Prostorsko – koreografske skice

Soavtorici in izvajalki: Snježana Premuš in Anja Bornšek
Umetniško vodstvo: Snježana Premuš
Glasba: Ida Hiršenfelder
Svetlobno scensko oblikovanje: Špela Škulj
Video: Hana Vodeb, Domen Marušič
Kostumografija: Jelena Pirkmajer Cliché
Izdelava scene: Martin Podrzavnik
Oblikovanje: Sonia Pust
Fotografija: Marcandrea
Odnosi z javnostjo: Urška Comino
Produkcija: Zavod Federacija Ljubljana, Anja Bornšek, Snježana Premuš
Koprodukcija: Nagib, Inštitut MA
Partnerji: Bunker Ljubljana, Lutkovno gledališče Maribor
Projekt je sofinanciralo Ministrstvo za Kulturo RS, Mestna občina Ljubljana in Mestna občina Maribor
Zahvala: JSKD RS, Nina Meško DUM Ljubljana
Zahvala: DUM projektni prostor
Datum premiere: 1. oktober 2022
Datum ogleda: 4. julij 2023

Plesna instalacija Dotik Tkivo Tkanina združuje tri aspekte predstave: telo, tkanino in zvok, ki v medsebojni sočasnosti stkejo prostore za vznik fizičnih manifestacij, ki se iz globoko vtisnjenih dotikov in pogledov razširjajo navzven in navznoter … Spuščena pod strop odra Stare mestne elektrarne je lahna bela ponjava – kot mehko nebo, kot zavetje za manifestacije nezavednega, zavednega, čutnega in (še) neizrekljivega, kar se poraja in oživlja med realnostjo in fantazmo. V meditativni atmosferi instalacija deluje onkraj očitno zaznavnega in samoumevnega.

Plesna instalacija soavtoric in izvajalk Snježane Premuš in Anje Bornšek je sledila predstavitvi kratkega plesnega filma Dotik Tkivo Tkanina na mednarodni konferenci v Genevi v New Yorku in predavanju Površine: Prehodi do drugega. Avtorici delujeta na polju sodobnega plesa, raziskovanju somatike in percepcije ter širita polje pomena inventivnih plesnih praks. Premuš o procesih, ljudeh, delu in projektu Fizične manifestacije 2012-2022 piše v istoimenski publikaciji in pojasni, da gre za projekt odstiranja telesnih samoumevnosti:

»Zanimalo me je, kako različni ljudje zaznavajo stimuluse, kako se odzivajo nanje in kako jih manifestirajo z gibanjem.«

Njena načela dela temeljijo na metodi BMC (Body – mind centering), ki ga je razvila Bonnie Bainbridge Cohen, in ki uporablja gibanje, dotik, glas in moč domišljije. Globoko delo na detajlih omogoča vzpostavljanje kognitivne in zaznavne anatomske in evolucijske korelacije, čemur sledi raziskovanje. Zanimalo jo je predvsem, kako se kvaliteta gibanja spremeni, ko se miselno (zaznavanje, misli, občutja, zavest) ukvarjamo s kostmi, mišicami, organi, tekočinami, žlezami, možgani ali živčevjem in utelesimo te sisteme. Njeno umetniško preizpraševanje manifestacij inspirirata francoska fenomenologa Jean-Luc Nancy in Maurice Merleau-Ponty.

V plesno instalacijo Dotik Tkivo Tkanina smo kot v predstavi Vsak zdaj je čas, prostor povabljeni tudi obiskovalci, kar je modus operandi Premuš, ki emancipira vse elemente plesne instalacije: prostor, zvok, kostume, sceno, rekvizite, plesalke, video, osvetlitev in publiko, kar učinkuje preprosto, harmonično, skoraj transcendentno. Brez boja za pozornost in dominantnost. Elementi predstave so sopostavljeni na način, da je vsak od njih avtonomen in povezljiv z vsakim drugim. Vse to omogoča plesalkam in publiki, da se lahko osredotočijo na celotno izkušnjo in da lahko v polnosti dojamejo vse elemente kot celoto, kot del ali pa jo popolnoma odmislijo. 

