bele tipizacije. Kljub značilnim reakcijam na tujca ostajajo liki večplastni, spoznamo jih skozi različne odnose, v katerih se vedejo kot povsem »običajni« člani družbe. Kako podobni so nam, ko se nerodno skrivajo za masko vsakdanjosti, a se kmalu znebijo vsakršnih zadržkov in so pripravljeni na odkrit obračun s tujim, škodljivim, nevarnim. Kot kaže ne tako davna zgodovina, lahko stvari hitro uidejo izpod nadzora in Fassbinder se je kot Nemec tega dobro zavedal. »A vas je strah?« so spraševali novinarji domačine slovenskih vasi, skozi katere so se vile trume beguncev. Česa že? Barbarskih nasilnežev? Potem naj nemudoma zapustijo Slovenijo, ki je statistično gledano v samem vrhu držav glede na nasilje v družini … Ampak, joj, kdo ve, kako jih bodo kot tujce sprejeli drugod?
