Rainer Werner Fassbinder: Grenke solze Petre von Kant
Grenke solze Petre von Kant so bile spisane kot igra v petih dejanjih, ki pa jo je njen avtor Rainer Werner Fassbinder, enfant terrible nemškega novega filma, kmalu po nastanku v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja upodobil tudi na filmskem traku. Igra je reprezentativen del njegovega obsežnega opusa, ki se pogosto ukvarja z zimzelenimi temami osamljenosti, moči in družbenih predsodkov. V letošnji sezoni jo je na oder postavil Francoz Arthur Nauzyciel v koprodukciji Mini teatra, SNG Nova Gorica in Mestnega gledališča Ptuj. Kljub temu, da se je ljubljanska premiera zgodila že davnega 27. novembra lani, je ob ponovitvi sredi februarja dvorana Mini teatra še vedno nabito polna, prezenca igralk pa prav tako zgoščena kot prvič.
Celotna predstava se z nekaj časovnimi preskoki odvije v rezidenci Petre von Kant, uspešne nemške modne oblikovalke. Asketsko scenografijo na visokem odru Mini teatra predstavljata zebrast naslanjač in kožuhasta bela preproga, čez katero se nastopajoče dame z visokimi petami bolj ali manj uspešno prebijajo. Helena Peršuh v vlogi naslovne Petre in Vesna Vončina kot njena objektivizirana asistentka Marlena sta na odru brez prekinitve prisotni skozi celo predstavo, torej uro in pol, kar nedvomno predstavlja svojevrsten izziv, saj je predstava zasnovana tako, da je pozornost gledalcev ves čas usmerjena v golo interpretacijo. Igralke v prvi polovici predstave svoje dialoge zgolj apatično recitirajo, medtem ko njihova telesa nadomeščajo lutke za krojenje oblačil iz Petrinega ateljeja. Ko čustva eskalirajo, se seveda pojavi tudi dejanska telesna interpretacija povedanega, a ta vedno ostane zelo zadržana, stilizirana, zelo modna. Solze so solze z naslovnic, jeza, strah in gnus so retuširani do dopadljivosti. Petra in njene sojunakinje tudi v trenutkih največje stiske vedo, kateri je njihov boljši profil.
Zgodba Grenkih solz je pravzaprav zelo klasična zgodba o nesrečni ljubezni. Petra, močna in neizprosna poslovna ženska, ki si je svoje bogastvo prislužila sama, je v ljubezni že dvakrat razočarana. Njen prvi zakon se je končal s smrtjo očeta njene hčere v prometni nesreči, drugi zakon pa se je izpel in propadel zaradi gnusa in pomilovanja, ki ga je čutila do svojega moža. Ko ji prijateljica Sidonija predstavi mlado in lepo Karin, se v Petri do nje vzbudijo nežna čustva in s Karin se zapleteta v strastno razmerje. A idila ne traja dolgo – že v naslednjem prizoru sta v hudih težavah. Njun odnos je verna upodobitev odnosa dveh ljudi, ki se v imenu ljubezni poskušata med seboj čimbolj prizadeti. Petra poskuša Karin prikleniti nase z manipulativnim in zaščitniškim vedenjem, Karin pa nalašč beži izpod Petrinega nadzora ter jo draži s podrobnostmi svojih skokov čez plot. V zelo močni sceni med dvema ljubimkama na robu propada Petra oscilira med popolno ponižnostjo in rotenjem Karin, naj ostane, ter med agresivnim žaljenjem in celo fizičnim nasiljem. Ko se v Nemčijo vrne Karinin nekdanji mož, ta Petro končno zapusti. Petra tu doživi zlom in spet ambivalentno krmari med sovraštvom in ljubeznijo. V splošnem je njun odnos šablonska podoba dveh propadlih ljubimcev. Igra v nobenem pogledu ne problematizira teme istospolnega razmerja, ampak kaže ravno nasprotno: ne glede na njun biološki spol se med Petro in Karin razvije dinamika stereotipnega ‘moškega’ in ‘ženske’. Močna, ostra in posesivna Petra je v popolnem nasprotju z manipulativno in preračunljivo Karin. Zdi se, da druga v drugi vzbujata vse najslabše, a se vsaj Petra kljub temu oklepa idealiziranega pojma ljubezni, ki to pravzaprav sploh ni – je le ljubezen kot opravičilo za posedovanje drugega človeka.
Najbolj enigmatična oseba na odru pa je prav gotovo Marlena, nema Petrina asistenka, za katero med vrsticami razberemo, da pravzaprav opravlja vse Petrino oblikovalsko delo in je hkrati svoji mentorici neskončno vdana. Interpretacija Vesne Vončina sicer daje dvomiti o tem – na trenutke Marlena deluje privoščljivo, a se kljub temu pokorava Petrini volji. Zanimivo je pomisliti, kako drugače bi si lahko razlagali igro, če bi bila glavna oseba prav Marlena: vsi odnosi se zazdijo kot farsa, neskončno pomanjšani in razvrednoteni ostanejo brez pomena v primerjavi z Marlenino vsakodnevno tlako.
Grenke solze Petre von Kant v režiji Arthurja Nauzyciela so kljub svoji statičnosti in osredotočenosti na govor (ali pa prav zaradi njiju) izjemno zgoščena in močna predstava, ki gledalca od začetka do konca obdrži na robu sedeža. Duhovito in premišljeno spisan tekst, pa tudi njegova dosledna interpretacija ponujajo mnogo iztočnic za nadaljnje razmišljanje in refleksijo. Ob odhodu iz gledališkega ‘ateljeja von Kant’ se zato noč zdi še dvakrat bolj temna in vsakdan dvakrat manj resničen.