Bela tla in prosojna gigantska bela ponjava pod stropom dvorane tvorita simetrično kvadratno prizorišče-dvorišče, torej prostor srečevanja in vsega, kar to predstavlja: presenečenja, nelagodja in ugodja, torej vsega, kar nosi potencial za novo, spremenjeno skico naše notranje krajine in se manifestira na nov način. Diametralno nasprotna kraka prosojne kvadratne opne sta vpeta v strop, druga dva pa spuščena do tal (scena: Martin Podrzavnik), in se ob dotikanju obiskovalcev in umetnic vznemirja, nihlja, boči, plahuta, spušča, torej zračno volumizira. Opna, kot lahko manipulativni in odzivni material, vzpostavlja organske oblike, v katere se posamezna telesa umeščajo in so-utripajo z njo, glasbo, telesi drugih in projeciranimi videii plesa Premuš in Bornšek (video: Hana Vodeb, Domen Marušič). Plesni video je najprej projiciran na steno dvorane, potem na eno površino opne, postopno pa se videii dodajajo na vse več površin opne, kar pomnoži plesoča telesa in možnost interakcije. Če je gigantski kos Tkanine tisto, kar obiskovalec najprej opazi, pa je multifunkcionalnost tega materiala tisto, kar je Premuš polno izkoristila in s soavtorico Bornšek vzpostavila platformo za vzpostavitev skupnosti doživetih pomenov, v kateri lahko vsak prevzame bogatejši pomen.

Razširjena belina prostora z odsotnostjo vizualnih distrakcij vabi k raziskovanju prostora, menjavi zornega kota in potopitvi jaza v svoje telo. Z menjavo lastne pozicije v prostoru, spremembo perspektive, ko tavamo po prostoru, ustvarjamo sence na stenah, opni, kar je subverzivno v smislu, da to ni moteče, nismo v napoto; nasprotno, naše izrisano telo, naseljeno v/na več prostorih, je želeno v enaki meri, kot je želeno dotikanje tal, opne, belih listov z natisnjenimi impresijami …

Na ta način Premuš prvi del predstave, podobno kot v predstavi Vsak zdaj je čas, prostor, namenja ustvarjanju skupnega prostora umetnikov (plesalke, snemalec) in publike. Tovrstna iniciacija publike v umetniški kolektiv rahlja tkivo instalacije kot umetniškega artefakta. V drugem delu v živo plešeta Premuš in Bornšek in pokažeta Dotik, ki ima v tem delu ključen pomen. S spajanjem teles tvorita eno skulpturo, gmoto, ki se v enakomernem mirnem ritmu giblje vstran in okrog ene osi. Le roke obeh plesalk so ločene od teles, kot da so izolirane in vejejo svoje življenje stran. Tudi zgoraj in zato omenjeni Marleau-Ponty je rokam posvečal posebno pozornost, saj se neposredno dotikajo objektov in drugih teles, imajo 17 miljonov mehanoreceptorskih celic, na blazinicah prstov pa več kot 100 na kvadratni centimeter. Na drugi strani roke pa na enakem območju 10 krat manj. To biološko dejstvo utemelji dotik kot pomembno gesto z razširjenimi učinki na več področjih bivanja in je predmet raziskovanja in motrenja psihologije, biologije, medicine, sociologije in tudi umetnosti.

Tempo in atmosfero prostora močno zaznamujejo nizko slišni prvinski zvoki pretakanja vode in prasketanja ognja (glasba: Ida Hiršenfelder), kar kolektiv poveže s skupnim, z življenjem, cikli narave, z izvornim in univerzalnim. Na povsem drugačen način se nas dotaknejo natisnjene manifestacije na belih listih. Ena od teh je:

»Dve različni telesi sta hkrati aktivni.
Ti si prostor v katerem se jaz umeščam.
In naenkrat svet postane večji.«

Te poetične impresije predstavljajo vstopne točke v imaginarij posameznika in od tod delujejo kot inspiracija za manifestacijo doživetja. Premuš pogosto uporablja kratko formo besedil na različne načine: citate referenčnih filozofov in dogovore, tako poimenuje vodila pri vodenju procesa z umetniki in sodelujočimi, navaja tudi v publikaciji Fizične manifestacije 2012-2022.

Premuš in Bornšek s kontinuiranim in sistematičnim raziskovanjem tketa polje pomena inventivnih plesnih praks. Z ustvarjanjem inkluzivnega in participatornega okolja, ki omogoča umetnikom in drugim možnost raziskovanja lastne somatike, percepcije in manifestacij, pa vzpostavljata edinstveno družbeno telo, ki kot nadvse dragocena tkanina krasi našo umetniško sceno. Povabljeni, da sotkemo družbeno telo s potrpežljivostjo in odprtostjo za prelamljanje navad ustvarjamo prostore za lastni utrip in krepimo upanje za revitalizacijo skupnega. Nujno je. Vsi poskusi za oživljanje skupnega so dragoceni. Občinstvo na predstavitvi plesne instalacije Prostorsko – koreografske skice to ve in se z vidno naklonjenostjo vrača; k Snježani, k sebi, drug k drugemu … 

Uredila in lektorirala: Živa Kadunc